Vsak na svojo odisejado

O filmu Odiseja, ki se je najbolj slavnega epa lotil z veliko dozo filmske magije, a tudi s komičnimi maskami in ameriškimi naglasi, v teh vrsticah ni smiselno razglabljati, saj je bilo o njem že veliko napisanega v množici občil. Morda je na tem mestu vredno le omeniti, da je film obudil starogrški pojem nóstos, ki označuje junakovo pot domov oziroma hrepenenje po vrnitvi domov in je osrednji motiv Homerjeve Odiseje. Ravno s tem pojmom so se lahko poistovetili številni gledalci. Konec koncev v Odisejevem nóstosu prepoznavamo tudi svoje zgodbe in sebe: vsakdo išče svoj dom, svoje mesto pod soncem, kraj, kjer bi lahko živel varno in postal to, kar bi lahko bil. Morebiti je prav v tem skrivnost tisočletne priljubljenosti Odiseje in tudi razlog, zakaj je film Britanca Christopherja Nolana tako močno nagovoril sodobno občinstvo.

A tu se skriva zanimiv paradoks. Nekateri, predvsem zahodni strokovnjaki za meje in azilno politiko, ki nedvomno dobro poznajo Homerjevo pripoved - in ki se pogosto sklicujejo na Odisejo kot enega od temeljev zahodnega kulturnega kanona -, se ob resničnih ljudeh, ki danes iščejo svoj dom, s to isto stisko pogosto ne znajo ali nočejo poistovetiti. Tudi ljudje, ki v majhnih gumijastih čolnih prečkajo temine Sredozemlja ali se vzpenjajo čez jeklene in vrtoglave ograje na meji med Španijo in Marokom, obdane z bodečo žico, koprnijo po varnemu domu. Nemara to ni kraj, kjer so bili rojeni. Je pa kraj, ki ga želijo nekoč imenovati dom - kjer bi lahko živeli dostojno in kjer bi imeli možnost začeti življenje znova.

In prav tu se Odisejeva zgodba nenadoma izkaže za precej manj staro, kot se zdi. Njegova pot domov ni le zgodba o junaku iz davnine. Je zgodba o človeku, ki si želi pripadati, in o tem, kako daleč je pripravljen iti, da bi našel kraj, ki ga lahko imenuje svoj dom.

Eden od simbolov takšnega sodobnega potovanja je Ceuta, španska eksklava na severni obali Afrike. Konec julija je v mesto iz Maroka v zelo kratkem času vstopilo približno 50.000 do 60.000 ljudi. Po podatkih španskih oblasti se je večina kmalu vrnila v Maroko; že naslednji dan jih je bilo nazaj več deset tisoč. Množični prihod je kljub temu povzročil izjemno humanitarno in varnostno krizo, v kateri je po zadnjih podatkih umrlo najmanj 72 ljudi. Dogodek je hitro postal tudi politično orožje. ​Italijanska premierka Giorgia Meloni je zaradi dogajanja napovedala začasno ponovno uvedbo nadzora za potnike, ki prihajajo iz Španije. Italija je ukrep nato tudi uvedla, Španija pa je pozneje odgovorila z enakimi začasnimi kontrolami za potnike iz Italije.​​​​

Slovenski premier Janez Janša je ob dogajanju posvaril, da “Ceuta ni naključje”, temveč da je bil množični prihod načrtovan. Ceuta je tako postala priročen simbol za tiste, ki želijo dokazovati, da Evropa izgublja nadzor nad svojimi mejami. Pa tudi priročno retorično orodje/orožje.

Toda če želimo razumeti, kaj se je v resnici zgodilo, moramo pogledati širšo sliko. Je današnji migracijski pritisk v Evropi res večji kot po migrantskem valu leta 2015? Odgovor je odvisen od tega, koga štejemo za migranta. Če gledamo število ljudi, ki prvič zaprosijo za azil, je bil vrh leta 2015 izrazit: v Evropski uniji je bilo takrat 1,216 milijona prvih prosilcev za azil, pravijo podatki Evropske komisije. Leta 2024 jih je bilo približno 912.000, leta 2025 pa 669.365 - skoraj 45 odstotkov manj kot leta 2015.

Širša slika migracij je sicer drugačna. Leta 2022 se je v EU priselilo približno 5,1 milijona ljudi, leta 2023 približno 4,9 milijona, leta 2024 pa 4,2 milijona. Te številke zajemajo širšo kategorijo priseljencev in jih ni mogoče enačiti ne s prosilci za azil ne z nezakonitimi prehodi meje.

Evropsko migracijsko sliko je po letu 2022 močno spremenila tudi vojna v Ukrajini. EU je za ljudi, ki so pred vojno pobegnili v Unijo, uvedla začasno zaščito; aprila 2024 je bilo pod njo približno 4,2 milijona ljudi. Desni pol evropske politike je Ukrajince, v nasprotju s sirskimi, afganistanskimi, afriškimi in drugimi migranti, sprejel z odprtimi rokami.

Torej današnje migracije ni mogoče preprosto primerjati z letom 2015. Takrat je Evropo zaznamoval predvsem velik azilni val, danes pa gre za kombinacijo različnih migracijskih tokov, med katerimi pomemben delež predstavlja tudi ukrajinska razselitev. Tudi nezakoniti prehodi zunanje meje EU trenutno ne kažejo slike, primerljive z letoma 2015 in 2016. Frontex je v prvih štirih mesecih leta 2026 zabeležil približno 40-odstotni padec takšnih prehodov glede na isto obdobje leto poprej. Je bil torej preplah upravičen? Za Ceuto - nedvomno. Za Evropo kot celoto - precej manj. V nekaj urah je na območje z 84.000 prebivalci prišlo več deset tisoč ljudi, kar je bil gromozanski šok. Toda iz tega dogodka ni mogoče sklepati, da se je začel nov evropski migrantski val, primerljiv s tistim iz leta 2015.

In prav tu se pokaže, kako aktualen je starogrški nóstos še danes. Ko gledamo človeka, ki prečka morje ali mejo v iskanju kraja, ki bi ga lahko imenoval dom, je težko spregledati podobnost z zgodbo junaka, ki jo zahodna kultura že tisočletja pripoveduje kot eno svojih temeljnih zgodb. Vprašanje pa je, ali smo pripravljeni v teh ljudeh prepoznati tisto univerzalno človeško željo po kraju, ki bi ga lahko imenovali dom - željo, ki jo tako dobro razumemo pri Odiseju. Čeprav smo morda vsi na svoji odisejadi. Vsak na poti proti svoji Itaki.