Vsakdo bo dočakal konec sveta

Tokratne napovedi kataklizmično grozljivega trenutka se ne opirajo na vselej dvoumne in izmuzljive oraklje kakega Nostradamusa, ampak na prerokbe majevskih žrecev, pripadnikov starodavne civilizacije, ki je nekoč živela v Srednji Ameriki. Politeistični Maji so bili vse prej kot neuko ljudstvo predkolumbovske dobe: sloveli so kot odlični zdravilci in matematiki ter zvezdoznanci (torej astronomi v današnjem pomenu besede in astrologi), uporabljali so še danes ne docela razvozlano ideografsko (podobopisno) pisavo, gradili so ogromna svetišča v obliki stopničastih piramid, ustvarjali so plastiko, s katero se danes ponaša prenekateri muzej t. i. zahodne civilizacije ...

S prihodom španskih zavojevalcev, ki jim je vrata na - tako je pač razmišljala Evropa - Novo celino odpahnil Kolumb, se je začel propad vseh staroselskih civilizacij, tudi majevske. S strelnim orožjem in krščanskim križem oboroženi konkvistadorji, ki so vročično iskali bajeslovne zlate in srebrne zakladnice, so Maje brez slehernih zadržkov izdatno iztrebljali - podolgem in počez. Resda niso iztrebili čisto vseh: so pač potrebovali suženjsko delovno silo; a preživele so nasilno pokristjanili, jim torej ob telesu podjarmili tudi duha. Potomci preživelih so se sčasoma zvečine zlili s preostanki drugih staroselcev.

Je pa preživel majevski koledar, v prenekaterem pogledu neprimerljivo natančnejši, zanesljivejši od gregorijanskega. In s koledarjem so preživele tudi številne dvoumne, zdaj bolj, drugič manj pomenljive (zavezujoče?) napovedi konca sveta. In tolmačenja teh prerokb zadnje čase spet igrajo precej veliko vlogo v duhovnem ustroju zahodnoevropske civilizacije, ki naj bi bila po sodbah mnogih zgodovinarjev, antropologov, sociologov, kulturologov in politologov že kar planetarna.

Decembra, čez dobrih enajst mesecev, tako so prepričani mnogi “poznavalci” majevske civilizacije, naj bi se izkazala verodostojnost teh mrakobnih napovedi. Seveda pa tudi med razlagalnimi teorijami posameznih “poznavalcev” zijajo občutni razločki. Česa neki naj bi bilo konec tistega usodnega decembrskega dne: dobesedno vsega sveta (torej planeta) ali “zgolj” človeštva, civilizacije nasploh? In če bo takrat človeštvo šlo rakom žvižgat, ali to pomeni, da bodo živali, rastline in stvari - kot nečloveški svet - preživele kataklizmo nepojmljivih razsežnosti, da torej življenja na planetu le ne bo povsem konec?

In še nečesa nikakor ne bi smeli prezreti: v luči dozdevno bližajoče se kataklizme se nam neizmerne in docela neizmerljive količine doslejšnjega gorja kažejo veliko bolj mile, skorajda znosne: resda je bilo doslej že marsikaj neznosno hudo (ledena doba, vojne, genocidi, lakota, epidemije, naravne katastrofe), a vse to, kar je že bilo hudega, bo zgolj klavrn ništrc v primerjavi s tem, kar nas menda čaka decembra. Se bo torej kdo - kajpak če bo po kakem čudežnem naključju preživel napovedano kataklizmo - Sobibora in Treblinke, Srebrenice in Ruande “spominjal” le še kot oguljenega dovtipa?!

Bagatelna vprašanja, boste zdajle nemara naveličano in utrujeno zamahnili z roko, ko bo enkrat za vselej konec, bo pač konec in pika. In takrat, ne pa tudi že zdaj, boste imeli popolnoma prav.

Strašansko zanimivo pa je to, da ravno naša, iz antičnega in judovsko-krščanskega duhovnega izročila vznikla civilizacija odmerja tolikšen pomen in naravnost neizpodbitno veljavo prerokbam “zavrženo” poganskih Majev. Ko bi se strahotno kibernetizirani in z i-Podi ter drugimi tehnološkimi novotarijami do zob oboroženi svet svareče skliceval na denimo pogubne prerokbe iz svetopisemskega Razodetja, bi to še nekako šlo, tako pa ...

Konec sveta, torej: konec vsega, kar je (ali pa “zgolj” konec človeštva)? Kdo neki ima koristi od takih napovedi? Mediji, ki s figo v žepu česnajo o kataklizmi, zraven pa se vnaprej veselijo dobička od vsakršne prodaje (torej v konec sveta niti najmanj ne verjamejo)? Politiki, ki imajo radi od groze omrtvičeno - torej skrajno obvladljivo - rajo? Prekrščevalci vseh barv in baž, ki preplašenemu in navzlic tehnološkemu razvoju čedalje bolj praznovernemu človeštvu goreče obljubljajo sladko zveličanje v onstranstvu? Mar se ni potemtakem konec sveta že zdavnaj zgodil? In so ga opazili le tisti, ki imajo od njega takšno ali drugačno korist? Butasta vprašanja, drži; vendar pa neizprosno terjajo jasnih in iskrenih odgovorov ter zvrhano mero hazarderskega poguma.

In če bo morda nekega dne res vse, kar je na Zemlji (kajpak s človeštvom vred), nezadržno poniknilo v nedoumljivost brezmejnega niča, tega vesolje, v katerem lebdi naš izmozgani, razžaljeni in strašljivo razvrednoteni planet, zagotovo ne bo opazilo. Predobro plačani vedeževalci, prerokovalci in vsakršni lažnivci, ki sejejo negotovost in grozo med lahkoverne ljudi, tega morebitnega konca, žal, ne bodo utegnili niti okusiti.

Zaresnih koncev sveta je toliko, kolikor je ta trenutek umrljivih na Zemlji - še zdaleč ne le ljudi. Konec sveta napoči takrat, ko umirajočemu ne moreta več pomagati ne iskrena tolažba ne vera.

TOMO VIDIC