Vsi Breivikovi otroci

Psihiatri so menda ugotovili, da v času, ko je moril, ni bil sposoben razumsko presojati realnosti položaja. O sebi je zares mislil, da je križar, božji vitez, ki bo krščansko Norveško (Evropo) rešil pred grožnjo islama.

V nekem trenutku Breivik ni več samo mislil, da je templjar, ampak je tako tudi deloval. Marsikdo o sebi misli, da je božji izbranec, ki ima v življenju posebno poslanstvo, a največkrat ne ravna tako, kot si o sebi misli. Zlasti pa ne ubija tistih, ki mu nasprotujejo. Največkrat zaradi strahu pred kaznijo, morda pa tudi zato, ker imamo v sebi varovalko, ki nam preprečuje, da bi dvignili roko nad drugega človeka. Breivik te varovalke ni imel. Sicer pa si nesrečni norveški templjar svojih fantazij ni napajal v praznem prostoru. Tista Evropa, ki zase meni, da je utemeljena na krščanstvu, je svojo identiteto v zgodovini utrjevala zlasti v zanikovanju identitete drugih (muslimanov, poganskih domorodcev na drugih kontinentih) in v poudarjanju svoje večvrednosti. Rasne in vsakršne nacionalne čistosti. Breivik je torej odraščal v mitologiji evropskega križarstva. Bil je njen sin.

Tudi za Gianluco Casserija, italijanskega desničarskega skrajneža, ki je pred dnevi s svojim 357 magnumom na tržnici v Firencah sredi belega dne ubil dva Senegalca in jih več ranil, pravijo, da je bil malo čez les. Pravijo, da je bil samotar, pa čeprav je bil član neofašističnega združenja CasaPound. Pravijo, da ga nikoli niso videli z žensko, nikoli v trgovini ali kavarni, in da ni nikoli šel na nedeljsko nogometno tekmo. Sebe je videl kot “upornika” iz teorij Ernsta Jungerja, nemškega filozofa s simpatijami do nacizma. Leta 2008 je skupaj z Enricom Rullijem napisal roman Ključ kaosa (La chiave del caos), v katerem se dogajajo hudo ezoterične reči. Zavračal je obstoj holokavsta, verjel v čistost bele rase, obsojal mešanje ras, se opredeljeval za antisemita.

Potem mu je bilo vsega dovolj, ali vsaj tako se zdi. Stvar je vzel v svoje roke, podobno, kot jih je nekoliko bolj na severu Anders Breivik. Z revolverjem v roki je začel svojo privatno čistko - fizično eliminiranje “črnuhov”, ki, po njegovem mnenju “onesnažujejo” Italijo in Evropo. Če si ne bi sam vzel življenja, bi verjetno tudi njega razglasili za norega. A saj so ga, posthumno, pa čeprav psihiatri niso mogli več do njegove, zdaj že mrtve psihe. Ampak o rasizmu, to pa ne. O rasizmu se v multikulturni Evropi ne sme govoriti. Rasizma ni več. Umrl naj bi skupaj s Hitlerjem. Tako, kot je zapisal komentator v italijanskem dnevniku Corriere della sera: ne smemo izgovoriti besede rasizem, saj ga bomo tako priklicali k življenju. Zato: Casseri je bil človek s hudimi psihičnimi motnjami in njegovo dejanje je bilo izolirano. Seveda, ampak pobijal je samo temnopolte. Ko so ga obstopili policaji, revolverja ni naperil vanje ampak vase. Bili so belci, bili so Italijani, bili so Evropejci. Jasno. Logično.

Če si omikana Evropa vest miri s psihiatri, pa se nikakor ne more izogniti zrcalu, ki ga pred njo postavlja svetovni splet, ta zgoščeni elektronski izcedek kolektivne družbene podzavesti. Kmalu po objavi novice o poboju v Firencah so se na desničarskih spletnih straneh pojavili številni izrazi podore Casseriju. “Casseri, beli heroj,” so napisali na Stormfrontu, spletnem mestu skrajne desnice. “Žrtvoval je svoje življenje, da bi dokazal, kako različne etnične in rasne skupnosti ne morejo živeti skupaj, pomešane,” so zapisali pripadniki druge neofašistične skupine “Beli ponos”. In potem blodnje (ali pa briljantno ostroumne analize), da živimo na peklenskem stroju, ki bo kmalu eksplodiral. Casseri naj bi bil pač nekdo, ki ni več prenašal nevzdržnosti položaja. Ampak tudi on ni bil osamljen jezdec nestrpnosti. Signale je dobival od uradne, družbeno priznane politike: od Severne lige, na primer, ki se zavzema za izgon vseh ilegalnih priseljencev. Kdo torej potrebuje psihiatra?

Tudi Slovenija ima, kot smo nekje že napisali, svoje črnce. Priseljence z območja nekdanje Jugoslavije. Bosance. Srbe. Makedonce. Tiste, ki se oblačijo v trenirke in organizirano glasujejo za Jankovića. Vse tiste, ki jim je žal Jugoslavije. Slovenci še nimamo svojih breivikov ali casserijev (in upamo, da ju nikoli ne bomo dobili), imamo pa svoj splet, kjer nacionalistično zagreti mladci pošiljajo vse južnjake čez Kolpo, nazaj na hriboviti Balkan. Izbrisani so zgolj za preizkušnjo. Predjed.

Tudi mi plešemo na sodu smodnika. Za nelagodje, ki ga povzroča kriza, krivimo predvsem tujce. Pač nekoga zunaj našega plemena. Kot da bi nam priseljenci odjedali delovna mesta in jemali življenjski prostor, pa čeprav so še v težjem položaju kot “mi”. Mi in oni. Namesto solidarnosti v stiski, sovraštvo in nasilje.

Saj vemo, kako se ustvarjajo vojne. Iz soseda, donedavnega brata, narediš črnega hudiča, ne več človeka, ampak temno ogrožajočo stvar. Potem je vse lažje. Tudi ubijanje.

ROBERT ŠKRLJ