Vsi smo enakopravni, ženske in moški

Med težnjami, ki že od davnih dni usmerjajo človeka, je tudi želja po enakopravnosti in demokratičnosti v odnosih med ljudmi. Že stari Grki so v ideal povzdignili demokracijo. To nam dokazujejo od njih sposojene besede demokrat, demokracija in demokratičen, sestavljene iz samostalnika demos, ki pomeni ljudstvo, in glagola kratein, ki pomeni vladati. Demokracija je potemtakem vlada ljudstva, po kateri še dandanes hrepenijo mnogi, a “brez upa zmage”, kakor je dejal Prešeren v Krstu pri Savici.

Zakaj brez upa, da bi zmagali? Ker so si vladajoči oblastniki v besedi demokracija zapomnili samo njen drugi del: kracija, vladanje. Na njen prvi del - na demos, ljudstvo - so pa pozabili in ga nadomestili: eni s stranko, in smo dobili strankokracijo, drugi z bogom (grško theos), in smo dobili teokracijo, tretji z birojem, in smo dobili birokracijo. Zdaj imamo kracije vseh mogočih vrst, le prave demokracije včasih malo, včasih nič. A poglejmo, kako je z enakopravnostjo odnosov med ljudmi, po kateri so tudi že hrepeneli stari Grki. Na enakopravne odnose med spoloma je več kot 400 let pred našim štetjem ali skoraj pred dvema tisočletjema in pol mislil komediograf Aristofan v igri o Lizistrati.

Kaj je tako pogumnega storila prva borka za žensko enakopravnost v evropski zgodovini, junakinja Lizistrata, katere ime v grščini pomeni razbijalka vojske? Nahujskala je žene zagamanih vojakov, ki so se nenehno vojskovali in iz bitk prihajali domov raztrgani, umazani, krvavi, bosi, lačni, žejni in željni ženskih toplih rok, objemov in razvajanja v posteljnem razkošju. Nahujskala tako, da nikomur svojih usmiljenja prosečih vojščakov niso več izmile in povile ran, ne kuhale jedi in šivale oblek, ne čistile orožja, ne postiljale ležišč, gorje pa da bi se katera dala zapeljati v nežne objeme, po katerih so možje še najbolj hrepeneli. In so morali skleniti mir s sosedi. Odtlej naprej je tudi v njihovih domovih vladal mir. Lizistratine zaveznice so dokazale, da so bolj pametne kot moški, kar zadeva vojskovanje.

Našemu jeziku pa ni bilo potrebno hrepeneti po enakopravnosti med spoloma, ker jo že ima vgrajeno v svojo slovnico. Kljub temu se spričo dandanašnje pogoste ekonomske in družbene neenakopravnosti žensk še zmerom komu zdi, da je tudi slovnica do žensk krivična - češ da moškim daje prednost, a ženske zapostavlja. Peter, ki želi “imeti mir pred tistimi, ki mislijo drugače”, in zato prosi, naj ga ne navedem po priimku, drage bralke in bralci, mi piše prav o tem:

“Nekoč smo praznovali osmi marec, dan žená, in smo rekli, da je ženska v socializmu enakopravna moškemu. Zdaj, v kapitalistični Sloveniji, pa časopisi pišejo, da ženske še zmerom nimajo enakih pravic kot moški. Ta sodba me sicer ne moti toliko, saj nam res še dosti manjka do prave enakopravnosti žensk v naši družbi. Moti me pa trditev, da je tudi slovenski jezik do žensk sovražen. 'Na cesti sta dve ženski govorili in dva moška govorila, ena ženska in en moški pa (dva) govorila, ne (dve) govorili. Če bi bilo deset žensk in en sam moški z njimi, bi spet (vsi) govorili, ne (vse) govorile. Kje je tu enakopravnost? Slovenski jezik je rasističen do žensk!' sem prebral v nekem članku. Vprašujem vas, profesor, ali res naša slovnica daje prednost moškemu spolu. Mnogi vam bomo hvaležni, če nam to pokomentirate.”

Slovnica ne daje prednosti moškemu pred žensko, saj je ustvarila vse glagolske oblike tudi za ženski spol, pa tudi vsi pridevniki in samostalniki imajo oblike tako za moški kot za ženski spol. Enako tudi zaimki, razen zelo redkih izjem, kot je na primer “jaz” za 1. osebo ednine, ki je enak za moški in ženski spol. Vsi poklici se dajo slovnično označiti s samostalniki moškega in ženskega spola. Celo samostalnik dojilja ima moški par v dojilcu, če bi moški koga res dojil. Le medicinska sestra nima para v medicinskem sestriču ali bratu, ampak menda v medicinskem tehniku. Iskalcem kandidatov in kandidatk za izpraznjena delovna mesta slovnica omogoča, da zmerom lahko zapišejo funkcijo v obeh spolih: ravnatelj ali ravnateljica, direktor ali direktorica, skladiščnik ali skladiščnica. Pa tudi na volitvah izbiramo poslanke in poslance, ki so bili nekoč delegatke in delegati, na splošno pa so gospe in gospodje, nekoč tovarišice in tovariši.

Redki so primeri, ko podvomimo, ali naj izberemo samostalnik v ženskem ali moškem spolu. A tu ne gre za poklice, ampak - slovnično rečeno - za povedna določila. Poglejmo nekatere:

> Kot zunanji član (ali članica?) odbora je bila Tatjana zelo delavna

> Alenka Smrekar je četrti župan (ali županja?) v našem mestu; pred njo so bili trije župani

> Marijana je človek (ali ženska?) z velikim srcem

> ZDA so nosilec (ali nosilka ali nosilke?) tehničnega napredka v svetu

> Turčija, svetovni prvak (ali prvakinja?) v košarki

V jeziku je torej enakost ženskega spola zmerom zagotovljena. Odnos do ženske in ženske enakopravnosti v družbi pač ni odvisen od slovnice, temveč od pravne ureditve v državi in od kulture vsakega človeka. Če si kulturen, nisi tak kot tisti zagovednež, ki je izza govorniškega pulta z grdimi besedami grmel proti ženskam. A se mu je postavila po robu “Lizistrata” med poslušalci in ustrelila: “Ko bi jaz bila vaša žena, bi vam zjutraj v kavo vsula strupa!” On pa kot govedo brž nazaj: “Če bi res bili vi moja žena in jaz vaš mož, bi vašo zastrupljeno kavo tudi spil!”JOŽE HOČEVAR