“Vsi smo po tihem upali na slovensko Švico”
Sežanska občina je pred 20 leti obsegala bistveno večje ozemlje kot danes, vključevala je še sedanjo komensko, divaško in hrpeljsko-kozinsko občino, pa še Zazid in Rakitovec. Bližajoči se plebiscit med ljudi ni vnesel večjega nemira. Debate so bile, seveda, na uradnih forumih in v gostilnah, marsikdo se je tudi ozrl čez ramo, da ga ne bi slišalo nepoklicano uho ...
Med ljudmi je bila nekakšna negotovost, hkrati pa tudi optimizem v pričakovanju nečesa novega, se spominja Ivan Vodopivec, tedanji predsednik občinske skupščine in delegat v zboru občin. Tedaj je bil član socialistične stranke. Marsikdo se je ob gledanju večernih poročil in sej centralnega komiteja spraševal, ali bo vojska naredila državni udar ali ne, kaj se bo dogajalo, v katero smer bo šla Jugoslavija. “Bili so pritiski, v zraku je bilo čutiti, da se bo nekaj zgodilo, zlomilo,” pravi Vodopivec. V Sloveniji je takrat prevladovala ideja, naj vsak porazdeli in poje tisto, kar ustvari.
Razlika v hitrosti in dinamiki
Med ljudmi so se najprej širile ideje o ekonomski samostojnosti Slovenije. “Vsi smo po tihem upali na slovensko Švico, na glas o tem ne v občini ne v parlamentu nihče ni želel dosti govoriti.” Pojavile so se nove alternative takratni uradni vladajoči opciji, čutiti je bilo, da se nekaj lomi med starim in novim. “Dejansko se je lomilo skozi celotno leto 1990 in vrhunec je bil dosežen z razpisom plebiscita. Takrat sem bil v socialistični stranki in v bistvu smo bili pobudniki plebiscita, da je treba upoštevati voljo ljudi. Danes si jih sicer več lasti to pobudo, kar je normalno. Toda bil sem ponosen, in sem še danes, da sem sedel skupaj s Smoletom kot izkušenim politikom veteranom ter sodeloval pri teh odločitvah in usmeritvah. Dejansko je bila želja vseh skupaj, da pride do plebiscita, do odločitve,” se spominja Vodopivec.
“Srečna okoliščina je bila, da je del novih politikov iz Demosa želel spremembe uveljaviti na hitro in brezkompromisno, obstoječa politika pa je imela enak cilj, vendar je bila bolj za umirjeno pot. Rezultat je bil sinhronizirano delovanje. Prav zato, ker ni obveljala ne prehitra in ne prepočasna varianta, je bil rezultat takšna enotnost pri plebiscitu. Vsi smo imeli enak cilj, šlo pa je za hitrost, odločnost. Nova politika je imela hitrejše, radikalnejše rešitve, obstoječi politiki, ki so poznali jugoslovanske razmere, moč armade in vse ostalo, so se zavzemali za bolj preudarno in racionalno ravnanje.” Cilj je bil povsem enak, kar je bilo zaznati tudi v republiški skupščini.
“Plebiscitni rezultati so pokazali, da je bila v vseh nas želja po nečem novem, po nekem preboju, velik optimizem, skoraj otroška naivnost, da se zdaj, ko bomo samostojni, ne bomo več srečevali s problemi, ki so nas bremenili v preteklosti. Vendar je, žal, življenje zdaj po tolikih letih pokazalo, da prideš na podobne probleme, kot smo jih imeli pred 20 leti, če pozabiš na ekonomijo, na pravno državo. Danes nam manjkata optimizem in idealizem izpred 20 let, ko smo bili vsi polni želje po spremembah. Videli smo luč na koncu predora in to je razlika med takratnim obdobjem in današnjim, ko te luči, žal, še ne vidimo. Takrat smo bili dosti bolj, ne glede na politično usmeritev, pripravljeni na večje odpovedovanje, samožrtvovanje za dosego cilja. Zdaj, po 20 letih, prevladuje neka apatičnost in skoraj bi rekel, da postajamo vsi skupaj depresivni.”
Ob tem Vodopivec opozarja, da bi morali biti vsi skupaj realni in objektivni: z enakimi ali še hujšimi težavami kot Slovenija se soočajo tudi regije izven Slovenije, tudi v Italiji in Avstriji. “Vendar ne dramatizirajo in potencirajo toliko kot mi, ampak skušajo bolj konstruktivno vplivati na psiho naroda.”
Tiha, a velika podpora
In kakšno je bilo pred 20 leti vzdušje v sežanski občini? Po Vodopivčevih besedah še ni bilo čutiti vpliva nove demokracije, ni bilo kakšne velike politizacije. Nova gibanja so ljudje opazovali z določeno stopnjo nemira, niso pa se porajale nove stranke oziroma se je to zgodilo relativno pozno. Podpora ljudi je bila tiha, vendar velika, kar so pokazali tudi rezultati plebiscita. “Vsi smo vedeli in čutili, da negotovost, ki se je vlekla iz meseca v mesec, ne more trajati, zadeve so se začele lomiti na političnih odnosih, podjetja so to čutila tudi na ekonomskem segmentu, ekonomska situacija se je zaostrovala, kar je pri ljudeh vzbujalo občutek negotovosti, istočasno pa je tlela ideja o samostojnosti. Takšno je bilo razmišljanje povprečnega človeka.”
V Primorskih novicah izpred 20 let smo izbrskali nekaj zanimivih podatkov. V takratni sežanski občini se je s 100-odstotno udeležbo na plebiscitu pohvalilo deset volišč: Artviže, Brežec, Klanec pri Komnu, Tomačevica, Skadanščina, Otošče, Slivje, Griže, Zavrhek in Zazid, in na vseh teh voliščih so bili vsi “za”. Vodopivec se ob tem spominja, kakšno je bilo vzdušje v Brkinih: “Ko si ljudem pojasnil, za kaj gre, ko so si razčistili pojme, so bili enotni, ne samo na referendumih, tudi pri volitvah. Gre za ljudi, ki so odkriti, ki takoj povejo, kaj si mislijo, ko pa jim argumentiraš stvari, potem nihče ne menja stališča. Edina škoda, da jih je premalo, saj je ena vas v Brkinih kot en blok v Sežani.”
Na plebiscitu je bila seveda najnižja udeležba v mestu, okoli 85-odstotna, na enem od volišč v Sežani so ugotovili tudi najnižji odstotek glasov “za” - 69,3 odstotka. Pred 20 leti je v Sežani živelo še precej vojaških oseb, tudi z družinami. Se je to kaj poznalo pred samim plebiscitom? “Ko sem po plebiscitu ugotavljal, koliko je bilo tu Neslovencev, sem ugotovil, da jih je bilo okoli 20 odstotkov, kar me je presenetilo. Sicer pa, imeli smo policijo, pa teritorialno obrambo, obveščevalne službe, aktivirali smo vse mreže. Kljub temu so imeli na drugi strani pogosto boljše informacije kot mi. Vendar pred plebiscitom ni bilo čutiti posebnih aktivnosti s strani vojaških oseb. Družili so se med sabo, bili so dobro organizirani, nihče pa ni imel poguma, da bi kaj storil.”
Dogodki so si sledili z vrtoglavo hitrostjo
V podrobnosti vloge in delovanja Teritorialne obrambe (TO) v času pred plebiscitom se tokrat ne bomo spuščali, vendar so tudi v sežanski občini priprave na plebiscitarne aktivnosti in sam plebiscit potekale vso jesen leta 1990, pravi tedanji poveljnik občinskega štaba TO Drago Božac. Svoje izhodišče so imele v projektu MSNZ.
V tistem obdobju se je formirala nova slovenska teritorialna obramba, njene enote in štabi, potekale so intenzivne priprave na morebitni spopad z JLA. Opravljene so bile organizacijske, prostorske, materialne in kadrovske priprave. Izdelovali so načrte uporabe v primeru posredovanja jugoslovanske armade, potekalo je oboroževanje in opremljanje enot, posebno pozornost so posvečali usposabljanju. To je bilo ključno obdobje, ki je s svojo vsebino omogočilo izvedbo plebiscita in kasnejše aktivnosti.
“Dogodki so si sledili tako hitro in prehitevali drug drugega, da ni bilo časa za normalno delovanje. Že v oktobru smo v vseh občinskih štabih TO dobili nalogo oborožiti enote za posebne namene (PSD). Pripadnikom teh enot smo orožje in strelivo zaupali v hrambo na domu. To so bile enote, ki so bile mobilizirane in pripravljene na delovanje že v nekaj urah. Zaradi splošnega poslabšanja političnih razmer je bilo novembra uvedeno v vseh štabih TO Slovenije 24-urno dežurstvo, v katerega so bili vključeni tudi častniki in podčastniki TO iz rezervne sestave.”
Tudi Božac se v svojih spominih ne more izogniti Brkinom. Usposabljanje za Južnoprimorsko pokrajino so namreč izvajali na Tatrah. “Ta brkinska vasica se je zopet izkazala kot zatočišče in izhodišče morebitnega oboroženega odpora.”
Božac dodaja, da je malo znano, da je Predsedstvo SFRJ 12. decembra 1990 že tako napete razmere zaostrilo z novim ukazom o “razformiranju vseh oboroženih formacij na območju SFRJ, ki niso v sestavi enotnih oboroženih sil SFRJ in katerih organizacija ni bila v skladu z zveznimi predpisi”. Vso oborožitev in opremo tako razformiranih enot bi morali predati enotam in ustanovam JLA. Rok za izvedbo je bil deset dni (22. december - tedaj dan JLA). Majski razorožitvi naj bi torej sledila nova, saj se je JLA zavedala, da se je TO na novo oborožila in organizirala. “To je bil velik psihološki pritisk in preizkusni kamen za stalno sestavo TO,” se spominja Božac.
Vendar je bila TO skupaj s takratno milico pripravljena, da ustrezno reagira na vsak postavljeni ultimat in na vsako morebitno provokacijo. V tem smislu je bila tudi ključna ocena JLA, da do orožja, ki se je nahajalo razpršeno po vsej Sloveniji, s silo ne bo prišla, pa tudi zaustavitev ali ogrozitev morebitne mobilizacijske aktivnosti enot TO ne bila mogoča. Ta spoznanja, razslojenost v razmišljanju med generali in zvezno vlado, operativna nepripravljenost JLA: vse to je omogočilo, da do nasilnega posega enot JLA v dneh pred plebiscitom in v času njegove izvedbe ni prišlo.
SILVA KRIŽMAN
