“Vsi smo sužnji, vseeno je, kako se imenuje hlev”

> Kolikokrat ste bili že odpuščeni?

“Prvič sem bila v Jadroliniji v 'mračnem' socializmu, a na poseben način, ker se takrat ni moglo kar odpuščati. V tem podjetju sem delala kot urednica internega glasila. Takrat je vsako večje jugoslovansko podjetje moralo imeti svoje glasilo, da bi njegovi delovni ljudje vedeli, kaj se tam dogaja. Takrat so z ladjami Jadrolinije na veliko tihotapili kavo. Potniške ladje, čezmerno natovorjene s kavo, so se komaj držale na vodi. Vsi jugoslovanski časniki so pisali o tem, razen glasila, ki sem ga urejala jaz. To so mi preprečili. Ampak izkoristila sem rubriko Drugi o nas, ki smo jo imeli - v svoje glasilo sem potegnila tuja besedila. Generalni direktor mi je zato priporočil, natančneje, ukazal, naj grem delat na državni radio, saj da sem zanje 'predobra'. Bilo je leta 1986. Na Hrvaškem radiu sem zdržala, dokler ni na oblast prišel Tuđman. Službo sem izgubila, ker sem v svoji humoristični oddaji Promorska poneštrica (Primorsko okence) 'užalila Tuđmanovo lento'. Zatem sem nekaj časa pisala za Feral, a sem tudi tam dobila nogo, ker sem si drznila dregniti v njihove 'svete krave', natančneje v političarko Vesno Pusić, ki sem jo takrat, pred desetimi leti, opredelila za manipulatorko, obsedeno zgolj s seboj. Enako o njej mislim še danes. Zaposlitev na Nacionalu sem dobila, ko je bil njegov lastnik danes pokojni Pukanić. Leta in leta sem delala pri tem časniku in samo enkrat ali dvakrat sem imela težave. Sama sem dala odpoved, da bi lahko v miru napisala knjigo Dabogda te majka rodila (Hvala bogu, da te je mati rodila), ki je moja najnovejša in velja za mojo najboljšo. Upam, da jo bodo Slovenci prevedli, kakor so prejšnje. Vprašajte tiste iz založbe Goga v Novem mestu, zakaj se mi ne oglašajo. No, pred manj kot letom so mi iz Nacionala spet ponudili sodelovanje, a me hitro odpustili, seveda nova ekipa - stara je medtem ustanovila tednik Aktual -, ker sem Katoliško cerkev oklicala za 'zločinsko organizacijo z dvatisočletnim stažem'. Te dni na Hrvaškem vlada obsedno stanje, ker Vatikan želi Hrvaški vzeti kos ozemlja pri Poreču. Za začetek. Ljubo mi je, da ga danes na Hrvaškem ni človeka, ki ne bi vedel, da sta papež in Katoliška cerkev samo združba razbojnikov, njihov edini bog pa Denar.”

> Kaj veste o Haraldu von Seefriedu?

“O tem Haraldu ne vem ničesar, če sploh obstaja kak Harald. Bogve kako se v resnici imenuje lastnik Nacionala.”

> Kaj prekinitev objavljanja v Nacionalu pomeni za vas?

“Kot nora pišem novo knjigo. Po šest ur na dan. Uživam. Upam, da bodo ob njej uživali tudi moje bralke in kak bralec. Morda vam bo zanimiv detajl iz knjige. To je turbo ekskluzivno. Ena mojih junakinj v knjigi prepeva: 'Pojmo na Štajersko gledat, kaj delajo ljubice tri.'”

> V slovenščini so izšle kake štiri vaše knjige: Uho, grlo, nož, Ljubezen na zadnji pogled, Ko je ženska kurba/Ko je moški peder, Črnci v Firencah. Ali to najpoprej pomeni, da vaše ostre besede veljajo tudi za Slovenijo? Da imamo podobne probleme?

“Ne obstajajo 'hrvaški' in 'slovenski' problemi. Obstajajo le človeški problemi. Na mojo veliko srečo. Če ne bi bilo tako, se moje knjige ne bi prodajale po svetu in monodrama po knjigi Uho, grlo, nož sredi Varšave ne bi bila na sporedu že šesto leto, gledališče ne bi bilo nenehno razprodano. To vam moram povedati, ker je nekaj, kar mi bo grelo srce, dokler bom živa. Ko je bila leta 2003 ta knjiga objavljena v Sloveniji, je nekdo v Delu napisal, da je izdaja moje knjige enakovredna izdaji Platonovih del, ki so bila pri vas objavljena sočasno. To je največji kompliment, kar sem jih dobila. Spomnila sem se še ene odpovedi, na katero sem skoraj pozabila, a je dobra zgodba. S televizije Nova TV so me odpustili, ker sem v svojem prispevku postavila vprašanje: 'Zakaj je dim nad Auschwitzem sveti dim, dim nad Gazo pa pičkin dim?' To je resda stavek za milijon dolarjev, a bi se mi na Hrvaškem, pa ne le na Hrvaškem, godilo veliko veliko veliko bolje, če ga ne bi zapisala in izgovorila. Razglašena sem bila za antisemitko, ker mislim, da Izraelci Palestincem počnejo, kar je Hitler počel židom. Zakaj nekateri židje danes ne pokažejo niti malo milosti do mene, a toliko slavijo tiste, ki so znali Hitlerju reči 'ne'? Njihov rek je: ko rešiš enega človeka, rešiš ves svet. Zakaj nekateri Izraelci mislijo, da Palestinci niso ljudje? Ko sem na tisti televiziji napravila 'provokativen' prispevek, so mi ponudili priložnost, da se opravičim. Zakaj? Kakor mislim jaz, misli na stotisoče židov po svetu. Druga stvar je, da mi o tem ne vemo ničesar.”

> Kolikšna je danes moč besede. Ali še boljše: kolikšna je vaša vera v besedo?

“Nikakršna. Na svetu obstaja le ena moč: denar. Vse druge 'moči' so tu le, da bi zameglile to resnico. Morda je beseda nekdaj nekaj pomenila, v starih, boljših, bolj častnih časih. Danes živimo v korporativnem svetu, kjer nihče, ki misli s svojo glavo, ne more dobiti prostora v tako imenovanih 'normalnih' medijih. Govorim o vsem svetu. Zato mi, ki ne verujemo v moč besede, a se ne moremo sprijazniti s svojo nemočjo, blagrujemo internet. Na njem bomo lahko še nekaj časa objavljali, kar nam srce poželi. Niti to ne bo dolgo trajalo, zato skočite na www.rudan.info.”

> Znate šokirati. Kaj pa šokira vas?

“S tezo, da šokiram, se ne strinjam in se nikoli ne bom. Jaz? Koga? S čim? Sem ženska v dvainšestdesetem letu in ne pade mi na misel, da bi se slekla, pokazala joške in 'šokirala'. Moje pisanje je vse, le šokantno ni. Če bi bilo, ne bi bila prevedena v mnoge jezike in toliko prodajana. Sem običajna, splošno sprejeta pisateljica. Nekaj, česar ljudje ne marajo, je šok. Ni 'dobrega' šoka. Šok vselej vznemiri. Jaz ljudi zabavam, pomirjam, jim lepšam življenja, odpiram oči, vlivam upanje, da bo boljše, ali pa govorim, kako ne bo lepše in kako je to normalno. Sem apaurin pisateljica. Po prebiranju moje knjige boste jokali ali se smejali, a nikoli ne boste vznemirjeni. Zato se tudi prodajam v takih količinah. Živimo v časih, ko ljudje potrebujejo velike količine sedativov. Kaj mene šokira? Vsakič znova me osupne, ko moji šefi mislijo, da sem nevarna in da bi moja besedila utegnila vznemiriti ljudi, ki bodo na moj znak krenili na cesto in zažgali vse hrvaške tuje banke, ki jim Hrvati vračajo kredite v švicarskih frankih. In jaz sem med njimi. Ko bi le bila tako močna. Hrvaška bi gorela do Ljubljane.”

> Marsikdo očitno ne razume, da v mnogih vaših delih v prvi osebi govori fiktiven lik oziroma, boljše, oseba, ki ni resnična Vedrana Rudan. Besni so zaradi besed in dejanj, ki jih pripisujejo vam - toda vi jih kot avtorica zgolj 'beležite'. Kaj menite o tem?

“Se ne obremenjujem. Ljubo mi je, da nekatere, ogromno manjšino, moje knjige vznemirjajo. Povečini neumneže. Piscu, pametnemu, kakor sem jaz, je v veliko čast, da ga berejo tudi neumneži. Mar imajo zadirčne gospe, ki nastopajo v mojih knjigah, kakšno zvezo z mano? Zakaj bi vam odgovorila na to vprašanje? Vi, predvidevam, niste duhovnik, sploh pa se jaz izpovedujem le svojim ljubimcem, vselej po seksu. Če bi to storila prej, bi ljubimec namreč pobegnil iz hotelske sobe. Moj mož ne bere Primorskih novic, in upam, da mu jih vi, takole po moško zlobni, ne boste poslali na naš hišni naslov.”

> Ni jih bilo malo, ki so bili kakor vi kritični do domače dežele, najsi bo katerakoli že. Nekega dne pa jim je bilo vsega dovolj, zapustili so domovino in se naselili v tujini. Zakaj vi ostajate na Reki?

“To je neverjetno vprašanje. Zakaj ne zapustim Hrvaške, te majhne, odvratne, skorumpirane, žalostne, nesrečne, gnusne dežele, ki ji vladajo strašni kriminalci z blagoslovom Katoliške cerkve? Zato, ker zemeljske krogle ne delim na 'dežele' in 'rodne grude'. Zame je Hrvaška kos zemlje, na katerem živi mojih deset prijateljev in moja družina. Če bi se oni odselili v Mehiko, bi šla za njimi. 'Domovino' ustvarjajo prijatelji, ki te v njej obkrožajo. Jaz sem obkrožena z veliko ljubeznijo svojih otrok, moža, vnukov in prijateljev. Samo tako zmorem prenašati pekel okrog sebe. Pekel, ki ni le hrvaški, pekel, ki je tudi slovenski. Ogenj, ki plamti v moji deželi, požira celotno zemeljsko kroglo. Vsi smo sužnji, vseeno je, kako se imenuje hlev, v katerem sužnjujemo.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Vedrana Rudan na junijski paradi ponosa v Berlinu Osebni Arhiv Vedrane Rudan