Vzgajati pomeni ceniti

Lahko me popravite, če ne drži, a vsak starš se pri rojstvu otroka najprej sooči z izzivi vzgoje. S tem, kako ga bo naučil, kaj je po družbenih merilih prav in narobe, kaj je dobro in slabo, kaj je etično in kaj ne. Da ga bo vzgojil v trdno, samostojno in odgovorno osebnost, se bo soočal z vprašanji o postavljanju meja in discipline, kazni in pravil, pravic in dolžnosti.

Če želimo ali ne, je Evropska unija s svojim nastankom postala neke vrste mati, ki - vsaj tako nam je bilo obljubljeno, ko smo se tudi sami odločali o pridružitvi k njeni številčni družini - naj bi poskrbela za enakomerno razvitost svojih držav, te pa naj bi se za skupno dobrobit obnašale kot dobro vzgojeni otroci.

Grčija je bila očitno že od začetka otrok bolj lažnive pa tudi zapravljive sorte. Lagala je o višini svojega dolga, da bi se lahko pridružila evroobmočju, očitno si je večkrat rada privoščila več, kot bi se spodobilo, in s tem ne mislimo le na razkošne olimpijske igre pred 11 leti.

Evropa s svojimi finančnimi strici je tedaj ravnala tako, kot dobri vzgojitelji sicer ne ravnajo. Namesto ene vzgojne (ni nujno, da klofute, dovolj bi bila že opozorila in ob neubogljivosti začasen odvzem kakšnega privilegija) ji je posodila denar. In potem še več denarja. Kot bi starš otroku ob prvi ujeti laži dal namesto poduka še sto evrov za sladoled.

Tako je danes Grčija, kjer pač je, tudi in predvsem zaradi te spodletele vzgoje. Če se danes ozremo na njeno stanje - in mnogi so to zares storili šele prvič - lahko sliko države vidimo v treh delih.

Prvi del slike ima politično ozadje, v ospredju pa Ciprasa, premierja, ki zastavlja svoje ime in položaj za nove ukrepe, v katere niti sam ne verjame. Ki skozi referendum preverja ljudsko voljo in jo obenem obide, ki gre na maratonsko sejo in finančno popolnoma presušeni državi izpogaja nova posojila, pa z nje kljub temu odide kot poraženec. Ki navidezno klone pod pritiski Unije in njene najmočnejše varovalke Nemčije in obenem s težkimi varčevalnimi ukrepi prepriča lastno vlado, da je še vreden zaupanja.

Na drugem delu slike se bohotijo članice Unije, evroobmočja in njihove finančne institucije. Redke opozarjajo, da tako ne gre in da Grčija niti v desetletjih rasti ne bi zmogla poplačati dolgov (da, v to verjame IMF, ki priporoča odpis dolga). Nekatere države izgubljajo potrpljenje že ob omembi novih posojil (da, Finci ne pozabljajo zlahka na nevrnjene dolgove), druge pa nekam hlapčevsko sledijo mnenju najmočnejših (da, med njimi je tudi Slovenija, ki zna biti v določenih primerih še bolj papeška od papeža ali nemška od Nemčije).

Nekje z roba slike pa štrlijo še Grki, eni vdani v usodo, drugi nemočno razbesneli zaradi novih varčevalnih ukrepov, in uničujejo svojo lastno dediščino ter s stavkami še bolj najedajo že tako krhko gospodarstvo.

In Evropa je ob vsem tem trdno prepričana, da bo danes bolje in laže vzgojila 34-letno gospo (kolikor let pod njeno okrilje sodi Grčija), kot je pred desetletji ob prvih napakah vzgajala svojo mlado članico.

Pa ne le to - Evropa danes trdno verjame, da jo bo (pre)vzgojila s trdno roko in strogo disciplino. Kaj pa so drugega še strožji varčevalni ukrepi, ki jih v zameno za nov, že tretji paket posojila, nalaga Grčiji. Si lahko sploh kdo predstavlja, kako bodo Grki sprejeli in živeli s še višjimi davki in delali še dlje, če so že oklestili, kar se je oklestiti dalo in če so že do sedaj trdili (pa ne le oni), da tako ne gre. In kako se bodo izvili iz te večne denarne krize, če bodo z dobljenim denarjem le poplačevali stara posojila? In kako bodo obnovili svoje gospodarstvo in zaupanje v politiko, če nemir in nemoč izražajo z uničevalnimi protesti, pred vrati pa so morda celo nove volitve.

Strokovnjaki pravijo, da je treba otrokom pri vzgoji dajati zgled z lastnimi dejanji. Zdi se, da so Grčiji pri rani vzgoji umanjkali prav ti zgledi. Težko je namreč zrasti drugače ob zavedanju, da države, ki se ti postavljajo za zgled, hitro pozabijo na svojo zgodovino in na dejstva, da tudi same svoj razcvet dolgujejo odpisom dolgov (in vojnih reparacij kot v primeru Nemčije).

Težko je biti drugačen, ko vidiš, da so tudi tvoje vrstnice (in celo teta Amerika) v krepkih dolgovih.

Najtežje pa je napačno vzgojiti otroka in potem pričakovati, da se bo spremenil. Ali kot je dejal Alexander Gali: vzgajati pomeni ceniti.

TINA MILOSTNIK VALENČIČ