Vzpon in padec neke političarke

Zadnji žebelj, ki ga je v krsto stranke ZaAB zabil njen zdaj že nekdanji poslanec Jani Möderndorfer, ne odpira nikakršnih notranjepolitičnih kriz. Zaton poslanske skupine je sprožil le radovednost, saj gre za prvi tak dogodek v slovenskem parlamentarizmu. Poslanske skupine so sicer že razpadale; spomnimo se na LDS in nazadnje na Pozitivno Slovenijo, ki jo je na pol razdelila prav Alenka Bratušek, ki je pred tem vajeti vlade prevzela bolj slučajno - ker si nihče drug ni upal.

A v preteklosti je po notranjih razcepih poslanskim skupinam še vedno ostalo zvestih toliko poslancev, da ni bilo treba zapreti podjetja. Podjetja pravimo, ker poslanska skupina ni pomembna le za poslance. Od njenega obstoja so odvisna tudi delovna mesta njenih svetovalcev. Vsaki poslanski skupini namreč glede na volilni izid pripada sorazmerni delež proračunskega denarja, ki ga ta lahko porabi za svoje delovanje.

Kdor je imel opravka z ZaAB, bodisi kot njen poslanec ali kot uslužbenec, je moral računati s tem, kar se je zgodilo. Že razkol s Pozitivno Slovenijo, ki je imel za posledico razpis predčasnih parlamentarnih volitev, je kmalu pokazal, da Bratuškova na novem političnem zemljevidu ne bo igrala vidne vloge. Bratuškova je kot predsednica svoje nove stranke takoj predstavila idejo o predvolilnem povezovanju z novimi strankami in gibanji, a se ji tako rekoč nihče ni želel pridružiti. Zato je stranka, ki nosi v imenu besedo zavezništvo, pravzaprav ostala v zavezništvu le sama s seboj oziroma zdaj niti to ne več.

Po volitvah v ZaAB niso skrivali želje, da bi postali del koalicije, a se jih je tudi Miro Cerar otepal. Pravzaprav se je hkrati z oblikovanjem nove vlade začela dogajati še bruseljska avantura Bratuškove. Še bolj kot njena samokandidatura in klavrn nastop pred odborom v evropskem parlamentu je takrat padlo v oči to, da ji je izživetje ambicij na bruseljskem parketu omogočila slovenska politika. Vsi so jo kritizirali, a nihče je ni ustavil. Ko se je zalomilo, pa Bratuškovi ni nihče priskočil na pomoč. Bratuškova, ki je svojo osebno kariero postavila pred stranko, je tako sama zabijala žeblje v krsto ZaAB.

Jo je na koncu pokopala vasezaverovanost, s katero se je neprestano hvalila, da je Slovenijo rešila pred trojko? Jo je spodneslo pomanjkanje politične modrosti in preračunljivosti, ki bi ji ob kandidaturi za evropsko komisarko morala prišepniti, naj se ob tolikšnem odporu javnosti ne zaletava z glavo v zid, pač pa sklepa kompromise in si morda raje izbori prostor v koaliciji? So jo prežvečile in izpljunile elite, ko so v slovenski obsesiji z novimi obrazi hitro prepoznale, da se je zgodba Bratuškove izpela?

Le vprašanje časa je bilo, kako se bosta iz hirajoče poslanske skupine ZaAB izvila ambiciozna poslanca Peter Vilfan in Jani Möderndorfer. Ko je prvi odšel k Desusu, je Karl Erjavec to predstavil kot veliki met, uspeh ter okrepitev upokojenske stranke in koalicije.

Položaj drugega ubežnika iz ZaAB je bolj nehvaležen. Ne le, da je razdrl poslansko skupino, tudi koalicija ga ne potrebuje nujno. Prihod temperamentnega Möderndorferja v SMC, kjer si poslanci še po več kot letu vladanja niso zgradili prepoznavnih medijskih nastopov, bi največji koalicijski stranki lahko bolj škodil kot koristil. Nenazadnje je stranka SMC stranka novih obrazov, Möderndorfer pa je bil v preteklosti že obraz LDS, PS in ZaAB.

Politika je umetnost možnega in umetnost preživetja. Ali in kako se bo uspelo reciklirati Janiju Möderndorferju, bo pokazal čas. Medtem pa je že zdaj bolj ali manj jasno, da se Alenki Bratušek po koncu precej nespametne politične zgodbe, ki jo je vodila zadnja tri leta, ne bo uspelo več vrniti v klub resnih političnih igralcev.

JANA KREBELJ