Z računom 2000 evrov, na roko 1600
Z računom stane 2000 evrov, brez pa 1600, za kaj se boste odločili? Kolikokrat ste že slišali tako vprašanje? Ali pa stavek: “Kakšen račun, denar na roko!” In, priznajte si, kolikokrat ste od mojstra zahtevali račun in za storitev plačali več? Ste kdaj zavrnili ponudbo, ker ga ni hotel izstaviti?
Odkrito, velika večina vas bo odgovorila z ne. Verjetno ste celo sami že kdaj vprašali: “Koliko pa pride brez računa?” Kakor kaže, sta delo na črno in siva ekonomija nacionalni šport. Vsi zdaj stavijo na to, da bo šušmarjem in ostalim stopil na prste nov zakon. A samo to težav ne more odpraviti, se strinjajo pristojni. In poudarjajo: ko bodo potrošniki ozaveščeni, bo tudi dela na črno in sive ekonomije manj.
Anekdota št. 1: Na tržni inšpektorat pride podjetnik, ki so ga oglobili, ker stranki ni izstavil računa. Z nasmeškom plača globo, pogleda inšpektorico in reče: napišite mi še eno, za naslednjič, in opraviva kar zdaj, da mi ne bo treba še enkrat hoditi sem. Ker je globa tako nizka, se za posladek še nasmeje svoji šali.
Anekdota št. 2: Gospa je hotela prelisičiti državo tako, da bi ustanovila društvo ljubiteljev čiščenja avtomobilov, ki bi odprl avtopralnico. Nato bi ljudje tja hodili prat avtomobile in plačevali 15 neobdavčenih evrov - članarine društvu ...
Anekdota št. 3: Mladenka čuva otroke šestim družinam v vasi. Ko jo privijejo, da dela na črno, se izmuzne: kakšno delo na črno neki, saj samo pomagam sosedom ...
Takih in sorodnih anekdot je malo morje. Delo na črno in siva ekonomija sta očitno v Sloveniji že dolgo nacionalni šport. Predvsem zaradi neučinkovitih ukrepov in nadzora, neustreznih kazni in povpraševanja, ki vedno generira ponudbo. S spremembo zakonodaje, uvedbo mobilnih enot in poostrenim sankcioniranjem kršitev in višjimi globami se je država odločila stvari spremeniti, šušmarjem in vsem tistim, ki ne izdajajo računov in posledično ne plačujejo davkov, naj bi po novem odklenkalo.
Zakon je, pomanjkljivosti tudi
Nov zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno je uvedel kar nekaj novosti, ki naj bi pomagale odpraviti problem dela na črno in sive ekonomije. Kršitelji morajo med drugim globlje seči v žep, delavci morajo biti pri delodajalcu prijavljeni v socialno zavarovanje najkasneje na dan nastopa dela, izvod pogodbe (za začasno ali občasno delo) morajo imeti vedno na kraju opravljanja dela, prepovedano je oglaševanje storitev tistih, ki nimajo registrirane dejavnosti zanje, uveden je sistem vavčerjev za osebno dopolnilno delo, v primeru hujših kršitev je predviden odvzem premoženjske koristi, kaznovan je tudi tisti, ki omogoča delo na črno ... Ustanovili so Finančni urad RS, v katerega so združili davčnega in carinskega, poostrili nadzor, tako v pisarnah kot z mobilnimi enotami na terenu. Zakon se že izvaja, a se že kažejo pomanjkljivosti. “Nov zakon smo uvedli v soglasju s socialnimi partnerji. Je kompromis, kar pomeni, da nihče ni popolnoma zadovoljen,” priznava Peter Pogačar, generalni direktor direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela z ministrstva za delo. In dodaja, da marsikaj še ni zadovoljivo urejeno: od kmečkih turizmov, ki imajo po mnenju nekaterih privilegiran položaj glede na gostince, do študentskega dela, ki je nelojalna konkurenca. Koncept malega dela, ki bi po njegovem pomagal urediti zadeve, je, na primer, padel na referendumu.
Prepričan pa je, da je zakon nedvomno korak naprej. “Je pa le eden in ne edini od načinov boja proti sivi ekonomiji. Tu pa je še delo in zaposlovanje na črno, pri katerem gre za to, da delavci nimajo nobene socialne varnosti. To je pomembna razlika. Globe so določene v razponu in so se povišale. A samo sankcioniranje ne bo prineslo preobrata. Velik uspeh bo, ko se bo med ljudmi razširila zavest, da s toleriranjem dela na črno izgubljamo vsi, in bodo zahtevali račun,” opozarja Pogačar.
“Samo nadzor in globe ne bodo pomagale”
Tudi v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije se strinjajo, da novi zakon prinaša nekatere izboljšave. A še zdaleč ne dovolj. “Že leta 1996 smo opozarjali, da siva ekonomija in delo na črno nista običajen pojav, pač pa je ta problem že nacionalni šport, ki se ga pri nas tolerira,” poudarja v. d. direktorja Danijel Lamperger. Prepričani so, da so kazni za šušmarje (tisti, ki opravljajo storitve in za to nimajo registrirane dejavnosti ter seveda ne izdajajo računov) še vedno prenizke. Čeprav so se jim z 208 povišale na 1000 evrov (razpon sega do 7000 evrov), so še vedno v boljšem položaju kot legalni podjetniki. Slednji morajo, če ne izdajo računa, kar se pojmuje kot siva ekonomija, namreč plačati najmanj 2000 evrov. Podobno je pri zaposlovanju na črno, pri kaznih pa tudi ni razlike med manjšimi in večjimi delodajalci. V zbornici se zavzemajo tudi za to, da bi bile kazni enake za izvajalca in za naročnika dela na črno. Tudi Lamperger opozarja: “Samo s povečanim nadzorom in s povišanjem glob, ki sta sicer nujno potrebna, ne bomo mogli urediti stvari.”
Tega se zavedajo tudi v novoustanovljenem Finančnem uradu RS, v okviru katerega delujejo mobilne enote, ki so prisotne na terenu sedem dni na teden 24 ur na dan. “Usmerjeni smo predvsem v preventivno delovanje. Naš namen je urediti to področje. Nismo se spravili le na male ribe, kot nam nekateri očitajo, a je tu problem največji,” pravi v. d. generalne direktorice Jana Ahčin, ki ugotavlja, da v Sloveniji globa ali grožnja z njo še vedno bolj zaleže kot le opozorilo. “V 14 dneh smo na podlagi 169 prijav občanov izpeljali 364 postopkov, od tega 26 prekrškovnih, in izrekli za 26.000 evrov glob. V tem času pa smo dosegli tudi, da se je, na primer, na murskosoboškem območju registriralo toliko poslovnih subjektov kot v vseh osmih letošnjih mesecih,” pojasnjuje.
Registrirati šušmarje!
Glavni cilj poostrenih nadzorov je legalno registrirati šušmarje, potrdi tudi direktor Carinskega urada Nova Gorica Jure Bačar: “Želimo jih identificirati in jih ne samo oglobiti, pač pa predvsem spodbuditi, da bi se registrirali in svojo dejavnost opravljali zakonito, plačevali davke in prispevke tako kot vsi ostali subjekti na trgu. Zato od začetka izvajanja zakona predvsem opozarjamo, ugotovili pa smo tudi nekaj kršitev.” Se pa pripadniki mobilnih enot pri svojem delu na terenu srečujejo z omejitvami. Šušmarjem gre na roko predvsem to, da ne smejo vstopiti v zasebne prostore, kjer se odvija velik del dela na črno: “To je problem, a ga je mogoče kompenzirati, na primer z zbiranjem informacij, ustavljanjem avtomobilov.”
Tudi dacarji se bolj intenzivno ukvarjajo z delom na črno. Po besedah direktorice Davčnega urada Nova Gorica Olge Fajt inšpektorji nadzirajo tako tiste, ki niso ali so neustrezno vpisani v register, ki nimajo dovoljenj, bolj pod drobnogledom so “tvegane” dejavnosti, predvsem tiste, kjer se posluje z gotovino. V letošnjem letu so v Novi Gorici opravili 184, skupaj z lanskim letom pa 563 nadzorov, v katerih so ugotovili 104 nepravilnosti in izrekli za skupno 109.300 evrov glob. “Pozitivni rezultati se že kažejo, ljudje bolj vestno izpolnjujejo davčne obveznosti, pri pregledih je opaziti nekaj manj kršitev,” našteva Olga Fajt.
Velik problem niso le šušmarji, pač pa tudi legalni podjetniki, ki pa ne izdajo računa, dodaja Karmen Velikonja, vodja novogoriškega tržnega inšpektorata, ki je na Goriškem opravil približno 2300 pregledov. Podobno kot v obrtno-podjetniški zbornici pa opozarja na anomalijo, da so globe za šušmarje bistveno nižje kot za tiste, ki ne izdajajo računov.
“Tisti brez papirjev pridejo še najlaže skozi”
Medtem ko uradniki (razen mobilnih enot) delo na črno in sivo ekonomijo preverjajo predvsem v pisarnah, so podjetniki, ki plačujejo davke in prispevke, z njim soočeni vsak dan. In dobro vedo, da so v primerjavi s šušmarji v popolnoma podrejenem položaju. “Še najlaže prideš skozi, če nimaš registrirane dejavnosti in sploh nobenih papirjev. Ta zakonodaja bo nekoliko uredila stvari, ne vidim pa, kako bodo zajezili pravo delo na črno, kjer ni nobene pogodbe, nobenih davkov in niti povezanih stroškov,” pravi direktorica novogoriškega podjetja Jung Nataša Mikulin, ki opozarja, da je treba ločiti delo na črno in sivo ekonomijo.
“V zadnjih letih je bil boj države proti sivi ekonomiji kar pospešen in uspešen. Tudi med obrtniki je velik del utajevanja. A to se bo dogajalo, dokler ne bodo korenito začeli spreminjati tudi dela na črno. To pomeni, da bodo ustrezno kaznovali tudi tiste, ki nimajo niti enega papirja,” poudarja. Danijel Lamperger to potrjuje: “Šušmarji vsak dan ponujajo storitev, nimajo legalno registriranega poslovnega subjekta in služijo denar. Ravno ti najbolj rušijo trg, nastopajo z dumpingškimi cenami in posledično silijo tudi ostale, legalno registrirane, v to, da ne izstavljajo računov,” opozarja in dodaja, da se marsikatera storitev “na črno” skrije tudi pod tako imenovano sosedsko pomoč.
Če delaš legalno, nisi konkurenčen
Mikulinova ne verjame, da bo z novo zakonodajo šušmarjem mogoče učinkovito stopiti na prste: “Ne vidim, da bi se pri delu na črno, pri čistih nelegalnih obratih, dalo kaj narediti. Ne predstavljam si, kako bo inšpektor reagiral v primeru frizerke, ki na črno dela v stanovanju.”
Predsednica sekcije gostincev pri novogoriški obrtni zbornici Patricija Furlan pritrjuje, da je dela na črno in sive ekonomije na področju gostinstva ogromno: od kmečkih turizmov, osmic, streženja oziroma cateringa na zasebnih zabavah, v kočah, do kuhanja na domu in podobnega. “Pred časom so za te storitve še najemali gostince, v zadnjih letih pa jih ne več, ker nismo konkurenčni. V primerjavi s tistimi, ki zaposlenim ne plačujejo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, davkov in ostalih dajatev, smo mi avtomatsko predragi.”
Poklic strežbe je popolnoma razvrednoten
Siva ekonomija se po njenem v gostinstvu občuti tudi zaradi razmer v tej panogi. Njihovo delo se občasno, predvsem ob vikendih, zelo poveča. “Delavcev ne moreš samo zaradi tega imeti zaposlenih ves čas, ob špicah pa bi potrebovali pomoč. Če bi bila zakonodaja bolj fleksibilna, bi s posebnimi pogodbami, kakršne poznajo marsikje v tujini, lahko zaposlili ljudi za 30 ali 40 ur mesečno, kolikor jih potrebujemo, da smo mirni pred inšpekcijami in da imamo prave pogoje za delo. Sedaj pa smo zelo omejeni,” opisuje.
Podjemne pogodbe, ki so zelo obdavčene, niso primerne, meni, prav tako se je na študente težko zanesti. “Strežba je popolnoma razvrednotena. Na vasi sicer še ne, v mestih pa se ne zaposluje več natakarjev, samo še študente. To pa je nelojalna konkurenca. Kakor tudi kmečki turizmi. Tržna inšpekcija pa ima resnično zvezane roke,” poudarja. Vsak odmevnejši primer - pred časom so, na primer, zaradi nepravilnosti zaprli nekaj lokalov - občutijo tudi tisti, ki delajo po črki predpisov, dodaja. “Te stvari omadežujejo naš gostinski poklic, vse so nas zmetali v en koš, kot da samo krademo, ne delamo, ogromno gostincev je bilo užaljenih. Pravi gostinci, kot smo mi, se čutimo vse bolj ogrožene.”
Po mnenju Nataše Mikulin bi moral zakon izenačiti in enako sankcionirati delo na črno in sivo ekonomijo, nato pa korenito ozaveščati potrošnike. Tudi Patricija Furlan je prepričana, da bo za vse - tako za državo kakor tudi za tiste, ki se držijo zakonov, in nenazadnje potrošnike - bolje, če se postopoma izkoreninijo prakse, ki smo jim priča: “Upamo, da bomo imeli vsi enake pogoje za delo, da bomo ponosni, da plačujemo davke. Ko bomo vsi imeli v glavi ta cilj, bomo vsi mirneje živeli.” Še največja ironija pa je, da velikokrat nastradajo tisti, ki imajo vse papirje urejene in morajo zaradi manjše pomanjkljivosti plačati kazen, izmuzljivi šušmarji pa se izmažejo, ker jih pač ne zgrabijo.
Palica je že, kaj pa korenček?
Izkušnje podjetnikov potrjuje tudi Boža Loverčič Špacapan, sekretarka novogoriške obrtne zbornice: “Vemo, da je veliko sive ekonomije in dela na črno tudi med malimi, med obrtniki,” pravi. A tudi ona opozarja, da je to velikokrat odziv na stanje na trgu: “Nenazadnje tisti, ki delajo ali se trudijo delati v skladu z zakonodajo in plačujejo delavce, davke, prispevke, vsekakor ne morejo biti konkurenčni tistim, ki delajo brez vsega tega. Bolj ko se zaostruje kriza, več je tega. Vse več podjetij drsi v sive vode, ker je gospodarstvo po eni strani tako preobremenjeno, da enostavno ne preživijo na trgu.”
Kot pravi, je nova zakonodaja sicer kamenček v mozaiku, morda korak naprej, a premalo, da bi problem zajezili. “Problem je veliko bolj kompleksen, zato se ga bo treba bolj organizirano lotiti. Na eni strani imamo palico, a treba bo ponuditi tudi korenček. Treba je razbremeniti gospodarstvo, zmanjšati davke, birokracijo, na drugi strani pa poostriti nadzor in s temi ukrepi celovito priti do stabilizacije v državi,” predlaga. Kot pravi, so najbolj pereči problemi na Goriškem dejavnosti in poklici, ki se lahko opravljajo znotraj stanovanj, kjer je nadzor skorajda nemogoč, na primer frizerstvo, kozmetičarstvo in podobno, pa tudi gradbeništvo in gostinstvo.
Domala vsi odgovorni, od inšpektorjev, davkarjev, carinikov in ostalih, pozivajo podjetnike, naj prijavljajo kršitelje. A ti pričakujejo, da jih bo lovila država, ne pa da se med sabo špecajo. “To ni naše delo, imamo pristojne institucije za to, naj mobilne enote kontrolirajo. Raznih zabav in podobnega je ob vikendih toliko, da jim ne bo zmanjkalo dela,” odgovarja Patricija Furlan.
Na Goriškem čez deset prijav na leto
Tudi goriški obrtniki in podjetniki opozarjajo, da se delo na črno še vedno skriva v drugih oblikah. “Medsosedsko pomoč, delo v lastni režiji in prostovoljno delo bo treba v zakonu natančneje urediti. Šušmarje, sploh pa povratnike, pa bi morali kaznovati s takimi globami, da bi jim odvzeli možnost nadaljnjega dela. Sama denarna kazen ni dovolj, včasih bi bilo treba komu tudi odvzeti vsa dovoljenja in mu enostavno prepovedati nadaljnje delo,” je prepričana.
Območna zbornica se proti problemu dela na črno bori tudi tako, da prijavlja kršitelje. “Na leto vložimo nekaj čez deset prijav, večina jih je s področja gostinstva, kozmetike in avtoserviserjev. Zelo dobro sodelujemo predvsem s tržnim inšpektoratom. S prijavami dosežemo, da od inšpektoratov dobimo povratno informacijo, kakšne so bile sankcije, globe ...”
Pa je sedaj, ko so se ukrepi in kazni poostrili, obrtnike in podjetnike kaj bolj strah? “Določen vpliv je čutiti. Veliko več ljudi je v zadnjem času namreč prijavilo svoje dejavnosti,” odgovarja Boža Loverčič Špacapan. “Od leta 2010 število malih podjetij pada, tudi zaradi krize. Morda pa bo ta novi zakon pripomogel k temu, da bodo tisti, ki so delali na črno, zdaj ponovno odprli in registrirali dejavnost.”
Dokler bo povpraševanje ...
A četudi bi sprejeli idealno zakonodajo in jo izvajali karseda striktno, težave najverjetneje ne bi izginile. Držijo namreč opozorila, da je veliko odvisno tudi od potrošnikov. “Lani se mi je prvič v 22 letih, odkar sem v poslu, zgodilo, da mi je naročnik dejal, da me ne bo najel, če mu ne izstavim računa,” eden od podjetnikov slikovito opiše, kakšna je praksa pri nas. V tem smislu bi lahko delo na črno primerjali z, recimo, prostitucijo, proti kateri se večina tudi načeloma zgraža, a je še vedno vsepovsod. Če ne bi bilo povpraševanja, pač ne bi bilo niti ponudbe. Dokler bo potrošnik rade volje plačal manj, tudi če zato ne dobi računa in s tem konec koncev pravne varnosti, bodo tu tudi šušmarji ...
MITJA MARUSSIG
