Za bistvo naše biti gre!
V imenu slovenske skupnosti, ki je po priključitvi Primorske k matični domovini leta 1947 ostala na drugi strani meje, je na proslavi v Postojni spregovoril tržaški zgodovinar mlajše generacije dr. Borut Klabjan, sicer profesor na koprski Fakulteti za humanistične študije. Objavljamo temeljne poudarke iz njegovega govora.
Dovolite mi, da v zgodovinski okvir postavim dogajanje, ki ga obeležuje današnja proslava. Potrebno je seči v 19. stoletje, da opozorimo, kako je Primorska postala predmet zahtev modernih nacionalnih gibanj in po razpadu Habsburške monarhije, ki je sledila prvi svetovni vojni, problem posebne vrste. Potem ko je bila sprejeta rapalska meja in je bila na tem ozemlju ustanovljena Julijska krajina, so fašistične oblasti zlorabile princip nacionalnosti kot opravičilo za pogosto nasilna zatrtja političnih in kulturnih razlik znotraj novih italijanskih meja ter za začetek italijanske “civilizacijske” misije proti vzhodu.
Zgodovina Primorske ni samo stvar Primorcev
Z leti je proti takemu odnosu rasel odpor, ki je postal še odločnejši po italijanskem napadu na Jugoslavijo aprila 1941 in zasedbi še večjega dela slovenskega prostora. Po zmagi protinacistične koalicije in ponovne definicije meja, je večji del Primorske pripadel Jugoslaviji, njena glavna mesta, Trst in Gorica, pa Italiji.
Verjamem, da na tej proslavi o razdelitvi Primorske ni potrebno posebej razlagati. Tu smo zato, ker to zgodbo prav dobro poznamo. Mogoče se bo nekaterim zdela periferna, marginalna, obrobna v slovenskem nacionalnem obzorju. Vendar če pomislimo, da so se ukrepi tako imenovanega obmejnega fašizma izvajali nad tretjino slovenskega prebivalstva in kako je bila v času druge svetovne vojne polovica Slovencev dejansko del Kraljevine Italije, lahko trdimo, da zgodovina primorskega prostora ni samo stvar Primorcev, temveč zaznamuje odnos do narodnega vprašanja vseh Slovencev. A tu ne gre za etnične kategorije. Mnogi so želeli prikazati, in to jim vse do danes kar dobro uspeva, ta vprašanja v jasnih in linearnih črno-belih potezah, v pavšalni dihotomiji etničnih konfliktov. Oblikujejo se politike spomina, ki so enostavne, ki so vsem zlahka razumljive, neproblematične in kratkoročno politično unovčljive. Bodisi na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni.
Poenostavljena zgodovina
Uradna evropska retorika je v zadnjih dvajsetih letih zgodovino 20. stoletja tako poenostavila, da si zdaj stojita nasproti dva jasno definirana protipola. Na eni strani nemški Hitlerjev nacizem, na drugi strani sovjetski Stalinov komunizem. Preprosto. Iz zmage nad tema dvema totalitarnima sistemoma naj bi vzklil feniks liberalne demokracije, ki nam omogoča svobodo in blagostanje. Enostavno. To je razlaga, ki se širi zato, da bomo lahko razpolagali z mitom o skupni evropski zgodovini in hkrati lahko pometli pod preprogo vsa neprijetna vprašanja, ki bi izvirala iz drugačnega branja naše preteklosti.
Vsi smo bili pač žrtve zdaj enih, zdaj drugih, ničesar nismo krivi. Daleč od tega, da ne bi verjel v same temelje evropskega združevanja, a prav zaradi tega trdim, da si s tako jasno, a napačno sliko, s tako poenostavljeno, a netočno razlago delamo mačjo uslugo. Primorski primer, naš primer, govori o kompleksnosti zgodovinskih procesov, o fašizmu pred fašizmom, o fašizmu po fašizmu, o komunistih brez komunizma, o Slovencih brez Slovenije, o Italijanih brez Italije, o Jugoslaviji brez Jugoslovanov. Ta vprašanja niso le zgodovina in ne veljajo samo za Primorsko, za Slovenijo, za zamejstvo, temveč za Evropo, danes. Gre za podlago, ki jo bomo dali prihodnosti, gre za bistvo naše človečnosti, naše biti. Tako kot je bilo v zgodovini Primorske, v času, ki ga danes obeležujemo: za biti ali ne biti.
dr. BORUT KLABJAN
