Za kolektivno pogodbo!

Do mojega 3. razreda smo z družino živeli v Elerjih pri Hrvatinih; tam sem tudi končal prve tri razrede osnovne šole.

Zaradi politike, ki je vladala v času odcepitve Slovenije, smo izgubili hišo, v kateri smo živeli več kot deset let, in je nismo imeli pravice odkupiti. Ker jo je odkupil nekdo drug, smo se morali preseliti v Izolo. Tam sem končal 4. razred. Ker pa je bila moja mama izbrisana iz registra prebivalcev RS in je izgubila delovno dovoljenje, naenkrat ni bilo več dovolj sredstev, da bi preživljali celo družino, in sva s sestro med vojno leta 1993 morala odpotovati k babici v Bosno. Starši so ostali v Sloveniji. Osnovno in srednjo gostinsko šolo sem tako končal v Bosni. Preden sem šel opravljat vojaško obveznost, sem se želel vrniti v Slovenijo, vendar mi na ambasadi niso odobrili vize, kljub temu da sem imel očeta in mamo v Sloveniji, ki sta jamčila zame. Brez pojasnila.

Po vojski sem leto dni delal v gostinstvu, po nekajmesečnem neuspešnem iskanju dela v Nemčiji pa sem s pomočjo sorodnika prišel v Luko Koper. Aprila 2003 sem tako začel delati pri enem od IPS podjetij. Delal sem šest mesecev in vsak mesec je pri plači nekaj manjkalo. Ko sem od gazde zahteval proste dneve, saj sem imel ogromno nadur, sem dobil odpoved. To je bila zgodba, podobna današnjim - nisi mogel dobiti dopusta, na plačilni listi so manjkale opravljene ure, če si delal po učinku, pa te je delodajalec okradel. Kmalu po tem sem dobil službo pri drugem podjetju, kjer delam še danes. Tu sem se tudi usposobil za vsa pristaniška dela, razen za upravljanje z žerjavom. Delam na terminalu, nekdaj znanem kot TRT, danes kot Evropski energetski terminal.

Na TRT smo bili delavci IPS leta in leta brez zimskih bund. Oprema, ki smo jo dobili, so bili delovna obleka, čevlji (če smo imeli srečo) in rokavice. In pozimi si lahko predstavljate, kako je delati na mrazu, burji in dežju. Delo na našem terminalu poteka namreč v celoti na odprtem. Če smo imeli kaj starega doma, smo navlekli nase, ali smo se kako drugače zaflikali. Moje podjetje je prvič naročilo bunde, ko smo protestno odšli z delovnega mesta. Nekajkrat smo gazdo opomnili, da rabimo oblačila, a je le odgovarjal, da ni denarja. Neprestano smo delali, pa da ni bilo denarja za eno bundo na delavca? Tako smo se nekoč skupaj z nekaterimi sodelavci odločili, da ustavimo delo, če ne dobimo oblačil. Naslednji dan smo vsi dobili bunde. To je bila naša prva skupna akcija. Delavci, ki jih direktno zaposluje Luka, dobijo redno eno bundo na pet let (če se poškoduje, tudi prej), zakaj torej delavci IPS ne bi bili upravičeni do enake opreme? Saj vendar opravljamo enako delo, še več, najtežja fizična dela v slabem vremenu vedno opravljamo mi.

Leta 2009 je v Slovenijo prišla kriza, tista t. i. globalna, svetovna. In takrat smo doživeli pravo manipulacijo. Kriza se je v Luki kazala tako, da so barke zamujale ali niso prihajale. Ampak tisto leto so barke vseeno opravile vse prevoze, saj so namesto poleti prišle jeseni. In tem času poletne krize, ko je bilo dela malo delali in smo komaj preživeli, se je izkoriščanje delavcev stopnjevalo. Tisto, kar sta do takrat delala dva delavca, je začel zdaj delati en človek. Tam, kjer je bilo prej normalno narediti 60 ali 70 kubikov na izmeno, so dvignili normo na 80, z opravičilom, da moramo biti cenejši, da obdržimo delo. Septembra, ko so barke začele prihajati, pa smo vse delo morali opraviti s številčno precej manjšo delovno silo, saj se je v času krize zmanjšalo število delavcev v pristanišču.

Zaradi vse večjega izkoriščanja in vse težjih pogojev za delo smo v letu 2010 vedno več govorili o tem, da bi se morali organizirati v sindikat. Tako smo se proti koncu leta jaz in skupina kolegov odločili, da začnemo v podjetjih zbirati podpise. To je bila neke vrste peticija, ki je sporočala, da tako ne moremo več, da je izkoriščanje prehudo, da smo preveč na razpolago, da dobesedno živimo v Luki. V enem tednu smo zbrali več kot 200 podpisov. Ko smo presegli številko 300, smo se odločili ustanoviti sindikat. Med zbiranjem podpisov so nam delodajalci grozili s tožbami, češ da bodo njihovi delavci ostali brez dela, ker smo jih mi zavedli ipd. Ni nam bilo jasno, zakaj bi bilo sporno, da si član sindikata. V Nemčiji npr. ne moreš priti v podjetje, če nisi član sindikata. Tu pa se zdi, da je biti član sindikata skoraj prepovedano. Ne vem, kaj je tak problem, saj sindikat vendar ščiti ljudi. Tudi zdaj še vedno grozijo in šikanirajo, toda poti nazaj ni. Nekateri delodajalci nas poskušajo razbiti tudi z igranjem na nacionalna čustva. Poleg tega v Luko zdaj pospešeno vozijo delavce iz Kosova in drugod, ki jih v pristanišče pripeljejo s kombiji, tako da luška varnostna služba sploh nima evidence, koliko časa so ti ljudje v pristanišču, mi pa na terenu vidimo izmučene ljudi, ki so pod takim pritiskom, da si ne upajo reči nič. To je nedopustno! Zato poudarjam, da mi hočemo, da se zares uredi kolektivna pogodba za vse delavce v našem pristanišču.

Če ima podjetje več kot 10 delavcev, mora namreč po zakonu imeti kolektivno pogodbo, poleg tega mora imeti sprejeto sistematizacijo delovnih mest, kjer je zapisano, koliko je posamezno delovno mesto vredno itd. Te stvari hočemo urediti, ker vidimo, da je neenakopravnost velika že med delavci v istem podjetju, pa tudi v različnih IPS podjetjih, kaj šele v primerjavi z delavci Luke, ki opravljajo isto delo kot mi (tako finančno kot glede delovnih pogojev). Najprej nam morajo izenačiti pravice, potem gremo lahko naprej. Kot sindikat smo ponudili več rešitev, med njimi tudi dolgoročno, ki predvideva ustanovitev neprofitnega podjetja, v nemških pristaniščih znanega kot “pool”. Natančno smo se pozanimali, ali naša zakonodaja to dovoljuje, in prišli do zaključka, da je to možno in da bi bilo tako podjetje ekonomsko upravičeno tako za Luko Koper kot za vse akterje, ki bi ga ustanovili, vendar, kot kaže, to ne ustreza nekaterim članom uprave, ki se o tem sploh ne želijo pogajati. Mi smo bili večkrat oškodovani pri izplačilu že tako minimalnih plač zaradi tega, ker ni bilo dela v Luki. Pa saj nismo mi krivi, ker ni dela! Obveza delodajalca je, da nam zagotovi delo. V Luki Koper obstajajo menedžerji, ki dobivajo nagrade za pripeljan tovor v pristanišče, mi pa nimamo urejene niti osnovne socialne varnosti, ob dejstvu, da brez nas Luka sploh ne more delovati, kaj šele kovati dobiček. Uprava Luke Koper si mora razjasniti, ali potrebuje nas delavce, ki bomo skupaj z luškimi menedžerji pristanišče obdržali na dobrem glasu, ali pa bodo zaposlovali vedno več posrednikov, ki bodo le onemogočali normalno življenje pristanišča.