Za otroke pa res ne gre!
Foto: Maja Pertič Gombač

Za otroke pa res ne gre!

7. Val

Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim! Tako se glasi zlato pravilo iz Matejevega evangelija. In če smo za kaj lahko hvaležni - verniki in neverni - zbiralcem podpisov za referendum proti noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, smo jim lahko za to, da nam s svojimi dejanji iz dneva v dan ponujajo več in več razlogov, da posežemo po svetih besedilih.

Tako se lahko sami prepričamo, da največja dušebrižniška ustanova na svetu s svojim podžiganjem strasti v imenu otrok ravna v popolnem nasprotju s Kristusovimi nauki. Tako kakor pred tremi leti ni bila v ospredju hvaležnost za mamo in očeta, tudi tokrat resnično ne gre za otroke. V ospredju so ogroženost, nepriznavanje pravic manjšine in stremljenje za prepričanji, ki jih je povozila družbena resničnost, v kateri si nekaj deset tisoč državljanov želi enakopravnosti. In nič več kot to.

Novela zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) zagotavlja enako obravnavo raznospolnih in istospolnih parov, kar bo med drugim istospolnim parom omogočilo poroke, dedovanje po partnerju, bolniško za skupnega otroka, možnost posvojitve, skratka same samoumevnosti, skorajda banalnosti za vse tiste, ki vse to že imajo. Raziskava Pravni položaj istospolnih partnerstev in starševstva v Sloveniji, ki so jo v začetku tedna predstavili v Ljubljani, je pokazala, da kar 70 slovenskih zakonov neenako obravnava raznospolne in istospolne. Številne so bele in sive lise slovenske zakonodaje, ki že dolga leta zapletajo, otežujejo in dehumanizirajo življenje istospolno usmerjenih oseb in njihovih otrok, v uvodu študije piše Barbara Rajgelj z ljubljanske Fakultete za družbene vede in direktorica Zavoda za kulturo raznolikosti Open. Bilo bi hecno, če ne bi bilo žalostno, da so med naštetimi diskriminatornimi zakoni, v “katerih so na najrazličnejših področjih življenja razsejane določbe, ki istospolna partnerstva in starševstvo v primerjavi z raznospolnimi brez utemeljenega razloga obravnavajo neenako”, tudi taki, na katere ljudje v vsakdanjem življenju le redkokdaj pomislimo; eno teh je denimo opredelitev družinskih članov kot udeležencev do pritožbenega postopka zoper delo policista ali pa opredelitev oseb, ki odločijo o načinu pokopa in svečanosti, če umrli ni izrazil svoje volje.

Deklarativno nihče od nasprotnikov novele zakona nima nič proti istospolnim partnerstvom. Deklarativno nekateri celo zatrjujejo, da je treba vse te neenakosti odpraviti, a ... hm ... vse se zatakne pri izenačevanju. Ne, izenačiti pa ne moremo. Ni vsak par enak paru. Ni vsaka ljubezen enaka ljubezni. Ni vsaka družina enaka družini. Pri enakosti se vse zatakne. “Zakonska zveza je z zakonom urejena življenjska skupnost dveh odraslih oseb.” Iz definicije zakonske zveze so v noveli črtali moža in ženo ter - moj bog, ne!- domala zasadili temelje za izumrtje slovenskega naroda.

A ta zapis resnično ne želi biti ne posmehljiv ne ironičen, še manj ciničen. Živimo v družbi, kjer ima vsak pravico do lastnega mnenja, pa naj to temelji na še tako nemogočih zablodah.

A ni nam ga treba spoštovati. Res ne. Te besede pravzaprav navdihuje globoko sočutje in spoštovanje do verujočih, ki živijo po božjih načelih, in jim gre ob vsem tem na bruhanje. Neredki sočustvujemo z mnogimi, ki se ne strinjajo s početjem Cerkve; ta si pod krinko “prizadevanja za ohranitev vrednote družine in pravic otrok” te dni privošči predvsem zavajanje.

“45 let sem del Cerkve. Večji del zelo aktivno. A danes smo med pridigo vstali in zapustili mašo. S prižnice je namesto pozivanja k ljubezni in sprejemanju zvenel politični govor nestrpnosti do drugačnih. Agitiranje ljudi k socialni izključitvi drugačnih od sebe. Zavajanje glede vsebine družinskega zakonika, poudarjanje le enih resnic, izpuščanje drugih,” je te dni po spletu zakrožil zapis vernice, ki je z imenom in priimkom na svojem facebook profilu protestirala proti pismu škofov, ki ga je prebral tudi župnik v Šentvidu. Prvič jo je sram, dodaja, da je del te skupnosti, ki tudi v njenem imenu širi nestrpnost, sovraštvo in izključevanje.

Takih zapisov ni veliko. Za kaj takega potrebuješ poleg jasnih stališč tudi pogum. Da, prav takega, kot ga verujoči pripisujejo neustrašnemu Jezusu.

Pred leti me je do solz ganila iskreno verna kolegica novinarka, ki je v svojem komentarju na naših straneh med drugim zapisala: “... ko gre za otroke, mora priti v ospredje še eno bistveno vprašanje: se velja do onemoglosti boriti za namišljene ideale ali je bolje sprejeti resničnost, takšno, kot je. Četudi s 35-letno zamudo.” Zapis je sklenila z besedami: “Življenje si utira pot po svoje; v dobro istospolno družino še vedno zelo redko, v slabo heterospolno, žal, prepogosto. Kjer koli se življenje znajde, pa mora država narediti vse, da bi zavarovala njegove koristi.” Še danes me ob misli na notranje boje globoko verujočega, ki misli s svojo glavo, s srcem in želi obenem biti resnično dober kristjan, prevzame izjemno spoštovanje.

Res jih ni veliko, ki to zmorejo. Ni jih veliko, ki zberejo moč in pokažejo, da je božja ljubezen brezmejna. Da misel “ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe” ni prazna fraza.

A vprašanje, s čim družina z enakospolnima partnerjema in otrokom ogroža vse ostale družine, ostaja odprto. Tako kot ostaja odprto vprašanje, kaj bi nasprotniki novele ZZZDR storili, če bi si njihov otrok ustvaril tako, manj običajno, družino. O tem ne govorijo. Domala nikoli. Morda zato, ker najbrž še sami ne vedo, kaj bi.

Ni pa od včeraj več odprto vprašanje, ali je referendum, na katerem naj bi odločali o človekovih pravicah, dopusten. Državni zbor je odločil, da takega referenduma ne sme biti. Nasprotniki novele bodo kajpada poskusili še pri ustavnem sodišču. Ta pa lahko v drugo premisli, kaj so pisci Ustave Republike Slovenije mislili, ko so v 14. členu zapisali: “V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.”

In lahko le upamo, da ne bomo na koncu vili rok, češ: “Oče, odpústi jim, saj ne vedó, kaj delajo.”MAJA PERTIČ GOMBAČ