Žaba je močnejša od države
Uporabljajo ga tudi taki, ki kultne knjige sploh niso prebrali, morda še potežkali ne. Omenjajo ga, slavni kavelj 22 namreč, kadar naletijo na svojevrstno protislovje, sorodno onemu, ki ga je pred pol stoletja v osrčje svojega prvenca Catch-22 (Kavelj 22) položil moderni klasik knjižne satire Joseph Heller.
Na italijanski otoček Pianosa so med drugo svetovno vojno - samo v pisateljevi domišljiji, nikakor ne v resnični zgodovini - nameščeni zavezniški vojaki, osvobajajoči Evropo izpod vladavine kljukastega križa. Tamkaj vsega naveličanemu glavnemu junaku, osemindvajsetletnemu pilotu ameriškega bombnika Johnu Yossarianu - neobičajnemu priimku naj bi botrovalo njegovo asirsko poreklo - zdravnik Daneeka potrpežljivo pojasnjuje: domov greš lahko le, če te razglasim za norega, kar lahko storim samo, če me zaprosiš. Toda vedi: nor ni, kdor pravi, da je nor. Drugače rečeno: v vojno gredo lahko samo zdravi, nori nikakor ne, toda kdor se hoče vojni ogniti, razmišlja trezno in je torej zdrav, zato se ji ne more ogniti. Yossarian vztrajno išče izhod. Ko se sklicuje na pravilnik, češ da lahko odideš domov, ko opraviš zahtevano število poletov, mu dohtar lepo pove: lahko že, lahko, toda nikjer ne piše, da moraš oditi domov. V vojski pa seveda počneš samo, kar moraš početi. Sploh pa sadistični in častihlepni polkovnik Cathcart nenehno sproti viša število zahtevanih bojnih poletov, tako da kovčke vsi samo pripravljajo, nihče pa z njimi nikoli nikamor ne krene. Vsem se meša, enim hitreje, drugim počasneje.
Tako nekako se jim godi v Kavlju 22.
Po dveh romanih - molk
Roman, ki mu ga je 10. novembra 1961 izdala domača založba Simon & Schuster, je Newyorčan posvetil materi, ženi in otrokoma, prvotni naslov Catch-18 pa urno spremenil, ko je izvedel za sočasni, prav tako v drugo svetovno vojno postavljen roman Leona Urisa Mila 18.
Četudi se je spočetka prodajal dokaj skromno, je Kavelj 22 sčasoma zaslovel, z mastno žlico slave pa ga je zabelil režiser Mike Nichols, ki je leta 1970 ob pomoči scenarista Bucka Henryja posnel istoimenski film z zvezdniško zasedbo. Sočasno in navdihnjen s Kavljem 22 je vzniknil še njegov televizijski sorodnik M*A*S*H.
Hellerjev roman je za kultnega obveljal tudi v naših logih, kjer je zaživel poldrugo desetletje po ameriškem rojstvu: leta 1977 je v dveh knjigah in na domala 600 straneh izšel v zbirki Levstikov hram pri Mladinski knjigi, v uredništvu Severina Šalija in dovršenem prevodu Gitice Jakopin; ista zasedba je že leto zatem izdala Hellerjev drugi roman Nekaj se je zgodilo (Something Happened, 1974), podobno obsežno, a po vsebini docela drugačno izpoved birokratskega uslužbenca in ameriškega družinskega moža, Slovencem postreženo takisto v dveh knjigah.
Četudi je Heller ob tem nanizal še pet romanov in prgišče drugih knjig, nič več ni prešlo v naš jezik. Leta 2004 je bil v Delovem nizu romanov ponatisnjen Kavelj 22, sicer pa tišina in molk.
Lačni Joe in Lačni Franz
“Mami je bil ta roman zelo ljub,” se spominja računalnikar in jezikoslovec Primož Jakopin, ki je kot srednješolec za mater opravljal korekture prevoda. “Preden se je resnično lotila prevajanja, se je precej ukvarjala z vprašanjem, kako v našem jeziku doseči primerno latovščino in kako Hellerjev sarkazem prenesti, ne da bi bil v slovenščini vulgaren. Težave ji je povzročal tudi sam naslov - kako dobro prevesti besedo catch? Še najbolj se ji približa pogovorni hakeljc, a se je tudi kavelj kar prijel. Sicer pa se je dela lotila z veseljem. Zelo se je trudila, da ne bi napravila mehanskega prevoda, ampak dobro literarno delo. Spomnim se, da je potrebovala nekaj več časa, kot je načrtovala.”
A ji je uspelo. Kakor drugod je Kavelj 22 tudi pri nas dobil častilce in marsikam vtisnil svoj pečat. Mimogrede, Zoran Predin v avtobiografiji Zgodba iz prve roke pripoveduje, da je s tovariši ime za bend iskal ravno v dneh, ko je prebiral Kavelj 22. Ker ga je še posebej zabaval prismuknjeni vojak Lačni Joe s svojimi divjimi sanjami in gromkim vpitjem sredi noči, je pevec njegovo ime nekoliko priredil in bend poimenoval - Lačni Franz.
Nad vsem - dobiček!
Veličastno kritiko nasilja in zagovor humanizma Heller v romanu gradi z obiljem sarkazma in absurda, bistroumnih nesmislov in črnega humorja. Prav živi zmesi komičnega in resnega je pripisoval zasluge za svetovni uspeh romana. In pa seveda dejstvu, da se politika in birokracija skozi desetletja nista prav nič izboljšali, kakor se niso niti zakonitosti industrije, odnosi med ljudmi, častihlepje, ki se ne ozira na svobodo sočloveka ... Ni ga jezilo, da romanesknega prvenca kritiki niso pozdravili - raje je priznal, da je njegova dela težko ocenjevati, saj lastnosti, ki nekateri pritegnejo, druge odženejo. K vtisu kaosa in blaznosti v Kavlju 22 precej pripomore za bralca sicer nekoliko naporna razbitost zgodbe, kronološka pomešanost opisanih dogodkov in pogosta uporaba rašomonske tehnike. Heller skozi štorijo o drugi svetovni vojni pripoveduje o novejši zgodovini, na kar je namigoval že sam, rekoč, da mu v vojski niti ni bilo hudega in da je roman izdeloval kar petnajst let, osem let v mislih, sedem pa na papirju, medtem ko se je zunaj njegove delavnice bohotila hladna vojna in ko je senator McCarthy neusmiljeno preganjal čarovnice, pardon, komuniste. Mimogrede, tudi v romanu se najde častno mesto za absurden sodni proces, v katerem je obtoženi vnaprej spoznan za krivega. In Yossarian, ki velja za najbolj norega, ker je v blazni vojni najrazsodnejši, se skozi bojazen, da ga imajo Hitler, Mussolini in Tojo na piki, prikoplje do spoznanja, da najhujša nevarnost preti iz lastnih vrst. Podčrtovanja vredna modrost: “Sovražnik je vsakdo, ki ti streže po življenju, ne glede na to, na kateri strani je.”
Strah pred bojevanjem je bolj častivreden od poguma, ve Yossarian, ki na lastne oči spozna, kako grozljivo je umiranje na bojišču. Je tako umazano in zanikrno, da se raje zateka v bolnišnico, sanjski kraj: “V bolnišnici so veliko bolje znali umirati in so to opravljali dosti bolj lično in bolj urejeno. Sicer tudi v bolnišnici niso mogli obvladati smrti, vendar so jo pripravili do tega, da se je lepo vedla. Naučili so jo olike.”
Vsekakor so največja vrlina Kavlja 22 slikoviti in mojstrsko izrisani značaji. Tu je z administracijo obsedeni stotnik Black in njegovo trmoglavljenje z neskončnim podpisovanjem izjav o neomajni zvestobi domovini. Tu je igralcu Henryju Fondi do prekletstva podobni oficir, ki ga je oče sadistično poimenoval Major Major Major, v vojski pa je napredoval do čina majorja, zavoljo česar ni mogel in smel ne napredovati ne nazadovati, saj bi šlo skladje naziva in imena sicer k vragu. Tu je Yossarianov tovariš Clevinger, na trenutke nekoliko podoben Edvardu Kocbeku: “Politično je bil humanitarec, dobro je razlikoval desnico in levico in se je nemilo zagozdil vmes. Nenehno je branil svoje komunistične prijatelje pred svojimi desničarskimi sovražniki in svoje desničarske prijatelje pred svojimi komunističnimi sovražniki, on sam pa je bil obema taboroma v dno duše zoprn. Nikoli ga ni nobeden branil pred nikomer, ker so vsi mislili, da je trap.”
Morda najmočnejši, celo od samega Yossariana slikovitejši in z razraščanjem kapitalizma vse bolj živ lik je Milo Minderbinder, ki je vojno do kraja izkoristil za trgovanje, sveto prepričan, da “ni nikoli greh zahtevati tako visoko ceno, kolikor le prenese tržišče”. Dobiček postavlja nad vse, kajpada tudi nad življenja tovarišev. S prevažanjem najrazličnejšega blaga sem ter tja po svetu širi razpon za ustvarjanje dobička, te prve in edine vrednote, za katero bombardira celo lastno, ameriško vojsko. In se ves čas priduša, da s sleherno njegovo akcijo pridobivajo vsi vpleteni, naj so na tej ali oni strani barikad. Vse vidi skozi hladne račune in zanj so zavezniki vsi sodelujoči v trgovini. Rad pove, da so Nemci pri izplačevanju zgledno vestni.
Še in še je takšnihle dragocenosti. Omeniti velja vsaj še enega vrhuncev romana, besedni spopad 19-letnega vojaka Natelyja in 107-letnega starca, ki mladcu sredi bordela pojasnjuje, da je domovina umetna, malovredna tvorba in da je celo drobna žaba močnejša od ZDA: žaba je stara petsto milijonov let, koliko jih bo pa dočakala država?
Kavelj 22 je eden tistih romanov, po katerih je bralec boljši. In boljše volje.
ANDRAŽ GOMBAČ
