Zadnja postaja na poti v smrt
Nedaleč od središča Lodža, poljskega mesta, v katerem je zgodovina pustila bogate sledi, stoji lesena stavba. Ob njej na tirih počiva vagon rjavkaste barve, prav tak, kot bi v njem prevažali hrano, živino ali morda kakšno mehanizacijo. A ti vagoni med vojno niso bili namenjeni stvarem, pač pa ljudem.
V njih so v taborišča prepeljali desettisoče Židov. Vstopna postaja Radogoszcz (ali ponemčeno Radegast). Izstopna postaja za večino njih - smrt.
Lodž >je slikovito mesto, od Varšave oddaljeno le dobrih sto kilometrov. Zaradi pospešene gradnje avtocest, ki so se jih Poljaki namenili dokončati do poletnega nogometnega prvenstva, se človek iz glavnega mesta do Lodža hitreje pripelje z vlakom kot z avtomobilom.
V Lodžu je ob začetku druge svetovne vojne na Poljskem (leta 1939) živelo več kot 233.000 Židov. V prvih mesecih nemške okupacije je mesto zapustilo 75.000 Židov, ostali pa so bili - izolirani od okolice - prisiljeni životariti v getu, ki ga je znotraj mesta ustanovil Tretji rajh. Vanj so Nemci leta 1941 prisilno naselili še približno 20.000 Židov iz srednje in zahodne Evrope ter več kot 5000 Romov iz Avstrije. Razmere v getu so bile grozljive. Prebivalci večinoma niso imeli ne tekoče vode ne kanalizacije, še manj hrane. Večina ljudi je zgolj za skromen obrok delala v nemških tovarnah. Med leti 1940 in 1944, ko so geto v Lodžu zaprli, je v njem izginilo več kot 43.500 Židov. Nekateri so bili umorjeni, večini so usodo zapečatile bolezni in lakota. Med 7000 in 15.000 Židov pa je preživelo Auschwitz in ostala koncentracijska taborišča.
Bogate zgodovinske sledi se raztezajo po vsem mestu, katerega ime v slovenščini pomeni čoln, še posebej po dolgi glavni ulici Piotrkowski, za katero je še Hitler zahteval, naj jo Poljaki poimenujejo po njem (česar seveda niso storili). Številne stavbe, med njimi bela tovarna, spominjajo na do padca železne zavese močno razvito tekstilno industrijo, Lodž pa je dobro znan tudi po filmski šoli, kjer so se kalila velika imena filma...
Lučaj od velikih tovarn iz rdeče opeke in palač, v katerih so bivali lastniki teh tovarn, pomešanih z bloki in sodobnimi steklenimi stolpnicami, stoji železniška postaja Radegast. Zgrajena leta 1937 je svojo največjo vlogo odigrala v začetku druge svetovne vojne, tri leta pozneje, ko so Nemci konec aprila v geto v Lodžu zaprli in izolirali več kot 160.000 Židov.
Z bodečo žico so obdali tudi postajo tik ob getu, skozi katero so prva vojna leta dovažali gorivo in hrano za oskrbovanje geta, skoznjo pa je do Lodža prihajal tudi material, ki so ga Nemci potrebovali za izdelavo oblek, obutve in uniform za svojo vojsko.
Leta 1941 je postaja služila kot vstopna točka v geto v Lodžu za Žide iz srednje in zahodne Evrope, in Rome, ki so jih Nemci s silo preselili tja.
Vstopna postaja v smrt, kot jo je slikovito imenoval eden izmed preživelih in še živečih Židov na Poljskem, je Radegast postal leta 1942. Od spomladi do jeseni so nacisti na vagone prisilno vkrcali več kot 70.000 Židov, katerih končna postaja je bilo taborišče smrti Chelmno nad Nerem.
Po pričevanjih nekaterih preživelih internirancev mnogo ljudi sploh ni vedelo, kam jih bo odpeljal vlak. Nekateri, predvsem mlajši, so bili celo veseli, ker so zapuščali grozljivi geto in se - morda prvič v svojem življenju - vkrcali na vlak. “Marsikdo morda sploh ni čutil, kakšna grozodejstva ga čakajo na koncu poti. In verjetno tudi ne, da bo zadnja postaja zanj smrt,” je ob mojem obisku postaje dejal hrvaški potomec poljske interniranke, ki je staro mater izgubil prav v tem taborišču.
Med septembrom 1942 in majem 1944 deportacij iz geta ni bilo, saj so ga Nemci spremenili v ogromen delovni kamp, kamor so iz drugih, že zaprtih getov pripeljali židovske obrtnike.
Drugi val deportacij v Chelmno je sledil junija in julija 1944, ko so nacisti tja prepeljali več kot 7000 ljudi iz geta v Lodžu. Preživel ni skoraj nihče.
Po zaprtju geta v Lodžu so nacisti avgusta 1944 v taborišča deportirali še preostalih v getu živečih 68.000 Židov. S postaje so jih odpeljali v Auschwitz, kjer jih je večina umrla v plinskih celicah že takoj ob prihodu. Mnogo ljudi, med njimi tudi otrok in starejših, so Nemci po pričevanju zgodovinarjev pobili tudi že med samo deportacijo.
Skromna železniška postaja, ki so jo v muzej spremenili šele pred desetletjem, ob njej pa postavili tudi spomenik žrtvam holokavsta, še danes vzbuja srh. V leseni koči je na ogled nekaj stvari tedanjih prebivalcev geta, med njimi tudi star potovalni kovček, jedilni pribor ali gumbi. Na srhljivo resničnost zadnje poti deportirancev opominjajo na steno pripete fotografije izčrpanih potnikov, še bolj pa zajetne knjige z desettisoči imen ljudi, ki so se morali vkrcati na vlak smrti.
Neskončen seznam njihovih imen je izpisan tudi na zidovih tunela, ki vodi do spomenika žrtvam holokavsta. In simbolno tudi do svetlega novega dne, ki ga večina potnikov s postaje Radegast ni več videla.
TINA M. VALENČIČ
