Zadnji koncerti legendarnega Vasca Rossija

Njegovi vneti privrženci mu bodo lahko prisluhnili le še na koncertih 25. avgusta v Torinu, 2. septembra v Vidmu, 6. v Bologni in 11. septembra v Avellinu.

Potem pa? “Zapuščam koncertne odre, ne pa tudi glasbe. Po 30 letih nastopanja na različnih odrih se tako izteka čas, ki sem ga v živo delil s svojimi oboževalci. V večji meri kot doslej pa se bom zagotovo posvetil glasbi - pisanju skladb, kar me vedno bolj navdihuje.” je medijem nedavno pojasnil Vasco Rossi.

Odločitev za ta korak pa seveda ni bila lahka. Legenda italijanskega rocka, ki je vse od svoje mladosti do danes živel le za glasbo in z njo ter skrbel, da se je v javnosti tako ali drugače pisalo o njem, je dolgo okleval z odločitvijo o koncu svoje dolge in izjemne kariere. A odločitev je prišla veliko prej, kot jo je sprva nameraval sprejeti. Izdalo ga je zdravje. Desetletja in več uživanja prepovedanih drog, alkohola, nezdravega življenjskega sloga je prišlo do živega tudi na pogled neuničljivemu Vascu Rossiju.

V zadnjih dneh julija so ga odpeljali na zdravljenje v bolonjsko kliniko Villalba. Bojda je komajda preživel, informacije o njegovem zdravstvenem stanju pa so bile v italijanskih medijh zelo različne in mnogokrat tudi nasprotujoče. Tako mnogi še vedno ne verjamejo njegovi odločitvi o koncu koncentriranja. Toda v dneh in nočeh, ko je bil najbolj sam s seboj, se je očitno odločil, dati prednost življenju.

Provokativni avtor, kakor so ga mnogi poimenovali, se je rodil v italijanski vasici Zocca v provinci Modena v deželi Emilia-Romagna. Oče, Carlo Rossi, mu je dal ime po sojetniku iz nemškega koncentracijskega taborišča, a za to, da se je mladi Vasco odločil za glasbeno pot, je v največji meri “kriva” mati Novella, ki ga je zelo zgodaj vpisala v šolo petja. Njena odločitev je bila za takratne čase in odročno vasico, v kateri je družina živela, zelo drzna. Toda Vasco se je v glasbo zaljubil na prvi pogled in že pri štirinajstih je imel svoj prvi bend.

Takoj po maturi je odprl svoj glasbeni klub, ki ga je poimenoval Punto Club. Njegove glasbene želje in ambicije pa so bile veliko večje. Med študijem ekonomije se je preživljal kot didžej, skupaj s prijatelji je kmalu ustanovil eno izmed prvih zasebnih radijskih postaj v Italiji - Punto Radio. Tu so predvajali njegove lastne skladbe, kmalu pa so ga prijatelji nagovorili (najbolj vztrajen je bil Gaetano Curreri, eden vodilnih članov italijanske rock zasedbe Stadio), naj jih izda na samostojni plošči. Tako pomeni svojevrstno prelomnico v Rossijevem glasbenem ustvarjanju 3. junij 1977, ko je izšel njegov prvi album Jenny/Silvia.

Poznavalci italijanskega rocka pravijo, da je najbolj kontroverzen album Colpa d'Alfredo, ki je na trgovinske police prišel leta 1980. Radijske postaje so cenzurirale nekatere skladbe s tega albuma, saj je nekaj pesmi, denimo, razgaljalo ženske veliko bolj, kot je bilo za tisti čas primerno. Tri leta zatem je razburil javnost in ljubitelje italijanske kancone, ko je na sanremskem festivalu nastopil zadet. Droge so bile močneje od njega.

Ves čas svoje glasbene kariere je tako hodil po tankem robu med življenjem in smrtjo, med odvisnostjo in radostmi vsakdanjega življenja. Kljub temu, ali pa nemara prav zato, ga njegovi oboževalci niso nikoli zapustili. Še več, vedno več najstnikov in pripadnikov njegove generacije v pesmih Vasca Rossija išče svoj navdih, smisel življenja. Pisane so jim na dušo (izdal je 25 albumov, 130 skladb, zadnji cede z naslovom Vivere o niente je izšel v začetku leta), in zato mnogi z žalostjo sprejemajo odločitev, da ga ne bo več mogoče videti v živo na njegovih tako svojevrstnih in posebnih koncertih. Tisti, ki spoštujejo njegovo odločitev, pa se od njega poslavljajo na zadnjih koncertih. Štejejo jih v stotisočih.

A Vasco Rossi še ni rekel svoje zadnje besede. Vasco Rossi je pač Vasco Rossi.

ZLATICA KASAL