Zadrege in težave pri zaimku “svoj”

Razlika je velika pri zaimkih svoj/njegov. Lastnina je bila verjetno že od nekdaj, zagotovo pa je danes med največjimi usmerjevalci razvoja človeka in družbe. Zato ni presenetljivo, da so si ljudje že v prajeziku ustvarili svojilne zaimke, s katerimi so jasno označevali, kaj je moje, kaj pa tvoje, kaj njegovo, naše, vaše, njihovo - in tako naprej do konca svojilnih zaimkov. Za vse tri slovnične osebe in števila jih ima slovenščina devet. A vsak od njih ima še povratno svojilni zaimek svoj, tako da je vseh pravzaprav osemnajst.

Da izvirajo iz najstarejših časov, sklepamo po tem, da jih poznajo vsi indoevropski jeziki in da so si zelo podobni. Zaimek “moj” se na primer glasi: latinsko meus, it. in šp. mio, angl. my, fr. mon, nem. mein in v slovanskih jezikih moj, le z majhnimi razlikami. Vse te oblike imajo v sebi zvočnik m.

Kralj nad devetimi svojilnimi zaimki, spoštovane bralke in bralci, je povratno svojilni zaimek “svoj”, saj lahko nadomesti vsakega od njih, v vseh slovničnih številih in spolih. Prav v njegovi rabi pa se tu pa tam pokažejo težave. Vprašanje, ki mi ga je poslala Irena Lampe iz Italije, se dotika ravno te zadrege v naši slovnici:

“Spoštovani profesor! Sem vaša bivša učenka. Zadnjič sva se videla lansko leto na srečanju ob 40. obletnici naše mature na koprski gimnaziji. Živim v Italiji že 40 let. Sem prevajalka (in poučujem slovenščino), a sem se izključno temu posvetila šele pred petimi leti. V italijanščino sem prevedla tudi nekaj slovenskih literarnih del.

Na vas se obračam, ker imam jezikovno vprašanje, na katero ne najdem odgovora niti v Slovenskem pravopisu 2001. Gre za povratno svojilni zaimek svoj in za pridevnik lasten. Njuna raba me zanima predvsem, ko govorimo o lastnini. Zaimek svoj odgovarja na vprašanje čigav. Pridevnik lasten pa obenem še na vprašanje kakšen. Primeri:

> S svojim (lastnim?) denarjem gospodarim sam.

> Nisem spoznala svoje (lastne?) sestre.

Našla pa sem tudi primer, kjer sta uporabljena oba:

> Z nekaterimi spremembami so predlagatelji zgrešili svoj lastni cilj.

Vprašujem: Sta zaimek svoj in pridevnik lasten sopomenki? Kdaj se uporabljata, kdaj eden in kdaj drugi? Ali mi lahko napišete kakšen primer?

Upam, da vas ne nadlegujem. Vnaprej se vam prav lepo zahvaljujem za odgovor. Z lepimi pozdravi iz Italije.”

Temeljno pravilo, ki nas usmerja pri povratno svojilnem zaimku svoj, pravi, da ga moramo v knjižnem jeziku uporabiti takrat, kadar je osebek v stavku lastnik predmeta (npr. klobuka). Če je torej lastnik klobuka Koprčan (ki je osebek), moramo reči, da ima na glavi svoj klobuk. Ko pa klobuk ni Koprčanova last, ampak je lastnik kdo drug, npr. sosed, smo dolžni reči in zapisati, da ima Koprčan na glavi njegov (sosedov) klobuk.

Preprosto kakor srbski pasulj, bi dejali Srbi, vendar kdaj pa kdaj kljub temu zaidemo v dvom, kako je prav: ali uporabiti svojilni zaimek moj ali povratno svojilnega svoj. To se dogaja v treh primerih, ki jih dopušča, ne pa predpisuje slovnica:

1. Kadar hočemo poudariti, komu pripada lastnina. Primer: “Pivo si plačujem iz moje plače, ne iz tvoje, ki je nimaš,” se je pijani mož pridušal jezni ženi, brezposelni, gospodinji v prazni kuhinji.

2. Kadar gre za skupno last, pripadajočo vsem. Primer: Radi imamo našo domovino, ne politikov naše državice.

3. Kadar gre za osebek, ki ga vikamo. Primer: “Gospa, bi malček za ušesca tega vašega falotka!” je blagajničarka oštela mamico po trgovini divjajočega razvajenčka.

V teh treh primerih je seveda prav, če namesto “z mojo plačo” rečemo “s svojo plačo” in če “našo domovino” nadomestimo s “svojo domovino” ter “vašega falotka” spremenimo v “svojega falotka”. Oboje se razumne prav in narobe tudi ni. A marsikomu se poraja dvom, kako naj bi bilo bolj prav.

Kadar želimo bolj poudariti zaimek svoj, mu dodamo sopomenski pridevnik lasten: “Ubil je svojega lastnega očeta?” so se vsi čudili. V tem primeru lahko tudi zaimek svoj izločimo: “Ubil je lastnega očeta?” Če pa ne želimo nič poudarjati, pridevnika lasten ne dodajamo.

Kako pomemben je zaimek svoj v jeziku, vsaj slovenskem, je razvidno iz števila izpeljank iz korenov “svoj” in “moj”. Koren “moj” je lenuh, saj ni vzgojil niti ene same lastne izpeljanke. Kdo pa uporablja sicer pravilno narejene pojme: mojstvo, mojski. mojilen ali mojina in mojevina? Nihče. Koren “svoj” je pa rodovitna matica z neštetimi otroki. Za zgled le nekateri iz Slovenskega pravopisa 2001: svojat, svojec, svoječasen, svojeglavec, svojeročen, svojevoljen, svojevrstnež, svojilen, svojina, svojiti si, svojost, svojstven, svojstvo. A podobnih je nešteto, zlasti izglagolskih. Samo iz glagola svojiti (si) na primer: odsvojiti, odsvajati, odsvojevati, osvojiti, osvajati, posvojiti, usvojiti, prisvojiti, zasvojiti itd.

Še marsikaj iz korena “svoj” bi lahko navedli, tudi staro geslo: Tujega nočemo, svojega ne damo! Morda bi to načelo razsvetlilo koga od državnikov (Slovenije), ko tuje (kredite) prosijo, beračijo po svetu. Posebno drugi del: da svojega za noben denar ne damo.

Spoštovane bralke in bralci, Minute so zanimive le, če zrastejo iz vaših vprašanj! Pošiljajte mi torej svoja vprašanja. Lepo vas pozdravljam!

JOŽE HOČEVAR