Zadrege v tvorbi in rabi trpnika

Da smo - morda zaradi svoje majhnosti (maloštevilnosti) - res taki, se brez težav prepričamo, če kdaj prisluhnemo utrujajočim trmastim prepirom zaslepljenih strankarskih gorečnežev v državnem zboru. Kako tako “križpotje” srečamo tudi pri jeziku, kjer nimamo izčiščenih pogledov - na primer na rabo trpnika (pasiva). Večkrat slišimo, da ga slovenščina ne mara, a res je samo to, da ima naš jezik malo trpnih glagolskih oblik in je zaradi tega trpnik manj pogost kot tvornik (aktiv). Novinarka Jasna Arko v povezavi s tem sprašuje: “Zanima me, kaj menite o rabi trpnika v novinarskem jeziku. Ga zagovarjate ali odsvetujete? Kdaj ga uporabiti in kdaj se mu raje izogniti? Vse pogosteje se dogaja, da v časopisnih člankih in tudi v elektronskih medijih trčimo na glagolske oblike v trpniku. Na ta način je poročanje ne le bolj suho, uradniško, ampak tudi dokaj neživljenjsko, odmaknjeno, včasih celo vzvišeno. V uradniškem poročanju in tudi v novinarskih člankih mrgolijo take brezosebne zveze: se bo uredilo, cesto se bo speljalo, za projekt se bo zagotovilo sredstva, naročilo se bo izdelavo študije, predlog se bo pripravilo ipd. Kolikor vem, slavisti odsvetujejo uporabo takega brezosebnega trpnika. Žal pa je ta že postal običajen v večini birokratskih dokumentov, še zlasti v gradivih in odgovorih novinarjem, ki jih pošiljajo uradi, občine, ustanove, ministrstva. Morda zato, ker to deluje bolj 'strokovno', učeno, bolj odmaknjeno od vsakdana? Tudi učiteljice in učitelji slovenskega jezika svetujejo aktivne oblike namesto trpnih. Je še tako ali se tudi to spreminja?”