Zadruge za skupen in močnejši nastop na trgu

Zadruga je podjetje. “Davke plačujemo prav tako, kot ostala podjetja. Pomembna razlika pa je, da z dobički gospodar ne more prostovoljno razpolagati, ampak se investirajo v nadaljnji razvoj,” pove Paolo Kalc, predsednik upravnega odbora zadruge Društvena prodajalna na Opčinah, k zgodbi, o kateri se bomo vrnili kasneje.

Pomembni igralci v gospodarstvu

Kapital in past zadolževanja - Zadružništvo kot alternativa je pravkar izdana knjiga avtorjev Claudia Sancheza Baja in Bruna Roelantsa, ki slovenskemu bralcu ponuja širši pogled na pomen zadružniškega povezovanja v tujini. Podatki iz leta 2009 kažejo presenetljivo sliko. V Združenih državah Amerike, zibelki neoliberalizma, je bil delež prometa zadrug 4,7 odstotka celotnega bruto domačega proizvoda, v Nemčiji je znašal 7,3 odstotka, najvišji odstotek ima Francija s 7,7 odstotki, naša zahodna soseda pa kar 7,4 odstotka bruto domačega proizvoda pridobi iz zadružnih struktur.

Zadružni tip podjetništva po mnenju avtorjev vodijo načela dobrega gospodarjenja: razvejana lastniška struktura, demokratično odločanje, enakopravnost, pravična delitev, solidarnost, poštenje, družbena odgovornost in trajnostna okoljska naravnanost. Zato so bolj odporna na krizo.

Nevzdržnosti in nenkonkurenčnost?

Toda zadruge niso nujno le pozitivne zgodbe, pravijo kritiki. Ena od slabosti je, da so odgovor na propad trga, saj naj bi se številne zadruge rodile iz boja malih proizvajalcev in trgovcev proti kartelom in monopolom. Zadruge naj bi imele po mnenju kritikov. med njimi je tudi Laurence Harte, le prehodno vlogo in bile bolj izpostavljene finančnim tveganjem. Poleg tega pa je cena odločanja po njegovem v zadrugah izjemno visoka.

Zato je edini način za ohranitev dejavnosti podjetja postopno prehajanje v druge oblike podjetništva. Tako se je zgodilo z Mlekarsko zadrugo v Kerryju na Irskem, ko je nadzorna moč članov kopnela, menedžerska se je večala, presežkov niso več delili in zanimanje za zadrugo je izginjalo.

Zadrugam se velikokrat očita nekonkurenčnost ter neprestano umetno oživljanje z zakonskimi in davčnimi olajšavami. Leta 2008 je celo komisarska za konkurenco Neelie Kroes obravnavala pritožbe proti italijanskim potrošniškim in kreditnim zadrugam zaradi posebnih davčnih stopenj. A s tem je močno presegala pooblastila komisije, še omenjata Sanchez Bajo in Roelants.

Rekorderji iz dežele Baskov

Ko v svetu govorijo o primerih dobre prakse v zadružništvu, je na prvem mestu vedno Mondragon, zgodba o uspehu baskovskih prebivalcev. Sredi 20. stoletja je mestece Mondragon z 8000 prebivalci premoglo le livarno, zaradi neugodne lege ni bilo zanimivo za industrijski razvoj, še srednje šole ni imelo.

Vse se je spremenilo s prihodom duhovnika Jose Marie Arizmendiarrieta, ki je leta 1943 ustanovil poklicno šolo. Zagonski kapital za ustanovitev je priskrbelo 15 odraslih prebivalcev. Prva generacija se je zaposlila v livarni, nekateri pa so študij nadaljevali na univerzah. Po poskusu odkupa delnic in (neuspešni) ustanovitvi lastnega podjetja deset let kasneje, so v sosednjem kraju odkupili tovarno in zagnali proizvodnjo. Podjetje je 24 delavcev pričelo upravljati kot zadrugo. Pisalo se je leto 1959.

Ostalo je zgodovina. Mondragon je danes največja korporacija v baskovski pokrajini in sedma v Španiji. Ima 33 milijard evrov premoženja, za 12,5 milijarde evrov prodanega blaga letno in 74.060 zaposlenih. V Mondragon je vključenih 257 podjetij in zadrug po vsem svetu, ima tehnološko razvit sistem z univerzo in 15 tehnoloških centrov. A bistvo ostaja še vedno isto kot pred skoraj šestdesetimi leti. O prihodnosti podjetja še vedno odločajo demokratično izvoljeni odbori, delovne skupine in komiteji.

Skok v preteklost

Društvo za denarno pomoč obrtnikom in rokodelcem. Tako se je imenovala prva zadruga na Slovenskem, ustanovljena leta 1856, leta 1872 pa v Ljutomeru nastane prva kreditna, sledijo ji zadruge po vsej Sloveniji. Poleg gospodarske vloge so imele zadruge dolgo narodno obrambno vlogo in kasneje, v začetku dvajsetega stoletja, v času kmetijskih kriz, vse pomembnejšo socialno vlogo.

Med dvema vojnama veliko zadrugam visoka inflacija vzame del trga. Deset let po drugi svetovni vojni slovenski kmetje zopet doživijo razcvet na področju zadružništva. Leta 1956 je bilo v Sloveniji 695 kmetijskih zadrug s približno 126.000 člani. Za primerjavo, leta 2014 je bilo po podatkih Zadružne zveze Slovenije vanjo včlanjenih 71 zadrug s skupno 15.000 člani in slabimi 3000 zaposlenimi.

Model je zastarel

Ena bolj uspešnih zadrug na Primorskem je Agraria iz Istre, ki deluje vse od leta 1945. ”Ne bi se preveč hvalil, imamo kar precej težav, poleg tega pa to ni lahek čas za zadruge. Naš model je zastarel, bojim pa se tudi, da v Sloveniji vse bolj usiha zadružni kapital,” kritik ne skriva Robert Fakin, direktor Agrarie. Imajo 160 članov, aktivnih jih je nekaj čez 60. Vsi prihajajo iz treh istrskih občin. Agraria je močno vpeta med kupce v slovenski Istri, saj ima osem prodajaln, med njimi tudi Vrtnarijo Izola.

Ob ustanovi zadruge je bila njena glavna dejavnost odkup kmetijskih predelkov, oskrba z reprodukcijskimi sredstvi in organizirana trgovska mreža jestvin, tekstila ter obutve po vaseh na podeželju. To ostaja njena naloga tudi danes, a so se časi močno spremenili, ugotavlja Fakin. Gospodarska kriza je močno udarila po njih, poleg tega pa je na trgu vse večja konkurenca tujih trgovskih verig.

Tudi v krizi se rojevajo zadruge

Pravkar je v nastajanju nova zakonodaja, ki naj bi spremenila pogoje zadružništva. A nekaj korakov je bilo že storjenih na boljše, zadrugam tako ni potrebno več vsake dve leti opravljati stroškovno obremenjujočih revizij. Več težav kot sama zakonodaja povzročajo politike zaposlovanja, ugotavlja Jadranka Vesel iz Raziskovalnega inštituta za socialno ekonomijo (RISE), ki se ukvarja z vprašanji zadružništva in delavskimi prevzemi podjetij: “Aktivna politika zaposlovanja ne predvideva sredstev za zadruge. Povsod drugod po Evropi je to mogoče.”

Veselova je prepričana, da bi lahko podjetja delavci rešili z le nekaj malega pomoči: “V zadnjem poskusu odkupa je država v Muro prispevala osem milijonov evrov. Če bi ta znesek dali kot nedeljivo premoženje zaposlenim, bi podjetje lahko podjetje postavili na uspešno pot. Na Poljskem so tekstilno industrijo rešili na zadružniški način.”

Politike razvoj zadružništva ne zanima. “Prva težava pri nas je, da nobena vlada ni imela posluha za razvoj zadružništva. Z osamosvojitvijo smo pokopali vse, kar je bilo prejšnjega in s tem tudi združeno delo, zadružništvo. Mogoče ta izraz preveč spominja na prejšnji sistem. Pravo nasprotje s tujino,” še opaža Veselova, ki smo jo ujeli v Sežani na enem od predavanj o zadružništvu.

Ne gre le za negativno konotacijo, ampak tudi za velik individualizem. Trend pa se vseeno spreminja, z veseljem omeni Veselova. V zadnjih treh letih je nastalo približno 60 zadrug: “Težava je, ker so te nastale iz ničle. To je zelo težko.”

Prva prevajalska zadruga

Zato se obrnemo kar na prvo prevajalsko zadrugo v Sloveniji. Prevajalsko zadrugo Soglasnik je ustanovilo 15 prevajalcev, lektorjev in jezikoslovcev iz vse Slovenije. “Združili smo se, da bomo skupaj nastopili na trgu, saj smo tako močnejši. Gre za precej problematičen trg, na katerem vladajo zelo slabi pogoji dela,” pojasni Boštjan Jurič, predsednik zadruge, ki deluje od lanskega maja.

Predvsem pa zahtevajo pošteno plačilo za pošteno delo. “Trenutno je tako, da posrednik pobere levji delež zaslužka, za dejanskega delavca pa ostane manjši del,” stanje na trgu opiše Jurič.

Za zdaj v zadrugi še nihče ni zaposlen, niti svoje pisarne nimajo, saj so se, tako pravi Jurič, odločili za organsko rast zadruge.

V Soglasniku se zavedajo, da so porodni krči nove zadruge zahtevni. “Delamo na dolgi rok, saj še ne zaslužimo dovolj, da bi si zagotovili socialno varnost,” pojasni Jurič. Kljub temu že opažajo pozitivne učinke: “Na prvem mestu bi izpostavil dejstvo, da smo vsi lastniki in delavci. Zato imamo vsi motivacijo in zadrugo dojemamo kot skupni projekt. Posledica je dobra energija. Vsi se trudimo za isto stvar.”

Poleg tega predsednik kot eno bolj pozitivnih posledic ustanovitve zadruge ocenjuje tudi širjenje socialne mreže s pomočjo ostalih udeleženih v zadrugi.

V zadrugi Soglasnik vse odločitve sprejemajo soglasno enkrat mesečno na sestankih občnega zbora. “Včasih je zato težko priti do odločitev. Gre za dolgotrajen proces, pri katerem pa se veliko naučimo in vedno soglasno izberemo odločitev,” še pojasni Jurič.

Kupec ve, kaj plača

Od ostalih ponudnikov na trgu se razlikujejo v tem, da je v njihovem računu vedno zapisan tudi razrez cene, tako lahko kupec vedno natančno ve, komu so bila sredstva namenjena. In kakšen delež. Zakaj? Zaradi transparentnega in poštenega poslovanja.

Boštjana zato prosimo za primer. Če boste od zadruge Soglasnik prejeli račun za 100 evrov, bo na njem jasno zapisano, da bo 66,12 evra prejel prevajalec, 13 evrov lektor, 13,05 evra bo namenjenih za delovanje zadruge, 3,48 evra rezervnemu skladu, 2,18 za interno izobraževanje članov in 2,18 evra skrbi za lokalno okolje.

Gigi je institucija

Pa se odpravimo čez mejo na Opčine, kjer najdemo primer zadruge, ki se po razsežnostih ne more primerjati z baskovsko zgodbo o uspehu, a ohranja pravi duh zadružništva, saj se dobro zavedajo socialne in ekonomske vloge svojega podjetja.

Če bi povprečnega Primorca vprašali, kje na Opčinah je Društvena prodajalna, bi verjetno le skomignil z rameni in rekel: “Ne vem.” A legendarno trgovino, ki se je je prijelo ime “pri Gigiju” poznajo prav vsi.

Še danes gospoda Gigija Puriča srečamo pri vratih, z mediji ne govori rad, a je še vedno ostaja pomemben simbol openskega zadružništva.

Zametki zadruge segajo v julij 1946, v čas dvanajstdnevne stavke na Tržaškem. Na Opčinah so takrat občutili resno pomanjkanje, poleg tega pa so se Slovenci soočali z neprestanim pritiskom s strani italijanskih oblasti.

Zavest, da so lahko le skupaj močnejši, je botrovala ustanovitvi zadruge leta 1947. Med 15 ustanovnimi člani je bila velika večina žensk. Delež za vplačilo je znašal 300 lir. V 2. členu je bila jasno zapisana vloga zadruge: “Nabavljati, pridelati in razdeljevati vsake vrste blaga in konsumnih predmetov, kakor so hranila, oblačila, obutev, perilo in podobno za osebno potrebo članov in njihovih družin ter prirejati predavanja, sestanke in izlete za poglobitev zadružne zavesti.”

O zgodovini zadrug na Opčinah izčrpno govori zbornik Milana Pahorja.

Letos še dve novi trgovini

Eden najpomembnejših korakov se je zgodil pred desetimi leti, ko so odprli novo prodajalno na začetku Opčin pri Pikelcu. Tam se tudi srečam s predsednikom upravnega odbora zadruge in zaposlenim v njej, Paolom Kalcem.

“Odločitev za to trgovino je bila gotovo prava, a ni bilo enostavno. Razlogov za odprtje je bilo več. Opčine so se razvile, postale so večje, kar pomeni tudi več odjemalcev,” pove Kalc.

Letni promet znaša 10 milijonov evrov, stara trgovina v centru pa se lahko pohvali s 6 milijoni prometa. V preteklem letu so imeli 230.000 evrov dobička.

V letošnjem letu načrtujejo še odprtje trgovine v kraju San Giorgio di Nogaro in v Trstu. Zadruga v krizi svoje delovanje širi. Za razliko od trgovine na Opčinah, bodo tu le najemojemalci. Za uspešen razvoj Društvene prodajalne na Opčinah gre del zaslug gotovo pripisati tudi Conadu, ki je prav tako zadružniško organiziran, in trgovinam na Opčini dostavlja živila. V dveh trgovinah je zaposlenih 60 ljudi, skupaj z novimi trgovinami se bo ta številka premaknila proti stotim delavcem.

Od prvotnih 15 članov in članic je članstvo naraslo na 200 ljudi iz Opčin in okolice. “Člani nimajo nobenega dobička. Zato je tudi glavnica nizka, a jim dovoljuje, da pridejo na občni zbor in vplivajo na delovanje zadruge,” pojasni Kalc. Poleg tega za člane organizirajo ekskurzije.

Tako lahko soustvarjajo prihodnost pomembne trgovine na tem območju. A še ene, izredno pomembne vloge, ne gre prezreti. Društvena prodajalna na Opčinah je slovenska in taka si tudi prizadeva ostati. Zato v zadrugi z veseljem priskočijo na pomoč domačim društvom. In zato tudi ni čudno, da nova stavba sredi Opčin tik ob prosvetnem domu, ne bo le še ena knjigarna, bar ali prostor za društva, ampak bo pomemben pokazatelj prisotnosti Slovencev na tem območju. To pa je nenazadnje bistvo zadružništva, pravijo njegovi zagovorniki. Odgovorno podjetništvo, pravična razdelitev med delavci in skrb za okolje, v katerem zadruga deluje.

PETRA MEZINEC