Zakaj bi nas moral delež Gregorja Golobiča v Ultri skrbeti?

Beseda bo seveda tekla o prvaku stranke Zares Gregorju Golobiču, ki trdi, da mu odstopajoči minister Matej Lahovnik očita grehe, ki jih ni naredil. In o drugih, ki v svojem početju ne vidijo nič spornega, čeprav sprožajo sume, da se pajdašijo s klientelizmom.

Nedavno smo prav na straneh našega časopisa pisali o človeku, ki v enem od turističnih podjetij v Istri zaseda visok položaj. Poskrbel je, da se je v tem podjetju zaposlila tudi njegova hčerka. Pa ne kot čistilka. Mladenka že uspešno leze navzgor po hierarhični lestvici in njen oče verjame, da zgolj in samo zaradi tega, ker je sposobnejša od svojih tekmecev.

Takšno mnenje o svojih otrocih imajo prav vsi čustveno normalno razviti starši. S to razliko, da nekaterim otrokom oče, ki je bil vse življenje delavec in kmet, lahko priskrbi le hitro napredovanje pri obdelovanju polja in krmljenju kokoši. Vsi otroci, četudi so morda sposobnejši od otrok, ki imajo starše na položajih, nimajo možnosti, da bi jim kdo od njihovih bližnjih odprl vrata do uspešne kariere. Nekaj podobnega je z ministrovim deležem v podjetju, ki prek več podjetij iz svoje skupine opravlja posle na področju telekomunikacij in informatizacije v javnem sektorju. Tako podjetje, četudi so njegove elektronske kartice morda res najboljše, se ne bo nikoli znebilo suma, da si je delo pridobilo zaradi političnega položaja enega od svojih lastnikov. Golobič, čeprav je bil že večkrat ujet na laži, bi na to verjetno odgovoril, da ne podkupuje in ni podkupljiv, da se samoomejuje in je etičen človek. S takšnimi pojasnili pa ne bi zaprl možnosti za pridobivanje poslov zgolj po zaslugi svojega vpliva in poznanstev. Če ne drugega, je lahko njegov delež slab zgled za tiste, ki se ne želijo samoomejevati, se pa lahko kadar koli izgovorijo, da nekdo drug počne nekaj podobnega, pa mu javnost gleda skozi prste.

Tako primer očeta, ki je zaposlil svojo hčer, kot Golobičev delež v Ultri hočeš-nočeš opravičujeta klientelizem in nepotizem. Zanikata utemeljenost splošnega prepričanja, da ju je treba v vseh primerih preprečevati. Klientelizem in nepotizem sta škodljiva in krivična do konkurenčnih podjetij in posameznikov ter nevarna za družbo, ki z dopuščanjem takšnih praks tvega, da bo plačevala več za manj kakovostne produkte ali kadre.

Vendar pa se v Sloveniji ob tem zastavlja še eno vprašanje. Ali je v državi s komaj dvema milijonoma prebivalcev sploh možno preprečiti vpliv zvez in poznanstev? Po nekaterih ocenah naj bi med prebivalci Slovenije veljale manj kot tri stopnje oddaljenosti. Torej: zelo verjetno je, da je znanec našega znanca tudi naš znanec. V svetu še vedno velja teorija o šestih stopnjah oddaljenosti, kar pomeni, da bi se osebi A in B spoznali prek šestih posrednikov. Oče te teorije, Stanley Milgram, je svoje ugotovitve poimenoval “problem majhnega sveta”. Če je šest stopenj problem, kaj bi lahko rekli za Slovenijo, ki ima samo tri?

Gotovo se razmere pri nas specifične. Že zaradi majhnosti imamo omejen nabor možganov, zaradi zvez in poznanstev pa lahko iz tega omejenega nabora izberemo tiste, ne nujno najboljše, ki jim želimo narediti uslugo. To nas lahko pripelje v začaran krog, ki znižuje konkurenčnost celotne države.

Zaradi tega je primer Golobič tako težaven in pereč, da morajo tisti, ki vodijo državo, odgovorno premisliti, kako naprej. Če verjamemo na besedo ali se celo potegnemo nazaj, ko prvak Zaresa očita hinavščino tistim, ki kažejo s prstom nanj, s tem ne odpravljamo nevarnosti. Celo poglabljamo jo, saj posredno opravičujemo sistemske luknje, ki omogočajo zlorabo osebnega vpliva za uveljavitev zasebnih poslovnih interesov.

JANA KREBELJ

Laszlo Balogh