Zakaj dvojina odmira, ta dika našega jezika?

Dvojino uporabljamo neštetokrat. Če ne v izrecni slovnični obliki, pa gotovo v vsebinskem, to je dejanskem pomenu. V vseh jezikih, tudi tistih, ki jim slovnična dvojina ni (več) poznana, ker je niso niti kdaj razvili ali so jo s časom izgubili - kot jo žal v sedanjih časih izgublja naša materinščina in tako - brezbrižni mi, ki to dopuščamo - sama sebe siromaši. Vsa ljubezenska poezija, tako erotična kot homoerotična in lezbična, je napisana v dvojini ali vsaj v namišljeni dvojini, tudi če jo beremo v množini.

V jezikih, ki poznajo zgolj ednino in množino, je dvojina pretopljena v množino. Če je v slovenščini zapisano: “Sanjalo se mi je, da v svetem raji bila sva srečna tam brez zapopadka.” (Prešeren), bi jeziki brez dvojine to povedali v množini: “Sanjalo se mi je, da v svetem raji bili smo srečni tam brez zapopadka.”

Huda škoda, da se je dvojina, najpomembnejši prehod od nezavedne množice k samozavestnemu posamezniku, v najbolj množičnih jezikih razgradila, kot na primer v angleščini. Oh, kako drugače bi morda bilo na sedanjem svetu, polnem zmed, ko ne bi največ veljal le Jaz, ampak bi prevladala dvojina: vsi in vse po dva, v dvoje, dvoedini: mož in žena, partnerica in partner, dva prijatelja in dva soseda, fant in punca ...

Ah, predrage brake in spoštovani bralci, pustimo vnemar to današnje dni tako priljubljeno ugibanje, kaj bi bilo, če bi bilo, a ni bilo, ker se iz optimističnih napovedi dosledno porodi kaj drugega, samo ne tisto, kar obljubljajo lažnivi kljukci iz politike. Osredotočimo se na dvojino, ki nam kljub temu, da je velika dika našega jezika, povzroči precej težav, če jo želimo prav uporabljati v zbornem govoru in v knjižnem jeziku. Dotaknili se bomo dveh vprašanj: najprej napák v dvojini, potem še povedkovega spola v dvojini.

O napakah in njihovem izvoru me sprašuje upokojeni učitelj iz Podgrada Franc Gombač, ki je zapisal: “Spoštovani profesor, vemo za staro modrost, da je ponavljanje mati učenosti, zato ne bo odveč ponoviti in opozoriti na značilnost, ki je za naš jezik čudovita, in sicer na pravilno uporabo dvojine: pred dvema letoma, dve napaki, pred dvema stoletjema itd.; ne pa: pred dvemi leti, dve napake, pred dvemi stoletji itd. Kje je vzrok, da so take napake pri dvojini tako pogoste?”

Vsi vemo, da so napake v dvojini, ki jih navaja Franc Gombač, zares napake. Njihov izvor je predvsem v nesistematičnem poučevanju slovnice v šoli. Slovnica, naj bo historična, opisna ali strukturalna, je do potankosti urejen sistem, ki se ga je treba tudi učiti - celo z nepriljubljenim ponavljanjem. Vendar je sistematičnega učenja v dandanašnji šoli malo: samostalnika na primer ne učijo v enem dihu sklanjati zapored v ednini, dvojini in množini. Zato učenci ne uvidijo podobnosti ali razlik med skloni v dvojini in množini. Seveda potem mimogrede zamešajo dvojinske in množinske oblike samostalnika. To je morebiti prvi vzrok za ponavljanje omenjenih napák v dvojini.

Bolj pomemben vzrok za to pa je podobnost ali kar enakost samostalniških oblik v nekaterih sklonih dvojine in množine. Vzemimo za primer besedo človek, ki je v vseh edninskih sklonih “človek”, a se v množinskih sklonih spremeni v “ljudi”, v dvojini je pa dve tretjini “človek”, tretjina pa “ljudje”. Ednina: človek, človeka itd.; množina: ljudje, ljudi itd.; dvojina pa: dva človeka, dveh ljudi, dvema človekoma, dva človeka, pri dveh ljudeh, z dvema človekoma. Drugi in peti sklon sta v dvojini in množini popolnoma enaka: dveh ljudi - treh ljudi; pri dveh ljudeh - pri treh ljudeh. Podobno izenačenost srečamo pri mnogih samostalnikih. Zato začnemo dvojinske oblike nevede nadomeščati z množinskimi; tako po zgledu “pri treh letih, s tremi leti” rečemo tudi “pri dveh letih, z dvemi leti” (namesto pred dvema letoma).

Vprašanje, od kod neka posebnost pri povedkovem spolu v dvojini za ženski spol, je zastavil moj nekdanji učenec Darij Dujmovič, dolgoletni ravnatelj Osnovne šole Janka Premrla -Vojka v Kopru: “Pozdravljen, moj profesor Jože. Že nekaj časa se ti nisem oglasil, čeprav imam kar nekaj vprašanj, ki bi šla v 'Minuto'. Mojega najljubšega pesnika Dragotina Ketteja pogosto prebiram. V njegovi znameniti pesmi 'Pijanec' sem naletel na naslednji verz: 'Luni kar dve sti gori v oblakih.' Slišal sem tudi sošolko, ki je vprašala prijateljico: 'Grevi v kino?' Kako je s tem povedkom v dvojini za ženski spol?”

Naša slovnica je še danes dokaj demokratična in zagovarja enakopravnost spolov, ženskega in moškega, a v preteklih časih je bila še bolj. Njena velika sorodnica, stara cerkvena slovanščina, je imela skoraj vse oblike tako za ženski kot za moški spol, tudi v dvojini. Ostanki teh oblik (dve luni sti, namesto dve luni sta) so prisotni še pri Ketteju, in tudi kje drugje, čeprav se povečini uporabljajo oblike za moški spol tako za moške kot za ženske, zlasti za 3. osebo: (oni dve) sta, gresta, vidita, mislita itd.

Zato ni presenetljivo, če v pogovornem jeziku in v narečju v dvojini slišimo povedke v ženskem spolu poleg splošno uveljavljenih povedkov v moškem spolu. Za ženski spol: medve mislivi (tudi mislive), medve vidivi (tudi vidive), onidve sti šli itd. Iz tega smemo sklepati, da je pogovorna slovenščina z narečji vred v dvojini bolj demokratična in bolj odprta za enakopravnost žensk kot uradna slovnica. Živi jezik zmerom daje možnost za zagovor vsega takega, kar je pravično, dobro in pravilno.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si ali na uredništvo 7. vala (7val@primorske. si).

Zavije pa lahko v nasprotno smer in nam pokaže možnost tudi za oblike, ki so zares neobičajne, čudne, celo nesmiselne. “Res so kraji na Gorenjskem, koder punce govoré 'na fanta': sem šel in ne: sem šla,” je za Minuto potrdila Anja iz blejskega okolja. Torej dve ženski rečeta ne samo “sve šli” in “svi šli”, ampak tudi kar po moško: “sva šla”.

Anja je razložila, kako naj bi nastalo takšno govorjenje “na fanta”: Možje so šli na vojsko in na Bledu so ostale same ženske. Ko je prihrumel besneči Turek, niso izgubile pameti in so imetje, sebe in otroke s čolni pretovorile na otok sredi jezera, kjer jih vode boječi se Turek ni nadlegoval. Po vojni so možje prišli domov v strahu, da je vse šlo k hudiču, a so videli, da so ženske imetje pametno rešile. Tako ponosni so bili na svoje “óne”, da so jim predlagali, naj, junakinje, o sebi govorijo v moškem spolu.

Spoštovane bralke in dragi bralci, lepo vas pozdravljam! Primanjkuje novih vprašanj. Pošiljajte mi jih, da Minuta ne odide na dopust.

JOŽE HOČEVAR