Zakaj in kako smo Slovenci odhajali iz Jugoslavije. In odšli.

Tistega junijskega torka je v priložnostnem nagovoru ob razglasitvi samostojnosti dr. France Bučar, predsednik slovenskega parlamenta, ki se mu je tedaj reklo še skupščina, poudaril, da “Jugoslavija v sedanji obliki ni sposobna preživetja ... Postaja novo žarišče potencialnih konfliktov in vojne nevarnosti ... Ni je mogoče preoblikovati v življenja sposobno formo ...” Ocenil je, da Slovenija nima druge izbire, kot da gre po svoji poti. Njegov vzklik “Pozdravljena, država Slovenija!” je pospremil dolg aplavz.

Pred tem so poslanci treh zborov skupščine z veliko večino glasov sprejeli ključne osamosvojitvene dokumente na čelu s temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Dokument je v bistvu predstavljal rojstni list nove slovenske države. Z njim je ta razglasila, da ni več del Jugoslavije in da prevzema vse pravice in dolžnosti, ki so na njenem ozemlju prej pripadale federaciji. To je pomenilo, da poleg denarnih in gospodarskih pristojnosti prevzema nadzor nad svojim mejami, vodenje zunanje politike, obrambnih zadev in carinske službe. Mediji so v tistih dneh pospešenih priprav osamosvojitve zakonodaje poudarjeno poročali o pomembnih podrobnostih novih zakonov. Recimo: “Cariniki na mejah morajo znati slovensko.” Ali: “Prodaja in nakup deviz ne bosta prepovedana.”