Zakaj ne smejo vzgajati otrok?
Medtem ko se primer medvrstniškega nasilja v Desklah vse bolj spreminja v politično zgodbo oziroma, bolje rečeno, politično farso, se je smiselno vrniti k začetku in izvoru ter k srži zgodbe, ki je tedne zaposlovala vso državo. Bistvo zapleta in razlog, da je desklanski primer sprožil tako burne in tako čustvene odzive, je vprašanje, kako, če sploh, vzgajamo naše otroke. Tokrat vprašanje postavljamo enemu tistih, ki “običajno molčijo” - učitelju.
Martin Plesničar je učitelj razrednega pouka, nekdanji atlet, oče treh otrok in avtor knjige Kompas za starše. Njegove prve o vzgoji in najbrž ne zadnje. Je človek, ki ima rad svoj poklic. Človek, ki, čeprav se je že večkrat opomnil, da mu kritično razmišljanje in govorjenje le škodita, ne more nehati ne s prvim ne z drugim. “Dolgo sem okleval, ali bi se sploh odzval na novinarska vprašanja,” pravi. “A nazadnje sta pretehtali dve spoznanji. Prvič, da o težavah v šolah razpravljajo prav vsi, od ravnateljev do uradnikov in politikov, le učitelji in vzgojitelji, ki imajo najtesnejši stik z otroki, molčijo. In drugič, da se veliko poudarja učiteljeva avtonomija pri izvajanju učnega programa, izbiri učbenikov ter gradiv in podobno, pri vzgojnih ukrepih pa so učitelji povsem neavtonomni. In zdi se, da to nikogar ne moti.”
Ko se računi ne izidejo
Načeloma v šolskih učilnicah potekata procesa vzgoje in izobraževanja. Sta neločljiva in neizogibno potrebujeta drug drugega, razmišlja Plesničar.
A odsotnost učinkovitih in doslednih vzgojnih ukrepov ter nezmožnost šol, da se odzovejo na sodobne vzgojne izzive, dejansko že močno ogrožata izvedbo izobraževalnega procesa. Preprosto povedano: razred, v katerem otroci ne poslušajo, klepetajo, žalijo in ponižujejo drug drugega ter z nasilnimi dejanji tekmujejo za pozornost sošolcev in učiteljev, je zelo težko naučiti poštevanke.
Kdo je lastnik pravic?
“V letih poučevanja se mi je večkrat zgodilo, da sem trčil ob hudo dilemo. Držimo se načela, da nihče ne sme kršiti otrokovih pravic, kar je seveda prav. Ampak to povzroči, da so nenehoma kršene pavice številnih otrok. Če učenec moti pouk, s tem krši pravico svojih sošolcev do izobraževanja in pravico učitelja do poučevanja. A ga ne morem preprosto poslati iz razreda, ker bi s tem prekršil njegovo lastno pravico. V ekstremnih primerih so šolarji zaradi ravnanja svojih sošolcev žrtve kršitev pravic do varnosti, do telesne nedotakljivosti, do zdravega okolja.”
S temi vprašanji se je že pred časom obrnil na varuhinjo človekovih pravic in dobil odgovor, v katerem varuhinja veliko piše o pedagoških pristopih in malo o pravnih vidikih dileme. Pa tudi na nekdanjega ministra za šolstvo, ki na pismo sploh ni odgovoril.
In nenadoma si polnoleten
“Večkrat sem postavil vprašanje, na katero nisem dobil odgovora: ali mi kdo lahko pokaže enega samega zrelega, odgovornega posameznika, ki je odrasel, ne da bi bil enkrat samkrat deležen prisile, torej nasilja?” razmišlja Plesničar: “Gre za osnovni fizikalni zakon: če hočemo nekaj premakniti in spremeniti, moramo uporabiti določeno silo. Bolj ko so razmere, ki jih želimo spremeniti, uveljavljene in ukoreninjene, večjo silo potrebujemo. Ko otroka skušamo premakniti iz nekega načina vedenja, bo seveda začutil neugodje.”
Sila seveda ne pomeni telesnega nasilja in krutosti, poudarja Plesničar in opozarja na bridko dejstvo: otroci, ki jih sistem nauči, da lahko nekaznovano mučijo sošolce, lažejo učiteljem in manipulirajo s starši, postanejo odrasli člani zelo represivne družbe: “Ko otrok doseže polnoletnost, ga zaradi asocialnega dejanja pošljemo v zapor. Mi, ki smo ga pravzaprav naučili, da takšno dejanje nima posledic. S kakšno pravico?”
Odlaganje odgovornosti
Desklanski primer je bil v veliki meri podajanje vročega kostanja, ki ga nihče ni hotel prijeti. Starši so prelagali odgovornost na druge starše in na šolo, šola na starše in na sistem, strokovnjaki na zakonodajo in zakonodajalci na veljavna vzgojna načela.
To je narobe, je prepričan Plesničar: “Zdi se mi, da pri razpravljanju o vzgoji vsak od udeležencev vidi, komentira in ocenjuje delo in naloge drugih, namesto, da bi se osredotočil na svoje lastne.”
Rezultat takšnega kolektivnega izogibanja je za družbo lahko poguben. Vzgoja otrok namreč ni nekaj, kar ostaja za zidovi osnovnih in srednjih šol, temveč delo, ki bistveno vpliva na to, kakšna bo naša družba v prihodnosti. “Običajna krilatica, ki jo učitelji izrekamo v pogovoru s starši, je: 'Mi imamo otroka za eno leto, vi ga imate za vse življenje.' Ampak pravzaprav ni tako. Ko bom star osemdeset let, bom morda padel na avtobusni postaji. Mi bo kdo pomagal vstati? To je odvisno od tega, kako bodo vzgojene sedanje generacije otrok,” ugotavlja Plesničar. “Če otroci zaradi veljavnega modela vzgoje ne razvijejo vesti, če jih torej ne naučimo razlikovati med prav in narobe, kako se bo čez dvajset let odločal predsednik države, ki vsakič priseže, da bo ravnal 'po svoji vesti'?”
Kdo sploh so ti otroci?
Vzgoja zahteva najprej poznavanje otroka. Starši in seveda tudi učitelji otroke gledajo skozi prizmo lastnega odraščanja. “Če dam primer: sodobni otroci se, ko čutijo kakršnokoli neugodje, pritožijo staršem. V naši generaciji smo bili večinoma vajeni, da smo svoje težave, kolikor se je dalo dolgo, prikrivali pred odraslimi in smo povedali šele, ko res ni bil druge možnosti. Ko danes otrok pride k staršem in jim pove, da ima težave z učiteljem ali sošolci, torej mama in oče glede na svoje izkušnje sklepata, da mu mora biti res hudo. A to sklepanje je napačno.”
Ker so otroci vedno otroci svojega časa. Današnji so potomci dvajsetletnega blagostanja, razraščajočega se potrošništva, kapitalistične tekmovalnosti in informacijskega preobilja digitalne družbe. So zato slabi? Niso, le drugačni. In zato potrebujejo drugačne odzive.
Ko ugasne iskrica
“Mislim, da učitelji to razumejo. Da večinoma razumejo otroke in njihovo vedenje, čeprav je to razumevanje - in v tej zagati se večkrat znajdem tudi sam - včasih težko ubesediti. In prepričan sem, da večina začne poklicno pot z močno željo, da bi opravila svoje izobraževalno in vzgojno poslanstvo. Če ta iskrica ugasne, se to običajno zgodi zaradi občutka nemoči. Ker učitelj nima orodij, samostojnosti in avtonomije, da bi ukrepal tako, kot ve, da bi bilo prav,” je prepričan Plesničar.
Šola je vsekakor kraj, kjer bi morali uveljavljati najširši in najosnovnejši družbeni konsenz o vrednotah in pravilih medčloveških odnosov. Ampak morda je res, da je človek, ki ne zna potrpeti neugodja, ki ne zna odložiti užitka, ki ne glede na posledice uresničuje svoja nagnjenja, želje in potrebe, ki za vsako ceno zmaga v boju za lastno udobje in zadovoljstvo, natančno takšen človek, kot ga potrošniška družba potrebuje. In v tej luči ni nenavadno zadnje vprašanje, ki si ga postavlja Martin Plesničar: “Učitelji s svojim ravnanjem lahko bistveno, korenito spremenijo družbo. Morda jim ravno zato sistem ne dovoli, da bi to počeli.”VESNA HUMAR
