Zakaj poginjajo lipicanci?
Kolika velja za morilca konj številka ena. Je najpogostejši vzrok smrti. Toda nikjer drugje se ne dogaja tako množično kot v Kobilarni Lipica. Tu je marca zbolelo 12 konj, od katerih so štirje poginili, julija sta poginila še dva. Če zboli toliko konj naenkrat, je treba iskati vzroke v krmi. Tako pravi eden od boljših poznavalcev konj v Sloveniji, ki je v tem primeru želel ostati anonimen, zato mu bomo nadeli ime Marko, čeprav to ni njegovo pravo ime.
Tako kot večina slovenske konjeniške javnosti tudi on ne verjame vsemu, kar je bilo o poginih slišati iz uradnih virov. Predvsem ne temu, da je lipicance kdo namerno zastrupil, in ne razlagi, da je strup lupanin (ki so ga našli v telesnih tekočinah poginulih konj) kar nekako nastal v procesih presnove v konjskem telesu. Večina meni, da je vzrok kolik nenatančno ali premalo strokovno delo. Ne nazadnje za koliko ni potrebno veliko: potem ko konja dalj časa krmimo s senom, katerega bilke so dolge in široke, z naslednjo balo pripeljemo seno kratkih in tankih bilk.
Če temu dodamo manj gibanja, kot ga konj potrebuje (ker lastnik nima časa), spremembo vremena in ščepec smole, je to že dovolj. Da ne govorimo o plesnivem senu ali kako drugače oporečni krmi.
"Če primerjamo Lipico in boljše hleve v Nemčiji, ki je ena od konjeniških velesil, vidimo, da se pri njih to ne dogaja. Ne v taki obliki. Posamične kolike sicer so, toda ne tako. Predvsem pa je Lipica državna kobilarna. Od nje bi pričakovali, da bodo standardi nad povprečjem," pravi Marko.
Koliko konj pogine zaradi kolike v avstrijski kobilarni Piber, Szilvasvaradu na Madžarskem in kobilarni Topolcianky na Slovaškem (kjer redijo lipicance), v nemški državni kobilarni Marbach in kraljevi andaluzijski jahalni šoli v španskem Jerezu - tega podatka nam ni uspelo dobiti. Novinarska vprašanja so (resda v času dopustov) ostala brez odgovorov.
“Če ima kdo težave, bo tiho”
Tudi primerjava z zasebno rejo je težka. Kot pravi predsednik Združenja rejcev lipicanca Slovenije, veterinar Rajko Fabbro, Nacionalni veterinarski inštitut ne beleži vzrokov pogina, ampak lastniku poginulega konja izda le potrdilo o odvozu kadavra: "V zasebni reji je zelo težko oceniti, koliko konj pogine zaradi kolike. Tudi izjave, ki jih novinarji dobijo od raznih rejcev, so vprašljive.”
Zasebna reja lipicancev v Sloveniji ni standardizirana, doda: "To pomeni, da je reja na eni ali drugi kmetiji lahko zelo zelo različna. Glede kakovosti sena, delovnih navad konj, vzdrževanja konj, rednega čiščenja boksov in nege konj."
Enako vprašljiva je verodostojnost podatkov iz tujine, meni: "Če kdo ima težave, tega seveda ne bo povedal glasno. To je težko oceniti, sam kot pasiven opazovalec marsikaj vidim, ampak dejansko tega, kar povedo, ne verjamem v celoti. Videl sem kobilarne v vzhodnih državah, in moram reči, da niti približno ne dosegajo standarda Lipice."
“Panika nastane šele, ko nekaj konj pogine”
Kobilarna Lipica ohranja stalno število konj. Če pride na svet 27 žrebet letno, to pomeni, da gre prav toliko konj iz kobilarne - v prodajo, poginejo ali pa jih evtanazirajo.
“Konji imajo občutljiva prebavila, in ko pride do manjših nepravilnosti, nekateri zbolijo, drugi ne,” pojasni Fabbro. Odstotek poginov je skozi leta podoben, meni: “To, kar se v Lipici sedaj dogaja, ni nič novega. Če bi izrisali krivuljo števila poginulih konj zaradi kolike, bi videli, da smo nekje na stalnici.”
Marko gleda na stvari drugače: ”Problem je v tem, da se jim težave pojavljajo tako množično in pogosto. Panika nastane, ko nekaj konj pogine. Če ne podležejo, je vse tiho in se nič ne premakne. Če bi se kaj premaknilo, se to ne bi več ponavljalo.”
Iztok Humar, ki se je v javnosti že večkrat izpostavil na temo Lipice, meni, da so pogini posledica strokovnega neznanja in nesposobnega vodstva kobilarne: “Po toliko padcih na istem bananinem olupku bi pa vlada res že lahko zaščitila te naše lipicance.” Odnos vodstva primerja z vedenjem ravnatelja, ki se je vrnil z maturantskega izleta in dejal, da je normalno, da so po poti izgubili nekaj dijakov.
Znanost še brez odgovorov
Mnenja in pogledi o tem so različni in segajo tudi v skrajnosti. Enotni so si le o tem, kaj kolika je. "Kolika je sindrom in pomeni bolečino v želodcu, nič drugega. Prava diagnoza je recimo zasuk črevesja, zaplet črevesja ali zaprtje črevesja. Kolika je splošen izraz, ki pove, da ima osebek bolečine v trebušni votlini,” pojasni Fabbro.
Ljudje, ki se ukvarjajo s konji, povedo, da verjetnost za koliko povečajo tudi drugi dejavniki, na primer premalo gibanja, stres in vremenske spremembe.
Dr. Gertjan Zeeuw v avgustovski številki nemške konjeniške revije St. Georg med dejavniki, ki lahko pripeljejo do kolike, navaja: spremembe vremena, preveč naporen trening, stres, neenakomerno delo in prehlad. Vsi ti dejavniki lahko “zmotijo” vegetativni živčni sistem, ki med drugim nadzoruje delovanje prebavil.
Fabbro glede teh dejavnikov pojasni: “To je zelo relativno in neizmerljivo. Če bi se dalo to standardizirati, bi bili konji v hlevu, ki so jih hranili s senom iz iste bale, vsi bolni ali vsi zdravi, ne pa trije bolni in dva zdrava. Z metodami, ki jih imamo danes na voljo, še ne moremo ugotoviti, kaj točno je tisto, zaradi česar je prišlo do kolike.”
Situacija je podobna kot v primeru črevesnih okužb, ki med potovanji v eksotičnih deželah nekatere Evropejce za nekaj dni priklenejo v bližino toalete, medtem ko ostali člani iste skupine nimajo nikakršnih težav. Ker je v Lipici 350 konj, enak odstotek poginov številčno veliko bolj bode v oči kot pri razpršeni populaciji v zasebni reji, meni Fabbro.
Tudi travo kosijo za denar
V pogovorih o kolikah se velikokrat pojavlja tudi dvom o kakovosti sena, ki ga kobilarna kupuje od zasebnikov, in dvom o dovolj natančni skrbi za skladiščenje sena. Ne nazadnje je skladišče zanj s štirih strani odprto.
Čeprav so analize Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor pokazale, da v krmi in nastilju tokrat ni bilo strupov (našli so jih le v telesnih tekočinah), zbuja dvom o kakovosti krme tudi dejstvo, da marsikdo kosi travnike predvsem “zaradi subvencij”, kar pomeni, da natančnost sušenja in spravila sena včasih podredi “racionalizaciji”.
Večina sena je baliranega v velike, več sto kilogramov težke okrogle bale, pri katerih je težje oceniti, kakšne kakovosti je seno v sredini. Pri manjših balah, ki so tehtale okrog 20 kilogramov, je bilo to znatno lažje, vendar jih je sedaj težko dobiti, manualno delo z njimi je pač dražje, povedo.
“Kdor kosi, kosi zato, da zasluži, in mora seno prodati - ne glede na to, ali je seno dobro ali slabo. Če ga kosi, ko je idealno vreme, je seno dobro in ga proda za enako ceno, kot če ga kosi ta isti, ne bom rekel drug, v razmerah, ki niso idealne. To uravnava tisti, ki nas gleda z nebes,” se na to temo pošali Fabbro.
“Včasih se tudi kaj skrije”
Na kakovost sena po njegovem vplivajo tudi drugi dejavniki. Če prihaja seno s travnika, ki več let ni bil košen, je gotovo slabše kakovosti. Enako velja za seno z obronkov gozdov. Velikokrat so vzrok kolike mikotoksini, ki jih proizvajajo glivice, velikokrat seno vsebuje primesi.
Toda vprašanje je, koliko človek vpliva na to, pravi Fabbro: “Na to, da je seno dobro posušeno in da nima plesni, se gotovo da vplivati. To je treba pogledati in opozoriti. Če bi kupoval seno zase, bi na to opozoril in mokre bale sena ne bi kupil. Včasih je prisotnega tudi malo packanja, malo se tudi skrije. Pri velikih količinah sena je to seveda lažje. Dejansko je treba pri prehrani konj paziti. Treba je biti skrben. V reji, kjer se za to ne skrbi, se dogajajo tudi take stvari.”
Za nepoznavalce je seno pač seno - vse enako. Kdor kupuje seno, mora biti dovolj izkušen, da si ga zna pogledati, povohati in otipati. Potrebne so izkušnje.
“Vprašanje je, v kolikšnem času se jih da pridobiti. Tudi po desetih letih se lahko nekomu zgodi, da ga naflikajo, ker ga prej deset let niso. Če si začetnik, jih moraš dati toliko skozi. Tistemu, ki je izkušen, se take stvari načeloma ne dogajajo. Načeloma,” pravi Fabbro.
Marko na vprašanje, kako dolgo traja, preden se novozaposleni nauči ločiti dobro seno od slabega, odgovarja takole: ”Odvisno od tega, na kakšen način so ti ljudje šolani. Če mu samo dvakrat pokažeš in ga prepustiš, da dela sam, potem traja to zelo dolgo, sicer pa bi se moral v enem do dveh letih vsak naučiti. Bolj pomembno je vprašanje, kakšen je sistem izobraževanja za te kadre. V Sloveniji šole za konjarje nimamo, kar pomeni, da se morajo priučiti ob delu. Eni se hitro, drugi počasneje, odvisno od tega, koliko se angažirajo za njihovo izobraževanje. Po meni dostopnih podatkih sistema tu nimajo. Večina konjarjev sicer ima dolg staž, ampak fluktuacija gotovo je.”
Ni pomembno, koga vzameš ...
Sicer pa je napačno iskati vzroke v delavcih, meni: “Ko bodo uredili sistem nagrajevanja in sankcioniranja, ko se vodstva ne bodo menjala vsakič, ko se politika obrne, ko bodo uredili odnose med nadrejenimi in podrejenimi ter poskrbeli za strokovnost - takrat bodo rezultati boljši.”
Ali bi morali bolj paziti na to, da zaposlijo ljudi, ki resnično imajo voljo in ambicijo delati s konji, in ne kogarkoli? Odgovor je: “Med tistimi, ki so se v preteklih letih prijavili za delo v Lipici, jih ni bilo niti za prste ene roke takih, ki so res zagnani in pripravljeni delati. Seveda niso vseh sprejeli, vendar tudi če dobijo ljudi, ki so ambiciozni in zagnani, je vprašanje, koliko časa se jih ta zagnanost še drži.”
Nadaljevanje je še nekoliko bolj zanimivo: “Ni toliko pomembno, kakšne ljudi vzameš, ampak kaj z njimi delaš. Kako skrbiš za delovno vzdušje in motivacijo, z vsem tem, kar vpliva na to, da so ljudje zadovoljni. Če prideš v okolje, kjer so vsi zamorjeni, ne boš dolgo drugačen - ali postaneš tudi ti tak, ali pa greš. Ni lahko najti ljudi, ki bi hoteli priti delat v Lipico. V Sloveniji je kar nekaj takih, ki bi radi delali s konji, toda v Lipico ne želijo.”
... pomembna sta vzdušje in motivacija
Strokovni vodja kobilarne mag. Janez Rus ob tem zagotavlja, da imajo v Lipici natančen sistem, ki zagotavlja sledljivost krme do izvora, za vse zaposlene, ki so vpeti v oskrbo konj, pa redno pripravljajo osnovno in dodatno izobraževanje.
Kobilarna skrbi tudi za motivacijo zaposlenih, pravi, pri čemer je primarno “izvajati konstanten in odprt dialog na vseh nivojih in na ta način skrbeti za nadgradnjo odnosov med zaposlenimi”.
Ker je Lipica znana kot stresno delovno okolje, se nehote vsiljuje vprašanje, kako stres med ljudmi vpliva na konje. Marko pravi: “Če je človek sproščen, to konj čuti in v nekem smislu se to prenaša. Koliko to vpliva na težave, ki jih imajo - je težko reči. Definitivno pa ne pomaga pri preprečevanju. Vprašanje je, koliko je zaradi slabega vzdušja padla motivacija, da se dela tako, kot je treba. Nekateri verjetno delajo tako, ker vedo, da delajo z živalmi in da konji niso nič krivi. Drugi tega ne znajo presekati. Če je delavec slabe volje in jezen na ves svet, je vprašanje, ali tisti dan poskrbi tako, kot bi, če bi bil zadovoljen. Večina se vendarle potrudi. Vsak strokovnjak za kadre pa ve, da slaba motivacija vpliva na kakovost dela. In tako slabega vzdušja, kot je sedaj, ga še ni bilo.”
Hipoteze in ugibanja
Glede vprašanja, ali so lipicanci zaradi parjenja v preozkem sorodstvu (pasma je pač maloštevilna) s časom postali preveč občutljivi, se strinja s pojasnili, ki jih je direktor kobilarne Tomi Rumpf dobil od slovenske stroke: “Če bi bilo tako, bi bili problemi tudi v drugih kobilarnah, a jih ni.”
Tudi vprašanje, koliko je za lipicanske žrebce naraven sedanji red, po katerem so 22 ali 23 ur na dan v boksu in eno uro na dan delajo, je po Markovem mnenju “bedarija”.
Življenje v boksu za konja seveda ni naravno. Konj potrebuje več gibanja in sprostitve, pri konjih, ki živijo na prostem, v čredi, kolik praktično ni.
Res pa je, da odraslih žrebcev v treningu ni mogoče spustiti v čredo in na pašo, tako kot dneve preživlja čreda lipiških kobil z žrebeti. Žrebci bi se med seboj dobesedno pobili, toda nekaj bi se vendarle dalo narediti, vsaj izpuste ali bokse z individualnimi izpusti, meni.
Sicer pa žrebci v treningu niso na najslabšem, saj so vključeni v trening in imajo, če drugega ne, možnost gibanja v sprehajalni napravi oziroma “vrtiljaku”.
“Konji v turističnem hlevu celo zimo stojijo v boksih oziroma so deležni 20 minut gibanja na lonži dnevno. Znani so primeri iz preteklosti, ko so bili nekateri konji v boksih po cele tedne,” doda.
Zakaj v slabi luči?
Ob vsem naštetem se pogosto omenja razlika med manjšim zasebnim hlevom z nekaj konji in kobilarno s 350 konji. Da enostavno ni mogoče primerjati skrbi in pozornosti, ki jo vesten lastnik in hlevar namenita manjšemu številu konj, na katere sta navezana, s skrbjo v kobilarni, kjer je delo s 350 konji “služba”.
Je to res? Marko pravi: “Paralela se lahko vleče glede skrbnosti dela s konji, glede strokovnosti pa je razlika nepojmljiva. Imeti dva konja je relativno enostavno, imeti 350 konj pa je z logističnega, tehničnega in veterinarskega vidika kot noč in dan.”
Predvsem pa je treba kobilarno primerjati s kobilarno, večjim konjeniškim centrom ali večjo zasebno rejo, meni.
Pojasni pa tudi, zakaj je Lipica tako slabo zapisana v slovenskih konjeniških krogih: “Velika večina ljudi je prepričana, da bi morali biti v taki ustanovi, v takih delovnih razmerah, rezultati boljši. Tudi v športu. Lipiški jahači imajo državne konje in državno infrastrukturo, imajo bolj urejen delavnik kot zasebni jahači, učitelji jahanja in trenerji. A je lipicance mogoče videti samo na predstavah in tekmah v Lipici.”
In še tam ne navdušijo, pravi: “Konjeniška javnost ve, kaj je kakovostno delo s konji in kakovostno jahanje. Na predstavah v Lipici pa vidi določeno stagnacijo. Predstave niso to, kar bi vsi pričakovali, da bodo.” Res pa je, da imajo v Lipici velik kadrovski problem - pri številu in kakovosti, pravi.
Konji so velika, a nežna bitja
Terapevtka in učiteljica TTouch metode dela za živali in ljudi, Darja Žnidaršič z Ranča Kaja in Grom, pri svojem delu s konji ugotavlja, da stres lahko povzročijo žalost, jeza, strah ali skrb - kar ljudje širimo okoli sebe.
“Že od nekdaj velja, da nesrečen človek širi neprijetno energijo. Ob takem človeku se počutiš negotovega in včasih celo ogroženega. Živali, ki živijo z nami, pa ta naš stres še bolj občutijo, saj so bolj senzitivne in ob tem še dobesedno odvisne od nas. Konj ne more pobegniti hlevarju, lastniku, skrbniku ali trenerju. Zaprt je v hlevu, prehrambno odvisen ter na milost in nemilost izpostavljen človekovi volji,” pove.
Konji so velika, a zelo nežna bitja, poudarja. “Morda včasih delujejo brezbrižno ali nezainteresirano za druženje s človekom, vendar imajo radi nežnost in prijateljske dotike. Z njima se hranijo kot s hrano. Hlevar, skrbnik, trener ali lastnik lahko povzroči hudo stisko konju s tem, da je v stresu. Konjeva stiska se lahko kaže s kratkotrajnimi, dolgotrajnimi ali vseživljenjskimi težavami. Lahko se spremeni njegova psiha, lahko postane energetsko prazen ali pa zboli na fizičnem nivoju. Ena od konjevih težav je tudi kolika.”
Poleg hlevarja ali skrbnika utemeljeno omenja tudi lastnika in trenerja: “Zato, ker lahko tudi slednja dva s svojim stresom močno vplivata na konja. Velikokrat lahko najdemo pozornega in dobrega hlevarja, pa je trener ali celo lastnik tisti, katerega se bojita hlevar in konj.”
Ob dejstvu, da njeno mnenje sicer sloni na slabem poznavanju trenutnih razmer v Lipici, vseeno ocenjuje: “Kolike, zaradi katerih konji v Lipici umirajo v zadnjem času, niso posledica stresa ljudi, ki z njimi delajo, temveč človeka ali ljudi, ki so tako zelo ubogi na duši ter tako veliki slabiči, da niso kos sočloveku, temveč se morajo lotiti nemočne živali. Še vedno trdim, da Lipico držijo nad vodo trenerji, ki vztrajajo, ter posamezniki, ki se še trudijo. Morda res niso brezmadežni in idealni, toda kdo med nami pa je?”
TINA ČIČ
