Zakaj slučaj in vodooskrba ne zvenita prav domače?

Naš premalo spoštovani pesnik Alojz Gradnik iz Medane v Brdih je o takem onesnaževanju v pesmi Vodnjak vse povedal, ko je v vodnjakovem imenu vzkliknil:

“Svetel nisem, a sem čist.

Le če v moje kdo tolmune

vrže kamen, v mene pljune,

vračam gnus gnojá in glist.”

Se pravi: voda ni več pitna, če vanjo mečemo smeti. Tudi jezik se nam lahko takoj pokvari, če se ne držimo njegovih notranjih pravil ali premalo upoštevamo njegovo slovnico, na primer pravila o oblikovanju novih besed itd. Ne preseneti nas z gnusom gnojá in glist, ampak s hujšim: z nejasnostjo, ki je med prvimi naglavnimi grehi današnjega javnega razpravljanja in celo pisanja. Govorniki se sicer izogibajo nejasnosti tako, da uporabljajo množico besed, a zabredejo v prazno besedičenje, z dežja pod kap: s kopičenjem besed še povečajo nejasnost.

Kot zgovoren zgled površnega upoštevanja pravil slovenskega (pa tudi kakega tujega) jezika, drage bralke in spoštovani bralci, lahko navedemo novodobno rabo besede deležnik v govoru in zapisu. Toda ne v pomenu, ki ga ima ta beseda v slovnici (particip, angl. participle), ampak v pomenu udeleženec, soudeleženec, član itd. Nekdo je pač spregledal točnejše pomene angleških besed participated, participating, participle in morda še partner, pa je zdrsnil iz jasnosti v nejasnost.

A enako kakor voda je tudi jezik sposoben, da se sproti čisti ali da nas prek našega jezikovnega čuta vsaj opozori, kaj je v njem narobe. In to celo pri besedah, ki so že povsem uveljavljene v govoru in zapisu. Na to odliko našega jezika nas je po svoje opozoril Koprčan Darko Butinar, doma iz Hrušice pri Podgradu, profesor pedagogike, nekdanji ravnatelj Dijaškega doma v Kopru. Zastavil je naslednji vprašanji:

“1. V čem je pomenska razlika, če sploh je, med slučajem in naključjem? Moj profesor fizike je dejal, da je slučaj sečišče dveh nujnosti. Kaj pa naključje? Kdaj uporabimo prvi in kdaj drugi pojem?

2. Od podjetja Rižanski vodovod Koper dobivamo račune za porabljeno vodo. Na položnici piše: 'Vodarina...' Ta skrpucanka me moti. Slovenski pravopis iz leta 1962 te besede ne pozna.

Izraz tudi vsebinsko ne pomeni ničesar jasnega. Občani prejemamo vodo in jo porabimo. Katera opravila ali dela so opravljena, da voda pride do nas? V obrazložitvi so navedene storitve: sedem jih je, samo vode ni med njimi. Kot prva je navedena vodarina: količina 25 kubičnih metrov. Zdi se mi, da je to popoln nesmisel. Smiselno bi bilo: voda (kot naravna dobrina) in količina 25 kubičnih metrov. Ostalo so razne omrežnine, torej prispevki za poplačilo čiščenja, vzdrževanja napeljav in podobno. Za nas, potrošnike, je pomembno le to, da prejemamo čisto in zdravo pitno vodo.

Dober vzgled je Elektro Gorica, ki napiše na položnico enostavno: 'Račun za električno energijo.' Tudi Rižanski vodovod bi lahko napisal podobno: 'Račun za vodo'; morda tudi 'Račun za vodo s prispevki'.

Še naprej želim uspeha pri naši dragoceni rubriki in vas lepo pozdravljam.”

Kot vidimo, ima profesor Butinar dober čut za jezik, saj nam je že sam razložil, kje se po njegovem skriva komajda zaznavno, drobceno neskladje, ki nas opozarja, da je tam nekaj nenavadnega, če že ni narobe. Pomisleki, ki jih je zapisal, so upravičeni. Pojdimo po vrsti:

1. Slučaj in naključje. Prvega od teh samostalnikov slovničarji nimajo v visokih čislih, zlasti ne starejši, in svetujejo, naj namesto slučaja uporabljamo besedi primer ali naključje. Slučaj smo si sposodili iz ruščine. A vzrok, da ne zveni domače, ni v izposoji iz slovanščine. Temeljni koren besede slučaj je namreč v samostalniku lučaj (lučati pomeni ciljati, meriti, gledati, metati). Če lučaju pripnemo spredaj predlog s, dobimo besedo slučaj, ki pomeni, da dvoje istočasno pride skupaj, se križa, medsebojno ujame. Ker slovenščina ta predlog zapisuje na dva načina, pred nezvenečimi glasovi s, pred zvenečimi pa z, nastane zmeda: pred zvenečim l (v lučaju) ne bi smeli zapisati s, ampak z. Torej ne slučaj, ampak zlučaj (kot zložiti, ne složiti).

Če z enakega vidika ocenimo besedo naključje, pridemo do podobne ugotovitve. Naključiti se prvotno pomeni skladati se, prilegati se (kot ključ v zaklepu), ujemati se, zgoditi se, najti se ob istem času na istem mestu.

Pomena besed slučaj in naključje sta si torej dokaj blizu. Obe besedi sta pravilni. Le slučaj zveni nekoliko po tuje, ker ga ne zapišemo zlučaj.

2. In vodarina? Ko smo že pri vodovodu, lahko dodamo še spakedranki vodooskrba in odvodnjavanje. Zakaj nobena teh besed ne zveni popolnoma domače?

Vodarino bi za silo še opredelili kot domačo, ker je izpeljana iz samostalnika vodár (kot gospodar), ki je nekoč vodaril, skrbel za vodo; zato je bila vodarina plačilo za njegovo delo. Razlikoval se je od Vodnarja (ozvezdje) in vodnarja, ki je prodajalec vode, povodni mož in znamenje na nebu.

Težko pa je za domačo razglasiti vodooskrbo, ki nam pravi, da podjetje oskrbuje vodo. V resnici pa s to besedo hočemo povedati, da podjetje ljudi oskrbuje z vodo. Zato bi se morala pravilno glasiti samo oskrba z vodo ali pa vodna oskrba (zapisano narazen).

Jezikovna vprašanja pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si. Uredništvo 7. vala (7val@primorske.si)

Še manj domače nam zveni beseda odvodnjavanje s pomenom: izsuševanje, odstranjevanje vode. To besedo smo si pred desetletji sposodili iz srbohrvaščine, zato seveda ne zveni domače.

Jezik nas, kot vidimo, dragi bralci in bralke, sam opozarja na drobne spodrsljaje in velike napake, ki ga motijo. Pošljite mi, vas prosim, še kako novo vprašanje.

Lepo vas pozdravljam!JOŽE HOČEVAR