Zaklenili so in s sabo vzeli ključ, a ko so se vrnili, ni bilo več vrat

Stota obletnica prve svetovne vojne je razlog, da Goriški muzej v teh letih posveča niz razstavnih projektov temu obdobju primorske zgodovine.

Razlogi za to, da si je med številnimi temami, povezanimi s štiriletnim spopadom, Marko Klavora, ki je v muzeju še novinec, izbral ravno begunce, pa so tudi zasebne narave. “Še v prejšnji službi sem se ukvarjal s slovenskimi begunci iz Sarajeva. Tematika beguncev mi je na splošno blizu. Sem domačin in zgodbe o slovenskih beguncih poznam že od none. In ne maram vojne. Če sem bil torej že soočen s tem, da postavim razstavo o vojni, nisem hotel, da bi bila to zgodba o generalih in bitkah, ampak o civilistih, običajnih ljudeh,” je Klavora pojasnil v prvem razstavnem prostoru postavitve, ki se razteza čez celo nadstropje Kromberškega gradu ter obiskovalca pelje v krogu. Tako kot je bila krožna pot primorskih pregnancev, ki se je začela z odhodom in končala z vrnitvijo domov ter se nadaljevala v trideseta in štirideseta leta z izkušnjo fašizma, hude ekonomske krize ter nove vojne. In tako kot je na nek način krožna zgodovina, v kateri se tragične usode posameznikov ponavljajo. “Na začetku smo imeli zamisel, da bi v postavitev vključili še kasnejše begunce, tudi sodobne, a ko se je začel begunski tok v Sloveniji, sem presodil, da bi bilo to nekako pretirano. Razstava o beguncih v prvi svetovni vojni je dovolj močna, da obiskovalca napelje k razmisleku o danes,” je pojasnil Klavora.