Zapisana beseda močnejša od izgovorjene

Oblastnikov nad seboj v zgodovini nismo marali nikoli, ker niso bili naši, temveč tujci in so nam ukazovali: ali po cerkveno iz Rima ali po cesarsko z Dunaja ali pa po bratsko iz Beograda. Taki smo bili v zgodovini in taki smo še zdaj. Razpuščeno uporništvo se nam pretaka v krvi. Nestrpni smo do vsakršne oblasti, države in reda nad seboj. Upiramo se jim, kot da smo še zmerom v nesvobodni zgodovini, ko smo oporekali najprej mačehovskima Dunaju in Rimu in nazadnje pokroviteljskemu Beogradu. Kakor da ne vemo, kaj bi s svojo samostojnostjo in državo, po katerih smo stoletja tako goreče hrepeneli.

Podobno uporništvo in razpuščenost, kateri namenjamo državi, oblastnikom in redu sploh, pogosto kažemo tudi do svojega jezika, čeprav ... Čeprav nam ni nikoli oblastniško ukazoval ali nas zatiral, ampak nam je zmerom služil. V njem, v vsaki njegovi besedi, so shranjeni vsi pomeni iz preteklosti in sedanjosti. Pogosto smo prepričani, da se svet zares razvija šele danes, ob moderni tehniki. A če se ozremo po jeziku, njegovih besedah in njihovih pomenih, se zdi, kot da je v njih že zdavnaj vse poznano in da ne v besedah ne v pomenih ne ustvarimo in ne odkrijemo ničesar novega.

Navedimo nekatere največkrat uporabljene besede današnjega sveta: avto, računalnik, banka, telefon, država, tehnika, republika, oblast, cerkev, papež, cesar, kralj, predsednik, politika, stranka - pa še tat, tajkun in kraja. Vse te besede so sodobne, najpogosteje omenjane, tako da bi brez njih današnji svet razpadel. Bi se lahko odrekel avtu, telefonu, računalniku pa tehniki in banki? Že brez teh besed si ni mogoče misliti modernega sveta.

A vendar niti ena teh besed ni nova po nastanku ali enkratna, kakor je enkraten, nov moderni svet, ki ga te besede opisujejo in označujejo. Vse so stare po nastanku in po svojem prapomenu, moderni čas jih le uporablja in doda kak nov odtenek njihovemu pomenu. Razčlenimo nekatere in se prepričajmo, da je res tako:

> Beseda avto, po grško sam, je nastala iz besede avtomobil, ki se lahko prevede v samohodca. Kot smo besedo dvokolo (bicikel) skrajšali v kolo, smo tudi avtomobil prepolovili in ohranili samo avto. Vozilo je torej novo, a beseda stara kot indoevropski stari Grki.

> Računalnik je po rojstvu zelo mlad, a pomen besede računati je znan že v indoevropščini, kjer se je glasila *reh, s pomenom šteti. Tudi nemška beseda rechnen (izg. rehnen) je potomka indoevropske besede *reh in prav tako pomeni računati. Torej spet: orodje (računalnik) novo, pomen besede znan že od jezikovnih pravekov.

> Telefon je moderna sestavljenka iz starogrških besed tele (daleč) in phone (glas). Pomeni torej “dalečglas”, glas od daleč. Telefon je kot iznajdba star okoli 130 let, a kot beseda zagotovo toliko, če ne še dosti več, kot bi bil Homer, ko bi bil še živ: najmanj 2800 let.

> Še nekaj kratkih: banka izhaja iz italijanske besede banco (miza, klop); tehnika izvira iz stare grške besede techne, ki pomeni spretnost, umetnost; republika je latinska res publica, “stvar javnosti”, “javna zadeva”; politika izvira iz grške besede polis, mesto oz. mesto-država, kot so bile starogrške Atene; cesar je posnet po Caesarju, prvem rimskem cesarju, kralj pa po Karlu Velikem, kralju Frankov; besede tat, tajkun in kraja pa razume vsak, ne da bi se poglabljal v njihove pomene pri Indoveropejcih (za tatú in krajo) ali pri Japoncih (za tajkuna).

Zapisana beseda pa ima ob nalogi, da ohranja vse pomene, ki jih nosi v sebi od jezikovnih davnin, še eno, prav tako pomembno vlogo: vsebuje skoraj čarodejno moč, s katero obvladuje žívi, govorjeni jezik ali vsaj pomembno vpliva nanj. Kar je zapisano, obstane in kljubuje zobu časa. Zapisana beseda se nerada in s težavo spremeni.

Ko je Trubar pred 460 leti dal natisniti besedo gospud, kakor jo je izgovoril sam v dolenjskem narečju, je nevede zapisal zakon, ki ga v zapisovanju izpolnjujemo še danes: čeprav smo v besedi gospud na koncu kmalu za Trubarjem v vseh narečjih, kolikor jih je, namesto d začeli govoriti t (gosput), smo v zapisu ohranili d. Zakaj? Ker je bila beseda že tako zapisana v knjigi, t. j. v knjižnem jeziku. Samo dolenjski u v gospudu smo pozneje pod vplivom gorenjščine zamenjali za o in pišemo gospod.

Da nam bo še bolj jasna moč zapisane besede, ki prevladuje nad živo govorico, si oglejmo kot primer še besedo žena. Tako je zapisana v knjižnem jeziku. Toda v vsakem narečju, pa tudi v knjižnopogovornem jeziku ter v pokrajinskih pogovornih jezikih jo ljudje izgovorijo vsak nekoliko drugače: žiena, žjena, žejna, žana, žjana, žajna, žjona, žona, žuona, žouna itd.; dogodi se, da kdo reče, kako njegova žejna žejna rada pije, kdo drug pa, da je njegova žouna zmerom žejna in pije kakor žouna. Toda knjižno je seveda žena zmerom samo zgledno lepa trezna žena, pa naj jo kdo v narečju izgovarja z e-jem, o-jem, a-jem, u-jem ali še kako drugače. Zapisana beseda žena se nerada spremeni in močno vpliva na knjižnopogovorni jezik in morda malo tudi na narečne govore.

Spoštovane bralke in dragi bralci, prav o knjižnopogovornem ali splošnopogovornem jeziku bomo morali Slovenci še kaj doreči, ker je najmanj raziskan, a najbolj uporabljan in nas tudi največkrat razjezi, ker ne vemo, kaj je v njem pravilno, kaj pa ne. Lepo vas pozdravljam.

JOŽE HOČEVAR