Zapisana beseda se nerada spremeni

Tudi v jeziku - ki nenehno raste kakor žívi organizem, kar tudi je - so ohranjene njegove stare zakonitosti, ki so ga v davnini izoblikovale in povzdignile v popoln sistem. A staremu se ves čas pridružujejo novosti: večinoma obilica besed, s katerimi poimenujemo nove pojme, ki jih vse več in več poraja galopirajoča civilizacija. Stare zakonitosti in novosti si podajajo roko in se podpirajo med sabo, a tudi kontrolirajo, da novosti ne bi ušle preveč naprej ali staro zaostalo daleč zadaj.

Gre za dva nasprotujoča si tokova: prvi je knjižni jezik, ki živí po knjigah, v znanosti, publicistiki, časopisih, zbornem govoru. Drugi pa je govorjeni jezik, ki ni sprejet v zapis. Knjižni jezik je kot kamen trden in s težavo premakljiv, ker je oprt na utrjena pravila, zbrana v slovnici, slovarju in pravopisu. Žívi jezik nima v kaki slovnici zapisanih pravil, saj domuje le v narečjih, pokrajinskih govorih, žargonih različnih plasti prebivalstva in poklicev, delavcev, šoferjev, uslužbencev, politikov, klošarjev, živí po ulicah, na tržnicah, v gostilnah in povsod tam, kamor so zaprta vrta knjižnemu jeziku in njegovi zborni izreki.

Knjižni jezik, drage bralke in bralci, torej hrani in brani staro ter zato nerad sprejema kup novosti, ki jih žívi jezik zmore na pretek in jih ponuja, tudi vsiljuje knjižnemu jeziku. Iz vaših pisem, iz katerih sije želja, da bi bil naš jezik čim popolnejši, bom navedel nekaj mest, kjer se kažeta: na eni strani nezlomljiva volja starega, da ostane uveljavljeno, na drugi pa nestrpnost novega, da se uveljavi.

Roland Tischer, nekoč pedagoški, zdaj trgovski delavec iz Volčje Drage, mi piše: “Vprašanje, s katerim se obračam na vas, me že dolgo muči. Ko si voščimo na primer novo leto, to izrazimo na različne načine. Na Primorskem si želimo 'srečno in zdravo' (novo leto), a v Ljubljani 'srečn'ga pa zdrav'ga'. Kaj menite o tem?”

Pri “srečn'ga pa zdrav'ga” gre za dve “nenavadnosti”: prva se imenuje samostalniška raba pridevnika in je v knjižnem jeziku običajna (navezovalni tožilnik ji rečemo strokovno). Namesto da bi rekli “srečno novo leto”, rečemo krajše “srečnega”. Kot tudi rečemo: prinesi črnega, namesto: prinesi črno vino. Druga “nenavadnost” pa je izpad nepoudarjenega samoglasnika e v besedah “srečn'ga” in “zdrav'ga”. Ta pa v knjižni jezik ni sprejeta. Zato ni dovoljeno zapisati (in ne govoriti v zborni izreki): drugga, druhga, druzga, drucga namesto drugega, palca namesto palica itd. Takih primerov je za napolnjeno neskončnost.

Franc Gombač, upokojeni učitelj in nepogrešljiv kulturni delavec iz Podgrada, me vprašuje: “Vedno sprotno prebiram vašo rubriko Minuta, in si ne morem kaj, da vas ne bi tudi jaz kaj malega povprašal. Na kratko: v KAFIČ vstopi pivec, vsem vošči LEP DOBER DAN in v isti sapi vpraša, da KAJ DOGAJA. Kakšno je vaše mnenje o z vélikimi črkami zapisanem?”

Tudi v besedah, zapisanih z vélikimi, lahko vidimo, kje si staro in novo dajeta roko, kje pa ne. Kafìč (shr. káfić) izvira z večno sprtega Balkana in se je s slovenskim č namesto ć in poudarkom na i-ju namesto na a-ju kar udomačil namesto kofetarne ob kavarnah, bifejih, pivnicah, gostilnah in podobnih shajališčih za razpravljanje in zapravljanje. “Lep dober dan” ni prav lep, poprej spakljiv, a ni žaljiv za knjižni jezik in mu je tudi sprejemljiv. Pri frazi “kaj dogaja” pa knjižni jezik pobesni in jo preganja, ker nima povratnega zaimka se, saj se prav glasi samo: kaj se dogaja. Porojena je za šankom in jo je sprejel le kak časopis na svoje ohlapne rumenkaste strani. Taki zapacani frazi sta še: “tekma začne ob treh” in “predstava konča opolnoči”. Obema manjka se.

Skorajšnjo upokojenko Simono Stražišar z Vrhnike, ki jo sprošča hoja, še bolj knjige, najbolj pa spontan in iskren smeh, pa je vznejevoljilo naslednje: “Čeprav sem uslužbenka finančne smeri, sem vedno vsepovsod pozorna na zven slovenščine: séde ali ne séde v uho. V sevniškem podjetju Lisca izdelujejo kolekcijo 'Lisca men' (L. moški). Na novinarkino vprašanje 'Kdo je Liščin moški?' (v reviji Ona) odgovarja 'Liščina' oblikovalka S. G. Ne morem sprejeti tega svojilnega pridevnika. Zakaj ne Liscin moški in Liscina oblikovalka?”

Iz imena za goro Lisca, po kateri so Sevničanke krstile svojo tekstilno, brez težav izpeljemo vrstni pridevnik z obrazilom -ski: liški; malo težje pa je izpeljati svojilnega na -in. A prav tega potrebuje tovarna Lisca, ker bi drugače njenemu izdelku morali reči na primer: liški modrček. Po starem slovničnem pravilu iz ženskih imen na -ca naredimo svojilni pridevnik z obrazilom -in tako, da sičnik c zmehčamo v šumnik č, torej: Skalnica (pri Solkanu), Skalničin; Lisca, Lisčin; ker pa šumnik č vpliva še na sičnik s pred sabo in ga zmehča v š, se Lisčin spremeni Liščin.

A slovnično pravilo o prehodu c v č pred t. i. mehkimi glasovi je v živih govorih že ošibelo, zato pogosto celo beremo pridevnike, kot je stricov ali stricev namesto stričev. Povsem pa je skoraj odpovedalo pri lastnih imenih podjetij s končnico -ca, ki ne morejo preveč spreminjati svoje temeljne podobe iz imenovalnika. Pri imenu tovarne Lisca to pomeni, naj bi tudi v pridevniku ohranilo izvirna sičnika s in c, torej: Liscin. Pridevnik Liščin je sicer po slovnici pravilno narejen, a za izdelke te tovarne je bolj primerno, če rečemo in zapišemo, da so Liscini, ne Liščini. Prav ima Simona Stražišar, da ji pridevnik Liščin noče sesti dobro v uho. Zapisana beseda (Lisca) se nerada spremeni. JOŽE HOČEVAR