Zapor, v katerem uživamo že 20 let
Pred šestimi leti je na največjem spletnem filmskem križišču IMDB prehitel kultnega Botra in obveljal za najboljši film, posnet na tem planetu. Več kot milijon gledalcev mu je prisodilo vrtoglavo povprečno oceno 9,3. The Shawshank Redemption, mojstrski film o moči prijateljstva in koprnenju po svobodi, ki jo človek lahko doseže, če svoje prizadevanje podkrepi z vztrajnostjo, natančnostjo, potrpežljivostjo, korajžo in modrostjo, praznuje dvajseti rojstni dan.
Ameriški pisatelj Stephen King je kratki roman Rita Hayworth and The Shawshank Redemption leta 1982 objavil v zbirki Different Seasons (Različni letni časi); zgodba, ki zastopa pomlad, letni čas upanja, pripoveduje, kako je uspešni bankir Andy Dufresne izgubil svobodo in si jo po dolgih letih spet priboril. Po spletu nesrečnih naključij ga obtožijo umora lastne žene in njenega ljubimca. Obsodijo ga, kaznujejo z dosmrtno ječo in vtaknejo v kaznilnico Shawshank, fiktivno institucijo v Kingovem rodnem Mainu. Mimogrede, v mestecu Mansfield v ameriški zvezni državi Ohio, kjer so posneli film, že nekaj časa restavrirajo nekdanji zapor, po njem pa tudi vodijo ljubitelje slavnega filma, dokaj spretno poslovenjenega v Kaznilnico odrešitve - lastno ime zapora smo resda izgubili, smo pa zato v naslovu obdržali bistroumni nesmisel.
Trume turistov, ki gomazijo po zaprašenem zaporu, si lahko ogledajo tudi dvorišče, na katerem je Andy spoznal Reda, prekaljenega kaznjenca, vodjo podtalne trgovine v zaporu. Sojetnikom je za primerno plačilo znal priskrbeti cigarete, pijačo in še kaj, ni pa se hotel ukvarjati z orožjem in drogami. Andyju je dostavljal plakate lepotic, s katerimi je zapornik krasil svojo celico - najprej mu je dolge dneve krajšala Rita Hayworth, zatem Marilyn Monroe, rekordnih šest let Raquel Welch, ki odigra zelo pomembno vlogo na Andyjevi poti v svobodo, a samo v filmu, saj King častno zadnje mesto prihrani za Lindo Ronstadt.
Kdor si je prebral Kingovo zgodbo, pa ve tudi, da je režiser preoblikoval in po svoje zasukal še marsikaj. Glavno vlogo Andyja, ki je v romanu majhen in drobcen, v filmu igra skoraj dvometrski Tim Robbins, njegovega prijatelja Reda, ki je v zgodbi Irec, pa temnopolti Morgan Freeman; ko Red v filmu pove, da je Irec, to zazveni kot dobra šala in obenem zabaven poklon Kingovemu izvirniku.
Ljubitelji Kaznilnice odrešitve se nasmihajo ob misli, kakšen bi bil film, ko bi v njem glavni vlogi dobil kdo drug - v ožjem izboru za vlogo Andyja so bili poleg Robbinsa baje še Kevin Costner, Tom Hanks, Tom Cruise, Nicolas Cage, Johnny Depp, Charlie Sheen in Brad Pitt, vlogo Reda pa je Freeman sunil Clintu Eastwoodu, Harrisonu Fordu, Paulu Newmanu in Robertu Redfordu.
Če bi vlogi dobila kakšna druga dvojica, bi bila Kaznilnica odrešitve zlahka slabša, zelo težko pa bi bila boljša. Robbins in Freeman sta se ujela, kakor se malokdo. Nujna lika se krasno dopolnjujeta: Robbins je navidez mehkoben, blag in krhek, tih, marsikomu zoprno umirjen, že domala snobovski, skrivnosten, sanjav, vase zaprt, odmaknjen od vsega, premišljujoč, medtem ko je pripovedovalec zgodbe Freeman stvaren, trpko duhovit, luciden mož, podprt z obiljem izkušenj. S svojim ostrim očesom opazi, da se Andy med drugimi jetniki sprehaja lahkotno, kakor bi ga obdajal neviden plašč svobode. Starec večkrat prisluhne mlademu tovarišu, ki vse glasneje sanjari, kako bo nekega dne užival na peščeni mehiški plaži in plul po širnem morju.
Drobce svobode tihotapi že v zaporniški vsakdan. V prizoru, ki si ga je izmislil režiser, ne pisatelj, Andy nekega dne izkoristi paznikovo malomarnost in celotnemu zaporu glasno predvaja posnetek Mozartove arije. “Bilo je, kakor bi prekrasna ptica priprhutala v našo pusto kletko in podrla vse zidove,” se spominja Red. “In za čisto kratek hip se je prav vsakdo v Shawshanku počutil svobodnega.”
Je pa svoboda čudna reč, večkrat poudarita tako King kakor Darabont, slednji še posebej s pomočjo v romanu komajda omenjenega, v filmu pa precej pomembnega kaznjenca - Brooks Hatlen je kot zemlja star, zdelan zapornik, ki ga na lepem izpustijo na svobodo. Eno figo je vredna taka svoboda, si mrmra Brooks, ko solznih oči zapušča sive zidove Shawshanka. V zaporu je bil pomemben mož, izobraženec, zunaj pa je niče. V zaporu je vodil knjižnico, v javni knjižnici pa mu ne bi zaupali niti izkaznice. King z njim opravi hitro, Darabont pa mu nakloni zgodbo v zgodbi, bržkone zlasti zato, ker je vlogo sprejel prikupni, zgubani, danes že pokojni James Whitmore, eden Darabontovih najljubših igralcev.
Gledalec Brooksu sledi v socialno stanovanjce, v trgovino, kjer starec dela, s svojimi zveriženimi prsti kupcem v vrečke zlaga špecerijo, sledi mu po mestu, kjer moža plašijo drveči avtomobili. “Ko sem bil otrok, sem enkrat videl avtomobil, zdaj pa so vsepovsod,” se čudi starec, ki mu je naposled vsega dovolj, pa se obesi.
Andy noče mirno čakati, da ga doleti enaka usoda, pa čeprav zavoljo svojega bančniškega znanja živi za kanec udobneje kakor drugi kaznjenci. Svetohlinski, hudo pokvarjen upravnik zapora Samuel Norton - najslavnejša vloga Boba Guntona - ga izkorišča za pranje denarja, ki mu ga s svojim delom služijo njegovi sužnji, zaporniki. Režiser je krepko razširil upravnikovo vlogo, potenciral njegovo zlobo in sprevrženost, s tem pa tudi Andyjevo jezo in maščevalnost, pravzaprav željo po pravici, ki jo kani udejanjiti tale sodobni grof Monte Cristo - a dovolj, da ne skalimo užitka onim, ki si še niso ogledali filma, dragocenega tudi zavoljo čisto obrtnih veščin. Darabont marsikaj pove že s senčenjem, z barvnimi kontrasti, pomenljivimi snemalnimi koti, z glasbo in tišino, filmsko štorijo pa na gosto preprede s simboliko in na tisoč in en način pokaže, kako rada ima usoda ironijo.
Četudi je film izklesan natančno, se je vanj prikradlo tudi nekaj napak in napakic, vendar jih močno preglasijo lepota, poetičnost, take reči, ki poskrbijo, da se gledalec prav nič ne dolgočasi niti ob petem, šestem, sedmem ogledu. Ni mu žal, da je dve uri in dvanajst minut zamenjal za opojni odmerek svobode.
“Nekatere ptice ne sodijo v kletko,” ob uri slovesa premišljuje Red. “Njihovo perje se premočno lesketa, njihove pesmi so preveč ljubke in divje. Zatorej jih izpustiš ali pa se že nekako pretihotapijo mimo tebe, ko odpreš kletko, da bi jih nahranil. Nekaj v tebi ve, da jih ne bi bil smel zapreti, zato se po svoje razveseliš njihove svobode. Pa vendar je tvoj dom brez njih mnogo bolj pust in prazen.”
ANDRAŽ GOMBAČ
