Zapuščina bratovščin, pa tudi kakšne vdove

“Hvaležen sem, da sem lahko del te dvatisočletne zgodovine,” pravi Zorko Bajc, piranski župnik, medtem ko se zazre v stolno cerkev sv. Jurija, od koder se pogled z ene strani spusti proti mestu, z druge pa se pod pečino izgubi v morski modrini. Najverjetneje je bilo na tem mestu že pogansko svetišče, prvo krščansko cerkev pa so zgradili med šestim in sedmim stoletjem. V 14. stoletju so jo povečali do današnje velikosti, in sicer v gotskem stilu. Današnjo podobo, ki ji daje beneško-renesančni pečat, pa je cerkev sv. Jurija dobila po še eni obnovi, ki je trajala skoraj 50 let, v 17. stoletju. “Koliko duhovnikov je na tem kraju maševalo, koliko vernikov je molilo in kakšno bogato zgodovinsko dediščino so pustili za sabo!” pripomni Bajc.

Kot župnik je v Piran prišel pred 17 leti in takrat se mu še sanjalo ni, kakšne dragocenosti vse bo odkril, predvsem pa, koliko dela ga čaka v zvezi s tem. Ob umirjeni glasbeni podlagi se sprehodiva po prostrani in svetli cerkvi, ki jo krasijo pozlačeni kipi in drugi detajli ter impresivna lesena stropna poslikava.