Zaradi Jana Oblaka je bil trener Branko Oblak ob službo

Čeprav mu imajo mnogi veliko povedati, nekateri tudi kaj očitati, je Branko Oblak s svojo igralsko preteklostjo v Sloveniji preprosto - legenda. Za reprezentanco bivše skupne države je odigral 46 tekem, dosegel šest zadetkov, na svetovnem prvenstvu leta 1974 v Nemčiji so ga izbrali v najboljšo enajsterico prvenstva. Na sloviti Marakani je igral na poslovilni tekmi enega največjih igralcev vseh časov - brazilskega virtuoza Peleja. Dvajsetletno igralsko kariero je zgradil pri Olimpiji, nadgradil pa pri Hajduku, Schalkeju in Bayernu. Skoraj dve desetletji je bil tudi trener, med drugim je vodil člansko in mlado reprezentanco Slovenije.

Branko Oblak, rojen 27. maja 1947 v Ljubljani, je nogomet začel igrati pri ljubljanski Svobodi, od koder je leta 1965 prestopil k mestnemu tekmecu Olimpiji. Proslavil se je že na prvi tekmi, ki jo je odigral za svoj novi klub, 20. maja 1966 je v Beogradu Olimpija z 2:1 premagala Partizan, Oblak pa je za Olimpijo zabil oba gola. Do leta 1973, ko je prestopil k splitskemu Hajduku, je za Olimpijo odigral 181 tekem in dosegel 33 zadetkov. V dresu Hajduka je igral dve sezoni in bil v obeh z moštvom tako jugoslovanski državni kot pokalni prvak. Leta 1975 so se za usluge slovenskega vezista zavzeli v Bundesligi pri klubu Schalke 04 iz Gelsenkirchna. Za Schalke je v dveh letih odigral 49 tekem in dosegel pet golov, v sezoni 1976/77 je bil Schalke 04 drugi v nemški ligi. Že naslednjo sezono je prestopil v münchenski Bayern, kjer je ostal tri sezone, v zadnji (1979/80) je bil z Bayernom tudi nemški prvak. Za ekipo iz bavarske prestolnice je odigral 71 uradnih tekem in dosegel pet golov. Nato je vse do leta 1987 igral v različnih avstrijskih amaterskih klubih, dokler ni končal kariere aktivnega nogometaša. Za jugoslovansko reprezentanco je prvič zaigral leta 1971 na prijateljski tekmi proti Romuniji. Že naslednje leto ga je doletela čast igrati na Peléjevi poslovilni tekmi v Riu de Janeiru. Na svetovnem prvenstvu leta 1974 v Nemčiji je bil skupaj z Danilom Popivodo prvi Slovenec, ki je zaigral na svetovnem prvenstvu, zaradi dobrih iger je bil celo izbran v najboljšo enajsterico prvenstva. Leta 1976 je bil tudi član jugoslovanske reprezentance na evropskem prvenstvu v Jugoslaviji, potem pa je končal z reprezentančnimi nastopi. V skupno 46 tekmah je dosegel šest zadetkov. Po končani igralski karieri se je podal v trenerske vode. Od članskih ekip je treniral Naklo, Olimpijo, Rudar Velenje, Koper in Ljubljano, še zlasti pa se je izkazal pri delu z mladinci. Od februarja 2004 je bil selektor mlade reprezentance Slovenije do 21 let, že 24. maja istega leta pa je bil po odstavitvi Bojana Prašnikarja izbran za selektorja slovenske članske reprezentance. 5. januarja 2007 ga je nasledil Matjaž Kek. Leta 2012 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov v Stožicah. Živi v Ljubljani, že 16 let pa vsak konec tedna tudi na vikendu na Škofijah. BG

> Štirideset let je mimo, odkar ste igrali ne evropskem prvenstvu. Takrat so na zaključnem turnirju v Jugoslaviji igrale samo štiri reprezentance, v Franciji jih je 24. Kaj se je medtem spremenilo v nogometni igri?