Zbral je več pravljic kakor brata Grimm
Primorec Karel Štrekelj (1859-1912) je bil izjemno uspešen zbiratelj slovenskega ljudskega blaga, začetnik etnologije pri nas, mednarodno priznan jezikoslovec, slavist in publicist, ki bi moral biti s svojo neprecenljivo materialno in duhovno zapuščino trdno zapisan v narodov skupni spomin. Pa je?
“... dosegel je v kratkem času take uspehe, da se lahko danes le čudimo. Živel je samo 53 let, naredil pa je sintezo vsega do tedaj zbranega slovenističnega znanja v jezikoslovju in literarni zgodovini… Najbolj pa je znan kot zbiratelj ljudskega blaga. Zbral je 8300 ljudskih pesmi, ki so bile zgled vsem drugim slovanskim jezikom in narodom ... Manj znano je, da je zbral več pravljic kot brata Grimm, nad tisoč,” je zapuščino Karla Štreklja slovenskemu narodu v knjigi Gradec in Slovenci (2011) povzel njegov poznavalec Ludwig Karničar. Oba sta bila univerzitetna profesorja na isti ustanovi in sta zelo zaslužna za razvoj slovenistike na graški slavistiki, ki je z letnico 1811 tudi najstarejša katedra za slovenistiko na svetu.
Svetlana Makarovič, avtorica enega najbolj izbrušenih pesniških opusov pri nas, je svojo vrhunsko poezijo močno oprla na slovensko ljudsko pesem. “S Štrekljem sem se prvič srečala v študentskih letih,” se spominja. “Kar nekaj ljudskih pesmi sem poznala že prej. Nekatere mi je pripovedovala nona, Primorka, nekatere sem našla v knjigah. Potem pa sem odkrila Štreklja, njegove Slovenske narodne pesmi. Priznam, eno od knjig sem ukradla, tako da imam Štreklja na vesti. No, se je pa ta knjiga med raznimi selitvami izgubila. Kar sem si zapomnila, sem si zapomnila. In je še zmeraj v meni.”Njena najljubša balada je Galjot. “Je vrhunska umetnina. Posebno mi je pri srcu njen grenki konec. Galjota domotožje žene domov, sanja o tem, kako bo čudovito, ko se bo spet vrnil. Ob vrnitvi pa doživi takšno razočaranje, da se odloči za samomor. Odpluje z galejico. Pravi: 'Le vlec, le vlec, veter hladan, veter hladan, veter močan!' Ko pripluje 'sred morja širocega', pa pravi: 'Veselite se, ve ribice, ker boste pile mojo kri; veselite se, ve ribice, ker boste glodale moje kosti.' Že ko to pripovedujem, me kar zmrazi od lepote. V galjotovi usodi spoznavam tudi svojo zgodbo.”Ob vprašanju, ali Slovenci z ljudsko dediščino danes ravnamo primerno, se njeno čelo mahoma zmrači: “Ne, z ljudsko kulturo delamo kot svinja z mehom. In to nas bo tudi pokopalo. Narod, ki ne spoštuje svoje najžlahtnejše dediščine, ne bo umrl - crknil bo!”
Utrjevanje narodne zavesti
Življenjska pot Karla Štreklja se je začela na Gorjanskem pri Komnu, kjer se je v dobro stoječi kmečki družini rodil leta 1859. V takrat avstrijski Gorici, kjer je obiskoval gimnazijo, se je spoznal s profesorjem Franom Levcem, ki je tu učil slovenščino, in prav njemu gre zahvala, da se je mladi Štrekelj že tako zgodaj navdušil za slovenski jezik. Povezovala ju je narodna zavest in med njima se je stkala še močna prijateljska vez, ki jo je pretrgala šele Štrekljeva smrt. Že v Gorici se je poleg italijanščine naučil še furlanščine in nemščine. Kasneje se je od slovanskih jezikov učil tudi češčine, ukrajinščine in poljščine.
Leta 1878 je maturiral z odličnim uspehom in odšel na Dunaj, kjer se je vpisal na filozofsko fakulteto in tu poleg slavistike poslušal še primerjalno jezikoslovje in klasično filologijo. Že med študijem je bil zelo dejaven, saj se je aktivno udejstvoval v slovenskem književnem društvu, ki je delovalo med slovenskimi študenti visokih šol na Dunaju. Poleg tega je pogosto objavljal novice in krajša besedila v leposlovnem znanstvenem listu Ljubljanski zvon, h kateremu ga je pritegnil njegov urednik Fran Levec. Pri 25 letih je pri Franu Miklošiču uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo o fonologiji narečja na goriškem srednjem Krasu. Naslednje leto se je poročil.
Prvi je predaval v slovenščini
Od tod se je njegova strokovna pot strmo vzpenjala. Najprej je bil imenovan za privatnega docenta slovanskega jezikoslovja na Dunaju, nato je postal še urednik slovenske izdaje državnega zakonika na Dunaju. V ta čas sodi odločitev o udejanjanju njegovega življenjskega dela, kot se je sam izrazil v lastnem življenjepisu: “Začnem zbirati narodno blago iz vseh krajev slovenskih dežel.” Leta 1895 je izšel prvi snopič Slovenskih narodnih pesmi. V letu 1896 je bil s cesarskim sklepom na novi stolici za slavistiko graškega vseučilišča imenovan za izrednega profesorja slovanskih jezikov, s posebnim poudarkom na slovenskem jeziku in književnosti. Leta 1906 je postal še vodja seminarja za slovansko filologijo na Univerzi v Gradcu. Leta 1908 je bil imenovan za rednega profesorja na Univerzi v Gradcu. Poleg slovenskega jezika, o katerem je kot univerzitetni profesor slavistike prvi predaval v slovenščini, je študente seznanjal še s staro cerkveno slovanščino in srbohrvaščino. V ta čas sodi tudi akcija Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi, ki je na začetku prejšnjega stoletja potekala v okviru zbirateljske akcije Das Volkslied in Österreich / Narodna pesem v Avstriji. Pod vodstvom Štreklja, ki je sestavil navodila in vprašanja, in pozneje Matije Murka, so do leta 1913 razni zapisovalci zbrali 11.159 ljudskih pesmi z napevi, ki pa nikoli ni ugledala izdaje v knjižni obliki. Štrekelj je umrl leta 1912 in bil z vsemi častmi pokopan na pokopališču pri svetem Lenartu v Gradcu.
Izjemna zbirka pesmi
V času življenja je ob pomoči široko razpredene mreže terenskih zbirateljev, od najvidnejših strokovnjakov do preprostih ljudi, in skrbno izdelani metodologiji izdal štirinajst snopičev Slovenskih narodnih pesmi od osemnajstih, kolikor jih je nameraval. V evropskem kulturnem prostoru so naletele na izjemen odmev. Njegovo delo je uredil in izdal njegov učenec Joža Glonar, tako da je bila celotna zbirka zaključena leta 1923. Poleg pesmi - bil je tudi pobudnik za njihove zvočne zapise, kar pa se je uresničilo le delno -, je zapustil tudi bogato zbirko folklornega gradiva, ki obsega ljudske pesmi, pravljice, povedke, bajke, pregovore, uganke, zagovore, izštevanke, pa tudi šege, otroške igre in vraže. To ljudsko prozno gradivo ni bilo nikoli objavljeno. Manj poznani zbrani folklorni obrazci, kamor sodijo frazemi, pregovori, uganke, kletvice in zbadljivke, molitvice in zagovori, so tudi še večinoma neobjavljeni.
Njegovo veliko in najpomembnejše literarnozgodovinsko delo pa so predavanja Zgodovina slovenskega slovstva, ki so dolga leta ostala v 1200 strani obsežnem rokopisu, leta 2012 pa so končno izšla v knjižni in spletni objavi, za kar ima največ zaslug Matija Ogrin z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Kdo izrinja Štreklja?
Ob tolikšnih zamudah z objavami njegovih pisnih rokopisnih zapuščin se poraja vprašanje, zakaj je tako. Medtem ko nekateri iščejo odgovor v ljubljanocentrizmu, so drugi bolj stvarni. Štrekelj, ki je prvi v slovenskem jeziku uporabil besedo folklora - izpeljal jo je iz angleške besede folklore, po njegovi razlagi naj bi pomenila “nauk ali vestí o národu” -, naj bi bil potisnjen v stran ravno zaradi tega. “Stroka, oblast in ljudje smo nanj žal dokaj pozabili. Vzrok je v tem, da se je kot zbiratelj ljudskega blaga najbolj uveljavil v fokloristični stroki, ki še danes med kulturnimi in literarnimi zgodovinarji velja bolj kot privesek ali neko pred-stanje naše kulture,” je razlog za narodovo amnezijo opisal poznavalec Štreklja Marko Terseglav. Kot profesor folkloristike, ki jo od leta 2001 predava na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, je vsako leto znova presenečen, kako slabo ga poznajo celo študenti, bodoči narodovi intelektualci.
Le posamezniki ga ohranjajo živega
Vse pa ni tako črno, saj so po Štreklju poimenovali dvojezične Občinske otroške jasli Karel Štrekelj v Sesljanu pri Devinu v Italiji. Po njem se imenuje tudi kulturno društvo Karla Štreklja v Komnu, ki je bilo ustanovljeno leta 1986 in je poleg skrbi in udejstvovanja na področju ljudskega plesa, pesmi, pripovedništva, noš in zbiranja ter zapisovanja manj znanih ljudskih pesmi tudi soorganizator Štrekljevih večerov, ki se vrstijo na različnih kraških domačijah in spodbujajo delovanje folklornih skupin. Poleg tega je društvo skupaj s kraško-brkinskimi občinami in UO SLKD RS ustanovilo odbor, ki od leta 2001 vsako leto podeljuje nacionalno Štrekljevo nagrado za življenjsko delo ali izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja slovenskega ljudskega izročila v besedi in pesmi. Leta 2009 so ob 150-letnici njegovega rojstva pred rojstno hišo postavili doprsni kip, ki ga je izdelal Mirsad Begić, od leta 2013 pa je v njej spominska soba z razstavo, na kateri je prikazana Štrekleva življenjska pot, na ogled pa so še njegova najznamenitejša pisna dela.
Skoraj ob grob
Štreklja, ki je leta 1887 v Prošnji za národno blago, objavljeni v Ljubljanskem zvonu, zapisal, da se bo “oziral na beneške, ogrske in hrvaške Slovence ravno takó, kakor na kranjske, štajerske, koroške in primorske”, pa so rojaki nehvaležno pozabili, če sodimo po usodi njegovega zadnjega počivališča v Gradcu. Grob so leta 1972 opustili, pravico uporabe so dobili drugi, ki so vanj že pokopali svoje svojce, spomenik pa so predelali v gradbeni material. Ivan Martelanc, ki se je pred upokojitvijo na ministrstvu za zunanje zadeve ukvarjal z ohranjanjem spomina na v tujini uveljavljene rojake slovenskega rodu, sedaj pa je zunanji svetovalec SAZU za raziskave kulturnega delovanja Slovencev po svetu, je pred leti združil moči s profesorjem Karničarjem. “Karničarju je uspelo pridobiti vsa soglasja in pravico uporabe na sosednjem, ravno tako opuščenem grobnem polju. Ravno tako je ustrezno pristojbino poravnal sam, potem ko mi za plačilo slednje ni uspelo motivirati nobene ustanove v Sloveniji,” je povedal Martelanc. Ob pridobitvi donatorskih sredstev sta za izdelavo novega nagrobnika, kenotafa, najela kamnoseško podjetje Mužina iz Sela pri Ajdovščini, sam načrt, ki ga je pokopališka uprava potrdila kot “zelo primernega”, pa je delo arhitekta Marka Lavrenčiča iz Vipave. S talno položenim, masivnim neobdelanim blokom kraškega kamna je ustvaril impresivno prispodobo toplino izkazujoče odprte dlani. V kamen vgrajena črna polirana plošča s pozlačenim dvojezičnim napisom govori o Štrekljevi odličnosti. Blok obdaja okvir, simbol kraških vrat, skozi katera je stopil Štrekelj v svet. “Celotna kompozicija je ležeča, ne pa egoistično vertikalna, ker sem s tem želel poudariti, da se je Štrekelj odrekal samemu sebi in se ves razdal za slovenski jezik in njegovo kulturo, kar dokazuje njegovo izjemno delo, ki ga je opravil v sorazmerno kratkem življenju,” je Lavrenčič še utemeljil idejo nagrobnika, ki so ga odkrili prejšnji mesec.
Hočemo stare domače pravljice!
Ob korakih v pravo smer se poraja vprašanje, kaj mora slediti, da Štreklja 103 leta po njegovi smrti postavimo na mesto, ki mu gre.
“Sam je nameraval pripraviti tudi znanstveno izdajo Slovenskih narodnih pravljic in povedk, vseh je okrog 1000, vendar ga je smrt prehitela, in bogata zbirka pripovednega gradiva, ki mu ga je poslalo več ko 300 zbiralcev iz različnih krajev slovenskega etičnega ozemlja, je ostala neobjavljena in je v depojih Inštituta za slovensko narodopisj ZRC SAZU,” eno pomembnejših področij poudarja Monika Kropej, zaposlena na istem inštitutu in velika Štrekljeva poznavalka. Medtem ko stroka z zamudo spoznava, da bi odmrznitev objave tega bogatega gradiva omogočila uporabo številnim folkloristom, pa je ostalim uporabnikom pomembnejši docela uporaben vidik. Te pravljice in povedke so namreč del naših korenin, ki se je ohranjal zahvaljujoč ustnemu izročilu, torej so skupna last, in nedopustno je, da že več kot stoletje ležijo osamljene po škatlah. Otroci pa tudi marsikateri starejši bi jim z zanimanjem prisluhnili.
BOGDAN MACAROL
