Zdaj so na vrsti gospodarji
Ljudstvo protestira, stroj oblasti pa melje dalje, kot da protestov ne bi bilo. Zdaj se je na stran vlade postavilo še ustavno sodišče, ko je zavrnilo referendum proti ustanovitvi holdinga in slabe banke. Marca letos je dovolilo referendum o družinskem zakoniku.
Sporočilo je jasno. Ekonomski sistem, ki poraja krivice in neenakosti, je potrebno zaščititi pred ljudsko voljo, manjšine (v primeru družinskega zakonika istospolne pare), ki so že po definiciji šibke in zato od države potrebujejo dodatno varstvo, pa odriniti na družbeni rob.
Oblast je strnila vrste, ker jo je strah. Dobro se zaveda, da jo bo odneslo, če zahtevam ljudstva popusti. Večina strank vladajoče koalicije morebitnih predčasnih volitev ne bi preživela, tudi kakšna opozicijska ne. Ljudski gnev je prevelik, da bi bilo prostora za oproščanje in popravne izpite. Politiki, ki so na slovenski politični sceni že dve desetletji in več, so že zdavnaj izkoristili bonus, čas je, da gredo. Imeli so že mnogo priložnosti, da bi za državljane Slovenije naredili kaj koristnega, a so vse zapravili. Zdaj je čas, da pustijo prostor drugim.
Pred dvaindvajsetimi leti so se prebivalci republike Slovenije uprli agresivnemu velikosrbstvu. Šlo je za preživetje naroda. Ko je bilo očitno, da ni možno več rešiti skupne države, utemeljene na enakopravnosti vseh narodov in narodnosti, je bil odhod edina rešitev. To je bilo jasno skoraj devetdesetim odstotkom prebivalcem Slovenije, ki so na referendumu glasovali za osamosvojitev. A ne za družbeno-politični sistem, ki so ga dobili
Zdaj smo pred podobnim prelomnim trenutkom kot v času osamosvojitve. Če je takrat šlo za osamosvojitev republike, gre zdaj za osvoboditev državljanov, za njihovo socialno in politično emancipacijo. Protestniki vzklikajo: “Ukradli ste nam državo!” Sporočajo, da jo morajo tisti, ki so jo ukradli, vrniti ljudstvu. Niti najmanjšega dvoma ni, kdo ima v Sloveniji največjo moč in največje pristojnosti. Pravzaprav ne gre samo za preprosto zamenjavo sedanje elite, marveč za spremembo mehanizmov, s pomočjo katerih se oblast izvaja.
Avtorji manifesta Skupaj za Maribor zahtevajo več neposredne demokracije: državljani naj na skupščinah odločajo o skupnih zadevah. Predlagajo neposredno udeležbo meščank in meščanov na mikro ravni (hišni sveti in soseske) in ohranitev institucije javnih zborov na Trgu svobode v Mariboru.
Nedopustno je, da je demokracija zreducirana na dejanje, ko državljan enkrat na štiri leta obkroži zaporedno številko pred imenom od strankarske nomenklature predpisanega kandidata, in se takoj za tem vrne v stanje pasivnega, nemočnega opazovalca dogajanj v politiki in gospodarstvu. Razmere, v katerih živi, so mu namreč sovražne, daleč od njegovih pričakovanj. Nima pa moči, da bi nanje vplival ali o čemerkoli soodločal. Iz nemoči se rojevajo frustracije, agresivnost kar povprek, brezbrižnost do politike, zapiranje v zasebnost.
Politični in finančni eliti odgovarja, da so hlapci res hlapci. Ko pa se brezpravna sodrga dvigne in zahteva besedo, pa se igra oblasti spremeni. Na dan potegne domoljubje, patriotizem, vrstijo se pozivi k enotnosti in spravi. Protestnike in stavkajoče naj bi podpihovale zunanje, narodu sovražne sile, sile mračne kontinuitete, strici iz ozadja. Ljudstvo je, skratka, zapeljano. Nezadovoljstvo torej ni iskreno, je zgolj izraz sil iz ozadja. Argumenti, ki jih javno izpostavljajo protestniki, zato za oblast niso pristni, ampak so zgolj orodje, sredstvo, da se trenutno oblast zruši, da se “zabije klin v koalicijo”, kot je ob interpelaciji dejal notranji minister Vinko Gorenak. Zato vladajoča elita z argumenti ljudstva ne razpravlja, ampak jih preprosto ignorira ali se jim posmehuje. Protestnikov ne jemlje resno.
In seveda čaka, da se bo ulica umirila, da se bodo ljudje utrudili in se umaknili. Čaka na to, da bodo hlapci znova postali hlapci, da bi dokončala posel. Kakšnega? Razprodajo države in državljanov.
Ni res, da sedanja politično-poslovna elita ne razume sporočila protestov. Pa še kako ga razume. Razume ga in se ga boji. V igri so namreč velike, zelo pomembne reči, veliki posli, veliki dobički za maloštevilne: prodaja bank, zavarovalnic, zdravstva, šolstva, pokojninskega sistema, javne televizije in radia, železnice, pristanišča, naravnih bogastev Slovenije.
Manever oblasti je prozoren: nezadovoljno ljudstvo utruditi, ga navznoter spreti in mu vzeti moč. Nato pa mu na institucionalni ravni odvzeti še zadnje orodje vplivanja na odločanje: referendum. Ga omejiti, okrniti, narediti nerazpoznavnega. En plebiscit leta 1990 je bil za to rajo dovolj, zdaj so na vrsti gospodarji.
Seveda, če bodo ljudje to dopustili. ROBERT ŠKRLJ