Že davno končana zgodba

Konec 50. let je takratni Radio Ljubljana potreboval lastno produkcijo. Plesni orkester, ki ga je takoj po drugi svetovni vojni ustanovil Bojan Adamič, je združeval imenitne glasbenike, na prizorišče je prihajala nova generacija pevcev. A spodobne popevke pač ni brez dobre glasbe in prav takih besedil. “Roko na srce - besedila za slovensko zabavno glasbo so bila pred festivalom Slovenska popevka v večini takšna, kot so danes - precej revna, da ne rečem slaboumna. Z redkimi izjemami je šlo za amatersko mečkanje jezika, ki ni povedalo ničesar. V mladostnem zanosu sem si predstavljal, da nam bo nekoč uspelo pripraviti neke vrste chanson: popevko, ki je dostopna vsem, torej gre rada v uho, obenem pa je na visoki kakovostni ravni. To raven pa popevka lahko doseže le, če ima dobra besedila in glasbo. Pa se mi je zazdelo, da bom to najlaže storil, če pripravimo festival,” se spominja Matija Barl, ki je takrat že “globoko zabredel” v zabavnoglasbeno produkcijo. Študent dramaturgije in občudovalec jezika je “vadil” tako, da je od leta 1954 pisal besedila za popevke. Prepevali so jih Ansambel Borisa Kovačiča, Zadovoljni Kranjci, nekaj jih je napisal tudi Avsenikom, precej več Jelki Cvetežar in Matiji Cerarju. Tudi Marjana Deržaj je zapela nekaj njegovih, in tiste “kavbojske”, ki jih je v začetku kariere prepeval Rafko Irgolič, so tudi prišle spod Barlovega peresa. Ko so se petdeseta leta prelamljala v šestdeseta, je v Italiji blestel sanremski festival, v nekdanji skupni državi pa so se festivalske luči zasvetile v Opatiji. Na prvem tamkajšnjem glasbenem festivalu, ki so ga leta 1958 pripravili v Kristalni dvorani hotela Kvarner, je bila zelo uspešna tudi Marjana Deržaj, ki je zapela Vozi me vlak v daljave, skladbo Aleksandra Skaleta in Jožeta Privška. A prav dejstvo, da popevke v slovenskem jeziku na Opatijskem festivalu ocenjujejo strokovnjaki, ki slovenščine ne znajo, vsaj ne dobro, je Barla še dodatno spodbodlo: “To se mi je zdelo, zelo blago rečeno, precej šlampasto. Moja zamisel je bila sila preprosta - popevka, četudi ima kakovostno besedilo, ki se spogleduje z elementi chansona, naj ima elemente slovenske ljudske glasbe. Obiskal sem vse takratne resne slovenske glasbenike in pesnike in jih vprašal: 'Fantje, se strinjate, da je vse to, kar imamo, en larifari? A ne bi bilo dobro, če bi ukrenili kaj, da bi bilo boljše?' Vsi so bili za, nakar sem jim rekel: 'Odlično. Kajti imeli bomo svoj festival. Sodelujte na anonimnem natečaju in pokažite, kako se tej reči streže.'”