Že deset rodov na svoji zemlji
Ni samo delo. Je ljubezen do zemlje in so ritmi narave, so uvodne besede na spletni strani kmetije Štekar 1672. Je užitek in je naš način življenja, se še predstavijo Štekarjevi iz Snežatnega v Brdih, vasice pri Kojskem nad rodovitno dolino potoka Birša.
“Naši daljni predniki so bili verjetno iz Nemčije. Prvi pisni podatek o Štekarjih je iz leta 1672 v starih krstnih bukvah v cerkvi v Kojskem,” začne razlago Janko Štekar. Ker ga je žulilo, od kdaj so doma v Brdih, je obiskoval okoliške cerkve in iskal sledi o svojih prednikih. “Morda so prišli kot koloni, še bolj verjetno pa kot soldati, nemara v zadnji beneško-avstrijski vojni v začetku 17. stoletja,” razlaga. Bližja mu je teza, da so prišli kot vojaki in ostali, saj se priimek pojavlja še v utrjenih vaseh Števerjan in Šmartno. Kakorkoli, Janko Štekar je deseta generacija, prvo znano omembo svojega priimka pa je dal v ime kmetije predvsem zato, da jih ljudje ne zamenjujejo z drugimi Štekarji.
Brda so na prepihu
Pred rumeno hišo na robu vasi z makadamskim dovozom in obdano z zelenjem, ki je s kletjo, jedilnico, degustacijskim prostorom in sobami za goste srce njihove kmetije, za mizo s skledo živo rdečih češenj nadaljuje pripoved o družini in koreninah, ki ga vežejo na Brda.
Dolina Birše, ki se od Snežatnega med Cerovim in Kojskim spušča proti Furlaniji, ima močan vpliv z morja. V daljavi se ob lepih dneh vidita Cervignano in Oglej, pa tudi morje. Zaradi neposrednih vetrov z Jadrana je to najtoplejša briška dolina z najbolj zgodnjo vegetacijo in praviloma brez jutranje rose.
Pred prvo svetovno vojno so bili Štekarjevi kar veliki kmetje, po njej pa so prišli težki časi, a je praded Jožef kar dobro vozil. Vsako leto je dobrih 100 hektolitrov vina prodal hotelirju Wuscherju na Reko. “Ta mu je predlagal, naj zasadi tudi bolj aromatične sorte, saj so imeli gostje radi takšna vina,” pravi Janko. Tako so v njihove vinograde prišli beli burgundec, zeleni vetlinec, renski rizling, kraljevina in tudi šipon. “Še zdaj imamo eno staro trto, pravimo ji štajerka,” doda.
V vinogradih se je sortni nabor menjal. V Brdih so poskušali z marsičem, nenazadnje, poudarja Štekar, so bili ti kraji vselej na prepihu. Renski rizling je tudi sam sadil. Pravi, da je zadovoljen z njim in da je že bil v Brdih, ne le pri njih. Imel ga je graščak v Kojskem in vino iz njega je bilo tudi na briški degustaciji v 19. stoletju.“Renskega sem sadil, da bom imel zvrst s sivim pinotom in chardonnayem. Ime smo ji dali rebelo, zdaj pa je v repiku, skupaj s pikolitom,” pove o sorti, ki je na Primorskem skorajda ni. Od mednarodnih sort ima v vinogradih še sivi pinot in chardonnay, domača, tradicionalna bela tretjina so rebula, jakot, pikolit, pogroznca, Štekarjeva selekcija glere, malvazija, za katero poudarja, da je bila vselej, in stara vipavska sorta poljšakica: “Zelo dobro se obnese. Razmišljam, da bi je zasadil manjši vinograd.” V rdeči tretjini so merlot, cabernet sauvignon in barbera. Najstarejše trte so iz leta 1936, teh je za vzorec, najmlajše imajo že petnajst let.
Ekološka kmetija
Štekarjevi kmetujejo ekološko, kmetija ima ustrezen certifikat. “A tega ne izpostavljam. Itak je naša filozofija v sonaravnem kmetovanju in zaokroženem ciklusu,” pove Janko. Klet je zgrajena v nadstropjih, postopki so spontani: “Vinu dodam kvečjemu žveplo, vinograde škropim z algami, bakrom in žveplom.” V kleti je bilo pred dnevi živahno, saj so prešali merlot, ki so ga čez zimo sušili in potem še 80 dni macerirali, da bo čez nekaj let v steklenicah z etiketo 4 aši. “Vina naredim po občutku, glede na letnik. Kakšno leto je več svežih, kakšno leto več oranžnih,” pravi o vinih, ki jih uvršča v tri linije: sveža, zorjena in avtorska. “Macerirana bela oziroma oranžna vina bi morala tudi v strokovnih krogih postati posebna kategorija. Zanje bi morali veljati drugačni parametri, saj so drugače pridelana. Že res, da so narejena iz belega grozdja, a jih ne gre mešati z drugimi belimi vini, to je kot ne bi ločili koze od krave,” se zavzame za novo vinsko kategorijo.
Zdaj je čas za češnje
“Če človek ne poskusi briškega sadja, je to tako, kot da ga ni bilo pri nas,” ob zobanju sladkih češenj poudari Janko. Prepričan je, da je sadje neločljiv del briškega pejsaža. Spomladi, ko cveti in poleti, ko zori, mu da svoj pečat in barve. Na terasah imajo Štekarjevi veliko sadnih vrst. Največ je češenj, potem marelic, pa slive, po katerih so bila Brda zelo znana, zlasti po prunelah, olupljenih in posušenih češpljah. Imajo še fige, kaki, kivi, nešplje, oskurše in jagodičevje. Sadje zjutraj naberejo, popoldne je že v kombiju, da gre h kupcem, v veliki večini stalnim strankam. “Češenj ne kalibriramo, da se vidi, da niso s kamiona. Tudi kakšna črviva je lahko med njimi, saj je pridelava ekološka,” pove. Spomni se mladostnih let, ko so še ob desetih zvečer polnili zabojčke, ob dveh zjutraj pa že bili v kombiju na poti v Ljubljano: “Slovenci so poznali naše sadje, ne pa tudi Brd. K nam je bilo treba čez Plave, prišli so le sorodniki in še kdo, ki je na križišču ob Soči narobe zavil.”
Zdaj je sezona obiranja češenj, ki jih imajo Štekarjevi veliko sort, domačih in tujih. Ne le priljubljene hrustavke, tudi stare sorte, ki pa znajo biti, kot poudari Janko, slajše in za peko ali kompote primernejše. “Obiranje češenj je trening vztrajnosti. Ko nabereš prvo košaro, je tako, kot bi prišel na vrh prvega hriba,” oriše zahtevnost opravila.
Sadje, ki ne gre sveže od hiše, predelajo. V likerje s tropinovcem, ki ga kuhajo pozno jeseni, v marmelade, kompote in sokove. “Iz vseh vinskih sort naredimo sok. Da vemo, kakšen je primarni okus posamezne,” pove Janko. Kar približno dvajset vrst različnih žganjic pripravijo Štekarjevi, ob tropinovcu, vinjaku in likerjih še žganja z rožicami. Te nabirajo še za čajne mešanice, tudi suhe mesnine naredijo sami. Imajo tradicijo, na kmetiji je bila včasih tudi živina. “Še sam sem imel svojega vola, Poldeta,” se spominja Janko Štekar.
Žganjekuha je briška tradicija, poudari. Prav se mu zdi, da se na kmetiji izkoristi vse in da se naravni krog zapre. Da uporabi tudi tropine, ostanek od žganjekuhe pa kot biomaso za nasade. Obregne se ob odnos države do žganjekuhe, ki jo po eni strani duši z visokimi trošarinami, po drugi pa z neredom na trgu, saj imajo ljubiteljski žganjekuhi veliko nižje obremenitve, ogromno pa je tudi črnega trga.
Leta 2008 so pri Štekarjevih sprejeli prve goste v šestih sobah. “Švedi so bili, od nas so se vozili v Avstrijo navijati za svoje nogometaše,” se spominja Janko. Še zdaj je med njihovimi gosti veliko Švedov, pa Francozov, Nemcev, Avstrijcev ... S svojimi gosti so zadovoljni: “Prihajajo predvsem takšni, ki želijo imeti mir. Naberejo si svežega sadja, narežemo malo šalama in je super.” Za njihov zajtrk je vse domače, le mleko in mlečne izdelke kupijo. Pridelajo vse vrtnine, pa tudi oljčno olje s plodov s 60 dreves.
Janko Štekar je bil mlad prevzemnik kmetije, a sta starša, Ana in Emil, še vedno vpeta v delo. Za goste na turistični kmetiji skrbi Tamara, ki ima čez tudi papirje, po svojih močeh za delo poprimejo otroci. “Katarina je pridna v šoli, tudi angleščina ji gre. Tako si je zaslužila pot v London, kjer sta s Tamaro na festivalu RAW predstavljali naše vino,” pohvali Janko hčerko, ki ima še dva mlajša brata, Matijo Maja in Nina.
Veliko narave, pristnih okusov, nasmehov in dobre volje. Tako je pri Štekarjevih. In ničesar, se zdi po obisku pri njih v Snežatnem, še zlepa ne bo zmanjkalo.
SAŠO DRAVINEC
