Že Rimljani so spoznali: “Ničesar preveč!”

Prvi nam svetuje: Aurea mediocritas, po naše Zlata sredina. Drugi opozarja: Nil nimis, po naše Ničesar preveč.

Oba veljata za kánona, vogelna kamna, na katerih so zrasli visoki dosežki evropejstva: vzorna antična umetnost s trdno etiko, okoli človeka osredinjeni humanizem, svobodomiselna umetnost renesanse, do najfinejših potankosti urejeni klasicizem in razsvetljensko razumarstvo.

Da bi se vsakdo pravilno usmerjal na zlato sredino in ne bi zajemal tu preveč in tam premalo, ampak zmerom samo toliko, kot je prav, so Rimljani po Homerju zapisali še rek: Incidit in Scyllam, qui vult vitare Charybdim - pade Scili v kremplje, kdor se ogiba Karibdi. Scila je bila bolj kot pobesneli Hitler srepeča pošast, ki je med skalami na vzhodni strani Sicilskega (Mesinskega) preliva prežala na blodeče morjeplovce in vsakega, še preden jo je ugledal, z obleko in kostmi požrla. Na drugi strani ozkega preliva pa je s pogoltnimi čeljustmi čakala Karibda. Kdor se je izognil žrelu Karibde, je padel v kremplje Scili. Iz enega zla v drugo, še hujše zlo.

Te prastare modrosti so še kako uporabne danes, ko ljudje izgubljamo ali pa smo že izgubili vse zunanje mere in notranji mir. Uporabne tudi za osvetlitev vprašanj, s katerimi se v naglici današnjega življenja srečuje naš knjižni jezik. Dimitrij Grlj iz Ilirske Bistrice, upokojeni predmetni učitelj, zborovodja, pisec knjige “Zgodovina športa na Bistriškem” in urednik glasila bistriških upokojencev “Jesenski listi”, mi piše:

“Narobe svet! Leta 1942 so me starši vpisali v osnovno šolo. Marsikje je visel italijanski napis: Qui si parla solo italiano. Tako je bilo tudi v šoli - za izrečeno slovensko besedo si bil kaznovan. Po kapitulaciji Italije leta 1943 smo nadaljevali pouk v slovenski šoli, ki so jo v Trnovem organizirale samostanske sestre. Veliko težav so imele, ko so popravljale naše spise. Pisali smo uoda namesto voda, pršu namesto prišel, šjma namesto šema. Zamenjevali smo naš c in italijanski z, a težave smo imeli tudi s šumniki.

Danes pa v Bistrici pozabljamo, s kakšno muko smo se naučili slovenščine. Imamo društvi 'Mrzla uoda' in 'Beu kamn'. V zadnji številki 'Snežnika' nam poročajo 'Ješjwski' novinarji. V Bistrici imamo tudi 'DwjeJapode'. Še in še bi lahko našteval. Tudi način pisanja v spletnih blogih ni v čast našemu jeziku.

Nisem pristaš takega siromašenja knjižnega jezika. Ne nasprotujem pogovornemu in narečnemu jeziku. A pisana beseda naj bo taka, kot se spodobi! Kakor so nas je s težavo nekoč naučile častite sestre! Mislim pa, da v Bistrici nihče ne deli z menoj mnenja glede pisane besede in nekako vsi tolerirajo fonetično slovenščino. Menim, da s tem delamo medvedjo uslugo našemu jeziku. Kaj pravite o tem?”

Na vprašanje, kako doseči trdnost in trajnost knjižnega jezika, ki mi ga zastavlja Dimitrij Grlj, ni dobrega odgovora. Z jezikom je tako kot z znanjem. Nenehno se mora vsak od nas boriti zanj in ga dopolnjevati. Tudi knjižni jezik moramo ves čas braniti in ga utrjevati, ker v sedanjem svetu prežita nanj dve pošasti. Prva kakor Scila, druga kot Karibda.

Na eni strani globalka Scila, to je amerikanizirana evrokapitalistična globalizacija, ki hoče zaradi večjega dobička povoziti vse razlike med narodi, kulturami, jeziki, ljudskimi navadami, narodnimi običaji, celo med verami, bogovi in jih pretopiti v talilnem loncu, ob katerem kuhajo in strežejo samo v angleščini. Sciline zastrupljene sadeže vidimo, poslušamo in beremo vsak dan, saj ima pri nas že več kot pol podjetij in tri četrt popevkarskih ansamblov angleška imena, znanstveniki pa, če ne pišejo in objavljajo razprav v angleščini, ne veljajo nič niti doma, kaj šele v tujini. Ojoj prejoj, hudó hudó, grdó grdó, kaj bo, kaj bo, če naš Krpan tega Anglobrdavsa ne ukroti.

Na drugi strani pa Karibda, ne globalka, ampak iz domačih logov. V nezavednem, a samozavestnem uporu zoper tujčenje, če ne že potujčevanje vsega, kar nas je ustoličilo kot državotvoren narod, se je sam od sebe vzdignil ljudski glas z jezikom množice. In pravi: nič več tako kot vsi po svetu, po angleško, ampak čim bolj po domače. Pogovorno, kot na jezik sámo pride. Čim bolj po narečjih naših non in om in dedijev in nuncev. Jezik brez utesnjujoče slovnice in pravopisa, brez omejitve, tak kot v blogih, rokovnjaško razpuščen, a pristen.

Tudi sadovi tega upora proti pošasti globalizacije so vidni, a za naš jezik ne tako strupeni, kot je suženjsko angleženje. Dimitrij Grlj upravičeno žigosa nekatere, čeprav so omejeni zgolj le na krajevno rabo. A zagotovo bi bil še bolj hud, ko bi namesto “Mrzla uoda” in “Beu kamn” kdo v Bistrici zapisal “Cold Water” in “White Stone” ali “Aqua fredda” in “Pietra bianca”. Ali namesto “Snežnik” kar “Monte Nevoso”. Prav bi seveda bilo zapisati samo “Mrzla voda” in “Bel kamen”.

Potrebno se je držati zlate srednje mere in ničesar zajemati preveč, ne iz narečja ne od angleških tujk. A po pretiranih snažilcih knjižnega jezika nam tudi ni potrebno hrepeneti. Svoje dni smo imeli “družtvo za lovljenje tičev”, in so ga želeli mežnarji posnažiti. Ker so tiči znani le v narečju, so jih prekrstili v knjižne ptiče. Neuko moško in žensko ljudstvo pa je tudi v ptičih videlo le tiče, zato so hudobca tičastega izgnali z ženskim spolom, saj v slovenski slovnici niso enakopravne samo ženske, ampak tudi ptice. Tako smo dobili društvo za lovljenje ptic.

Škoda, škoda, mežnarji, še danes bi lahko imeli “družtvo za lovljenje tičev”, morda bi pa le ujeli katerega od tičev, ki si niso rekli, da ničesar preveč, ampak da vsega čim več, in so si nagrabili več kot preveč, da ljudstvu ni ostalo res nič več. JOŽE HOČEVAR