Želve med nami

Želva se mi je priljubila že zaradi tega, ker je bila žrtev človeške (bolje rečeno otroške) objestnosti, saj jo je malopridnež vrgel skozi okno z nekaj nadstropij visoko. Želva je preživela, na nesrečen dogodek pa je opozarjala vdolbina v oklepu. Seveda se je moja hčerka želve počasi naveličala, zato smo jo preselili na celino k babici in dedku. Želva si je povsem opomogla, vdolbina na oklepu pa povsem izginila, kar je bila gotovo zasluga moje tašče, ki za želvo še vedno redno skrbi. Že res, da se želva novembra zavleče v peskovnik in je potem ne vidijo do velike noči, a v toplem delu leta je zelo aktivna. Najbolj me je presenetilo, ko sem videl, da se odzove na klice k hrani in da ima rada kruh. Še bolj pa dejstvo, da lahko babica in dedek vedno pravilno napovesta prihajajočo nevihto takrat, ko se želva hitro, kar jo nesejo noge, odvleče v votlino, ki si jo je izkopala pod živo mejo.