Ženico, ki je poskusila pobegniti, so na vrtu zaklali
Krvavi ples, ki so ga nemški okupatorji in njihovi pomagači začeli 30. aprila v obmejni hrvaški Lipi s pobojem 280 ljudi, se je v maju z vso okrutnostjo nadaljeval po Čičariji ter v Podgori in dosegel grozljivi vrhunec v Brkinih, kjer so požgali šest vasi in 18. maja 1944 na grozovit način pobili 70 ljudi.
Kratka kronologija dogajanja med 30. aprilom in 18. majem oziroma 28. majem 1944, ko je usodo brkinskih vasi doživela Gabrovica v Slovenski Istri, je imela svoj tragičen prolog že 12. aprila na Preložah. Tedaj je kakih 800 nemških vojakov začelo napad na Brkine. Na Preložah in v okolici je bilo namreč nekaj enot Istrskega odreda. Zarana zjutraj tega dne so Nemci, ki naj bi jih vodil neki dezerter, neopazno približali Preložam. Kot v monografiji Istrski odred piše Maks Zadnik, je o tem napadu poročal okrožni komite KPS za Brkine.
V poročilu navajajo, da so “Nemci uprizorili v vasi pravo razdejanje. Požgali so štiri stanovanjske hiše in 16 hlevov, v katerih je zgorelo 38 govedi, 20 prašičev, 16 ovac in 187 stotov sena. Ubili so domačina Jožeta Samso Fitnika in odpeljali nekaj vaščanov. Po vasi so naropali za tri vprežne vozove suhega mesa, dragocenosti, perila in drugih živil.” Prav tako pa so zasegli mnogo odredove opreme, ki so jo umikajoči se partizani pustili v vasi.
“Nemški vdor in nevojaško obnašanje štaba odreda ter štabnih oddelkov sta ljudi hudo razočarala in jih razburila,” piše Zadnik. Ta primer omenjamo, ker kaže na posledice nekaterih ne preveč preudarnih odločitev vodstva posameznih enot odreda, za kar so plačali visoko ceno nedolžni, čeprav partizanom zelo naklonjeni prebivalci Brkinov.
Borci v krempljih zloglasnega Walterja
Če je bil aprilski primer Prelož prolog poznejših majskih dogajanj, se je najhuje zgodilo v naslednjih dneh. Po tragediji Lipe so Nemci najprej požgali obmejno hrvaško vas Lisac in se 4. maja znesli nad sosednjo slovensko vasjo Sušak. Vas so požgali skoraj v celoti, ljudem, razen enemu, pa se je uspelo pravočasno umakniti v sosednje vasi in si tako rešiti golo življenje.
“Na Sušaku so to grozodejstvo izvedli z ročnimi granatami. Na vprašanje, zakaj vsi ti požigi, sta dva možna odgovora. Po eni različici zato, ker so partizani na hrvaški strani ubili nekega nemškega generala, po drugi pa naj bi bile vzrok za maščevanje uspešno izvedene partizanske akcije na prometni povezavi Reka-Trst, zaradi česar naj bi Nemci požgali vasi na obeh straneh meje,” pojasnjuje zgodovinar, domačin iz Sušaka, Ivan Simčič.
Kakorkoli že, okrutnosti so se nadaljevale že čez dva dni, ko se je nemška soldateska, okrepljena s kolaboracionisti vseh barv, odpravila v dolino reke Reke, kjer so 6. maja 1944 požgali dve vasi, Kuteževo in Podgraje. Tu k sreči ni bilo civilnih žrtev, a tudi preživelim se ni pisalo dobro. Potem ko so izropali domačije in odgnali živino, so odrasle moške in tudi ženske odpeljali najprej v Trst in potem v nemška taborišča.
Teh dogodkov se živo spominja Marija Šircelj, doma iz Kuteževega pri Ilirski Bistrici. Tedaj ji je bilo trinajst let. “Glas o tem, kaj se je zgodilo v Lipi, je prišel tudi v naš kraj, zato je šla mama k sorodnikom v Trnovo vprašat, ali bi nas imeli, dokler bo trajala fronta. To je bilo 5. maja, ko so začeli ljudje bežati, in tudi sama sem spravila v vreče nekaj predmetov in odšla z mlajšimi brati in sestrami proti Jablanici. Tudi v to vas so prišli Nemci na konjih in pobirali po hišah jajca, klobase, vse, kar so našli, in nato odšli.”
Potem se je Marija z mlajšimi otroki vrnila v Kuteževo, kamor so prišli iz dela v gozdu tudi oče in stari oče. “Ob zori naslednje jutro je prišla v vas nemška kolona iz Podgraj. Razbijali so po vratih, in ker ni mama takoj odprla, so jo fajn 'ošlatali'. Prišli so v hišo, pobrali nekaj zlatnine in nam dali pet minut za odhod. Ko smo pohiteli iz hiše in se povzpeli na voz, so sosednje hiše že gorele. Dim se je valil po poti. Takoj so odpeljali očeta kot tudi vse druge moške. Vpregli so jih v voz z gnojnim košem, kamor so naložili naropano, in jih odgnali do Betule.”
Za pregnane vaščane se je začela kalvarija, ki je trajala tako rekoč do konca vojne. Naša sogovornica je povedala, da so šele leta 1946 začeli obnavljati pogorelo hišo.
Po požigu Podgraj in Kuteževega je sledil nekajdnevni premor, ko Nemci niso požigali in pobijali. Vendar ne za dolgo. Že okoli 10. maja so na Pivškem v njihove kremplje padli borci Franc Dujc iz Škofelj v Vremski dolini, Viktor Frank iz Orehka pri Materiji in Rudolf Šiškovič iz Slivja. Da bi dosegli pri civilnem prebivalstvu zastraševalni učinek, so jetnike izročili policijskemu poročniku, zakrknjenemu zločincu Arthurju Paulu Walterju v Podgradu, Maks Zadnik opisuje v knjižici Pod starim gradom. Zloglasni Walter jih je 11. maja popoldne dal javno usmrtiti v središču Podgrada, tik ob glavni cesti Reka-Trst. Dva so obesili na kostanj, ki stoji še danes, enega pa na bližnjo akacijo, ki je ni več. Vsi trije so pogumno umrli, Frank pa se je celo sam obesil in tako esesovskim rabljem dokazal, da se ne boji umreti. Preden se je pognal z zidu, je dejal, da se partizan ne boji smrti, saj ve, da ga bodo preživeli tovariši kmalu maščevali.
Mučili so ga s krampom
Po vsem hudem je prišlo nad brkinske ljudi najhujše. Prisotnost partizanskih enot v osrčju Brkinov in njihovo delovanje sta bila očitno dovolj dober vzrok za povračilne akcije nemških kazenskih pohodov, požigov in pobojev civilnega prebivalstva.
18. maj je bil lep sončen dan in cerkveni praznik križni četrtek, zato so se ljudje odpravili k jutranji maši. Nemške enote in oddelki SS ter italijanski fašisti in pripadniki domobranske enote, stacionirane v Ilirski Bistrici, so 18. maja zarana s sedmimi tovornjaki vdrli v brkinsko vas Tominje.
Čeprav v vasi tedaj ni bilo nobene partizanske enote, saj so bili borci Istrskega odreda na Preložah, na Pregarjah pa se jim je pridružil del Gortanove brigade, so Nemci spustili umetno meglo in začeli prebivalce nasilno izganjati iz hiš. Domačije so izropali in potem na zelo okruten način pobili kar 33 vaščanov: 30 moških in tri ženske. Nagnali so jih v nekaj lop, vanje slepo streljali skozi zaprta vrata ter pobite zažgali. Po končanem krvavem plesu so vas povsem požgali.
Pred desetimi leti sem pripravil spominsko oddajo za koprski radio in se pogovarjal z nekaterimi očividci tega okrutnega zločina. Med njimi sta bila tudi zakonca Ivan in Marija Jenko. Tedaj sta bila stara 17 let.
“Ja, 17. maja, ko so prišli Nemci prvič v vas in vse pregledali, so videli, da ni nikogar, ker smo vsi pobegnili v gozd in tam prespali. Tisti, ki smo prespali v bunkerju, smo ostali živi. Nekateri so se vrnili v vas, ker so Nemci medtem odšli in so mislili, da jih ne bo več nazaj ter da bodo lahko opravljali kmečka dela,” je povedal Ivan. Naslednji dan, malo po 4. uri zjutraj, pa so se Nemci vrnili in morija se je začela.
“Ko se je vse končalo, smo se vrnili v vas, in bilo je gorje in bil je jok. Za cerkvijo so ženske molile in prosile za pomoč. Mislili so, da so njihove odpeljali v Nemčijo, a v resnici so jih vse pobili in zažgali,” se spominja. Marija je bila doma v hiši, kjer se je zgodil zločin. “Ko so 17. maja popoldne partizani še istega dne odšli, so pod noč prišli iz Harij Nemci, ki so verjetno izvedeli, da so bili v Tominjah partizani. Ko so pregledali vas, so odšli. Ko so se naslednje jutro vrnili, so spustili nad vas tako gosto meglo, da nisi videl meter pred seboj. Tedaj se je začelo. Bila sem v sobi v nadstropju in videla, kako so gnali ljudi k ograji. Potem so jih porinili v našo lupo,” se je živo spominjala Marija Jenko.
Zatem so pripeljali vaškega župana Jakoba Škrlja,pri katerem se je zbiral živež za partizane. Nemci so preiskali njegovo hišo in našli partizansko potrdilo o zbrani hrani s pripisom Smrt fašizmu - svoboda narodu. To jih je očitno še posebej razjezilo, saj so, kot je dejala Marija, “njega tako mučili s 'pikuonom' (kramp), ga tolkli po glavi in ga privezali k orehu. Tako so ga mučili, da je bil strah in groza. Vsega krvavega in izmučenega so dali v lopo skupaj z ostalimi vaščani.”
Čez tri dni so lahko domačini, kot se spominja Ivan Jenko, pobrali kosti v gnojni koš in zažgana trupla odpeljali v sosednje Harije, kjer so jih pokopali v skupni grob. Pozneje, leta 1981, so jim postavili spomenik z napisi vseh umorjenih Tomincev. Na vprašanje, ali so hišo popravili, je Marija odgovorila, da ni bilo kaj popravljati, ker je bilo vse uničeno. Njena družina je odšla v Ilirsko Bistrico, ostali pa “kamor je kakšen mogel”.
Potem je odšla njena družina v Dobropolje. Dovolili so jim, da so hodili delat na polje v Tominje. “Domov smo prišli komaj 1948. leta, ko smo sezidali hišo. Mi smo vsi delali za partizane, a ko smo pogoreli, nas ni nihče vprašal, kaj bo z nami. Ko se spomnim, me tako srce boli, da vam ne morem povedati,” je sklenila spomine na 18. maj Marija Jenko.
Jutri spominski pohod
Na sosednjem brkinskem slemenu leži vas Podbeže, vmes pa je značilen brkinski jarek, po katerem teče potok Klivnik, danes pa ga preliva akumulacijsko jezero istega imena. V Klivniku je bila domačija pri Lumpovih, kjer so napadalci nadaljevali svoj morilski pohod. Med tremi žrtvami te družine je bila tudi petletna Angelca Primc. Prebivalci sosednje vasi Zajelšje, ki so jo Nemci tudi požgali, so se uspeli pravočasno umakniti. Na žalost ni uspelo vsem, predvsem ne starejšim, ki so jih pobili brez usmiljenja. Sedemdesetletno Ivanko Lakota, ki je poskusila pobegniti, pa so na vrtu zaklali.
Ko so opravili krvavi ples v Tominjah, Zajelšju in na domačiji pri Lumpovih, so se okrog 9. ure približali Podbežam. Vas so obkolili in začeli zganjati moške v Štefanovo lopo, po domače lupo. Ponovilo se je to, kar se je zgodilo nekaj ur prej v Tominjah. Kar 24 Podbežcev je moralo ta dan umreti. Pokojna Ana Mavrič, h kateri so vsako leto 18. maja prihajali učenci osnovne šole iz Podgrada, živahna in zgovorna gospa, ob pripovedih ni mogla skriti solza, saj so ubili tudi njene.
Večkrat mi je zelo natančno pripovedovala, kako je vse potekalo, in nikoli ni pozabila omeniti, da so v maskirne obleke odeti napadalci govorili nemško, italijansko, hrvaško in tudi slovensko. Z metalci plamenov so požigali vse pred sabo.
Prišli so tudi v hišo, kjer je bila doma Marija Čuš, poročena Barba,s katero sem pred desetimi leti pripravil pogovor za spominsko oddajo na Radiu Koper. Leta 1944 je bila Marija stara nekaj manj kot 16 let.
“Prišli so v vas in za ograjo je bila neka punca, ki je slišala, da govorijo tudi slovensko. Spremljal jo je oče, bila sta z vozom. Očeta so odpeljali, ona pa je odšla z od streljanja preplašenim konjem domov in povedala materi, kaj se dogaja. Prišli so tudi k nam in odpeljali mojega očeta. Mislili smo, da jih bodo odpeljali v internacijo, zato jim je mama nesla vodo, sestra pa nekaj za pojest,” je pripovedovala Marija Barba.
Na žalost pa jih niso odpeljali v taborišče, kjer bi morebiti preživeli, pač pa v Štefanovo lopo, jih postrelili in zaprli vrata. “Skozi okno sem videl, kako so napadalci vzeli šop slame, jo zažgali in vrgli v lopo. Štiri od naših ljudi so gnali proti cerkvi v drugo lopo.”
Prva dva dneva so vaščani še ostali v okolici Podbež. Potem pa so Nemci ukazali, “da mora iz vasi vse živo in mrtvo”. Prišli so možje iz Hrušice in odpeljali pobite in zažgane Podbežce na hrušiško pokopališče. Potem pa so Nemci ponovno požigali in vas dokončno požgali. Do konca vojne so lahko hodili obdelovat zemljo, po vojni pa so se vrnili na pogorišča. Tudi Podbeže so svojim pobitim na hrušiškem pokopališču uredile skupni grob s spominskimi obeležji.
Spomin na 18. maj, ko so poleg naštetih treh vasi gorele še Pregarje, Huje in Gabrk, goji pregarsko društvo istega imena. Že dolga leta pa tudi OŠ Rudolfa Ukoviča iz Podgrada. Jutri dopoldne bodo izpeljali tradicionalni spominski pohod vseh generacij iz Podgrada do Podbež. Okrog 11. ure bodo pripravili v Podbežah v sodelovanju z vaško skupnostjo in ob podpori KS Podgrad pri spomeniku kulturni program, s katerim bodo počastili spomin na pobite vaščane.
TOMO ŠAJN
