“Ženske pravice nikoli niso dokončno izborjene”

> Znano je, da ste že davno tega na Hrvaškem doživeli veliko grdega. A zdaj gostujete v Istri, ki je vendarle drugačna. Jo tudi sami doživljate tako?

“Istra je bila vedno drugačna. Že leta 1988 sem kupila hišo blizu Buzeta in v Istri preživim šest mesecev na leto. Doživljam jo kot dom.”

> Kaj jo ločuje od ostale Hrvaške?

“Meni - pa ne samo meni, tudi mnogim drugim, zlasti moji generaciji - se je zmeraj kazala kot veliko tolerantnejša. Ljudje, ki živijo blizu meje, svet doživljajo vsaj malo drugače, niso tako izključujoči, zlasti ne nacionalno. V naši vasi smo imeli soseda, imenoval se je Karlo, klicali pa smo ga Karleto. Dopoldne, ko je bil še trezen, je bil Hrvat, popoldne pa Italijan. (smeh) Saj veste, kako govori veliko Istranov: 'Noi siamo Croati, ma non troppo entusiastici.' Med zadnjim popisom prebivalstva so mnogi pod nacionalnost napisali: Istran. Kar se je izkazalo za problem, saj take možnosti ni bilo. Zato so obveljali za neopredeljene, a so vseeno vztrajali, da so Istrani. Mislim, da drugače dojemajo nacionalno identiteto, do česar imajo zaradi zgodovinskih okoliščin vso pravico. Ugotavljam, da identiteto dojemajo v modernem smislu, kakor jo tudi sodobni antropologi - kot sestavljanko, kot mešanico elementov, ki se medsebojno ne izključujejo. Lahko imaš lokalno identiteto, ob tej pa še regionalno, nacionalno, evropsko in tako naprej. Ne izključujejo se, marveč dopolnjujejo druga drugo. In mislim, da to za Istro velja bolj kakor za druge dele Hrvaške.”