Zgodba iz časa, ko so ženske držale vse štiri vogale hiše
Vojna je vojna in vsaka tako ali drugače zaznamuje tudi ženske. Potem ko je soška fronta može in fante poklicala pod orožje, so skrb za rod in družino morale prevzeti ženske. Tako je bilo v bližnjem zaledju fronte in v daljnem begunstvu v notranjosti Slovenije in tudi Italije. O ženskah v zaledju soške fronte govori razstava v Kobaridu. Njihove zgodbe so večinoma žalostne.
Zgodovinar dr. Branko Marušič pripoveduje zgodbo neke rodbine, ki ji za razumevanje pričujoče teme ni treba skoraj ničesar dodati. Usode so dovolj zgovorne.
Sin v Ljubljano, mati v Črniče
Katarina Marušič, solastnica gostilne v Solkanu, je bila ob začetku vojne v Posočju že dvanajsto leto vdova. Gostilno je vodila skupaj s svojo taščo Lucijo in z invalidno svakinjo Marijo. Edini moški član družine je bil dijak Franc, ki je ob binkoštih leta 1915 predčasno končal četrti razred na gimnaziji v Gorici, prvi državni gimnaziji v slovenskem jeziku.
Takrat so vse šole v Gorici zaradi vojne prenehale delovati. Poleti in jeseni tistega leta so dijaki možnost nadaljevanja šolanja poiskali v zaledju in tako je tudi Katarina storila vse, da se je lahko sin prešolal na klasično gimnazijo v Ljubljani, od koder je svoji materi 6. oktobra 1915 sporočil: “Danes je prišel ukaz, da morajo vsi begunci v osmih oziroma štirinajstih dneh zapustiti Kranjsko. Tudi v šoli so nam to prečitali, da je prišla žalostna vest. Za mene je le vesela, ker pojdem domov. Teh Kranjcev sem se že naveličal.”
Nič od navedenega se ni uresničilo. Ostal je v Ljubljani in mati se je na pot begunstva z družino podala šele kasneje, ko so vojni dogodki neposredno ogrožali človeška življenja v domačem kraju. Potem ko je bolno svakinjo in ostarelo taščo začasno namestila v Domžalah, kar nikakor ni bila ravno lahka naloga, se je s svojima svakinjama, soprogama dveh bratov Franceljna in Pepca - oba sta bila vpoklicana v vojsko - odločila, da nadaljuje svojo gostilniško obrt v Črničah na Vipavskem, v bližnjem zaledju fronte. Vse tri so otroke prepustile v varstvo sorodnikom, ki so kot begunci živeli v Domžalah. Zaslužki, ki naj bi jih dajala gostilna v Črničah, bi pripomogli k izboljšanju begunskih razmer njihovih družin. Morda pa je izbiro Črnič odločilo tudi dejstvo, da je bila v kraju od leta 1914 kot učiteljica nameščena Katarinina nečakinja Mici. Črniški župnik Alojzij Novak je v farni kroniki o njej zapisal, da je bila “vzgledno in krščansko” dekle.
Usodno srečanje z avstro-ogrskim vojakom
Stranke te črniške gostilne oziroma kantine so bili predvsem vojaki, ki so delovali v zaledju ali pa odhajali na bojišče in se z bojišča vračali. Po naključju se je Katarinina pomočnica v Črničah, mati mladoletnega sina, seznanila z vojakom, ki ga je tu srečala. Vanj se je zaljubila, zanosila in nato rodila mrtvorojeno dete. Za to prigodo je njen soprog izvedel šele potem, ko se je vrnil domov od vojakov. Zakonca sta sicer poravnala skrhano razmerje, a med njima ni bilo več tistega, kar bi med zakoncema moralo biti. Nesrečna Katarinina pomočnica je umrla deset let po koncu druge svetovne vojne kot duševna bolnica, zaradi bolezni, ki je bila morda posledica tudi moževe nezvestobe.
Konec leta 1916 ali v začetku leta 1917 je vojna pripeljala v Črniče tudi častnika avstroogrske vojske Roberta Musila, kasnejšega avtorja znamenitega romana Mož brez posebnosti (Der Mann ohne Eigenschaften). V svoj dnevnik je zapisal, da v Črničah ni videl domačega moškega. Vstopil pa je v neko hišo, kjer je prvič videl ognjišče in tu je srečal doječo mlado ženo, njeno hčerko, tretja ženska v hiši pa je bila gostilničarka. V gostilni ni bilo hrane in vino je dišalo po gnilem. Ženske v tem okolišu, je ugotovil Musil, naj bi imele nekaj raffaelovskega in hkrati nekaj živalskega. “So nekakšne kamenodobne žene, vendar prijazne po naravi,” je zapisal. Morda je bila tista gostilničarka, ki jo je srečal Robert Musil, prav Katarina.
Ljubezen z italijanskim vojakom
Ko se je bilo po dvanajsti soški ofenzivi mogoče vrniti se v domače kraje ob Soči, so Črniče izgubile vlogo vojnega zaledja. Katarina se je vrnila v Solkan in kasneje tudi preostali člani družine. Njen sin je ostal v Ljubljani, kjer je leta 1919 maturiral. V Črničah pa je ostala njena nečakinja, učiteljica Mici. Tu je spoznala svojega bodočega moža Antonia Liveranija. Bil je častnik italijanske vojske, tiste vojske, ki je kot zmagovalka od začetka novembra 1918 postopoma okupirala v londonskem tajnem paktu iz leta 1915 Italiji obljubljeno ozemlje. Mici se ni ozirala na napotila: “Kaj Italijana boš vzela?” pa tudi ne na opozorila župnika Novaka, da naj se plesov, ki jih v Črničah prirejajo Italijani, učiteljice izogibajo. Zmagala je ljubezen, ki je Mici pripeljala najprej k možu Antoniu na otok Rodos, kjer je bil vojaški poveljnik, in nato v Italijo. Soprog je kasneje dosegel čin generala italijanske vojske. Med drugo svetovno vojno je z družino živela v Forliju, kjer je po kapitulaciji Italije vladala nemška vojska. Antonia so Nemci zaprli in odpeljali naj bi ga v internacijo v Nemčijo. Mici je z intervencijo pri nemških oblasteh dosegla, da se ta namera ni uresničila. Nemcem se je predstavila z znanjem nemščine in z dekliškim priimkom König (oče je bil češki Nemec), poleg tega pa jim je pokazala še avstro-ogrsko vojaško odlikovanje, prejela ga je za svoje službovanje v frontnem zaledju v Črničah v vsem tistem času, ko so ob reki Soči vrstile ofenzive.
Zgodba je nastala predvsem po pripovedovanjih, ki pa niso bila povsem preverjena, pojasnjuje Branko Marušič. Vse osebe, ki v njej nastopajo, so resnične, vse so že davno mrtve. Zgodbo je povezal z razstavo o ženskah v zaledju soške fronte, ker vojna usoda neke rodbinske skupnosti pravzaprav povzema in opozarja na mnogo tistega, o čemer govori razstava. Tak “socijologičen pojav med človeštvom”, kot je dr. Henrik Tuma opredelil vojno, zajame vse plati življenja družbe, razpete med bojnim poljem in zaledjem. V njem pa igrajo odločilno vlogo ženske: ne kot vodilne udeleženke družbenopolitičnega življenja v stanju vojne, pač pa kot malodane edine, ki so skrbele za življenje rodu in doma, za družinska gospodarstva, za prevzemanje in za vodenje tistih odgovornih nalog, ki so pred vpoklicem k vojakom pripadala izključno moškim, ugotavlja Branko Marušič.
Vojna neusmiljena tako na fronti kot v zaledju
Podobnih pričevanj je žal le malo, ugotavlja vodja projekta kobariške razstave dr. Marta Verginella, profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vsako je dragoceno, tudi pripoved Pepce Gravner iz Oslavja, čeprav je ob začetku soške fronte štela šele štiri leta. “Začetek vojne smo doživeli v trenutku, ko našega očeta ni bilo doma. Naš primer ni bil osamljen, saj so razen redkih izjem vse družine ubrale pot begunstva brez svojih družinskih poglavarjev. Naše skrbne in hrabre mame so morale torej same nositi težo odgovornosti za preživljanje družin, v katerih so po navadi prevladovali mladoletni otroci, velikokrat celo dojenčki,” je vojno izkušnjo svoje družine opisala in zapisala Pepca.
Prva svetova vojna je enako neusmiljeno tolkla po obeh vojskujočih se straneh, na fronti in v njenem zaledju. Posebej v večjih mestih je pomanjkanje osnovnih dobrin izčrpavalo prebivalstvo. V Ljubljani, Kopru in Trstu so ženske iz najbolj prizadetih družin protestirale in zahtevale pravičnejšo preskrbo z najnujnejšim. Ob tem je cvetel tudi črni trg. Obe vojski pa sta od civilnega prebivalstva zahtevali vse več, tako v gmotnem kot v moralnem pogledu. Ženske in celo otroke so novačili za nabiralne akcije za vojake na bojišču. Moralna podpora v zaledju je pogosto pomenila tudi dejanja žena in deklet, ki so sicer veljala za pohujšljiva.
Z začetkom spopadov v Posočju so se Italijani, Slovenci in pripadniki nemške narodnosti znašli na obeh straneh frontne črte. Tiste z italijanske strani (približno 12.000) so kot begunce razselili po dobršnem delu Apeninskega polotoka. Na avstrijski strani je podobna usoda pričakala približno 80.000 ljudi, ki pa so jih v begunstvo umikali bolj postopno. Najdlje so v bližini fronte zdržali domačini na goriškem Krasu. Izjemen pa je bil položaj Črnič, iz katerih avstro-ogrske oblasti niso evakuirale civilnega prebivalstva v begunstvo. Tam je nastala tudi omenjena zgodba, ki jo je opisal Branko Marušič.
“Spomin je pravzaprav opomin, da je vsaka vojna predvsem grozota, ne oziraje se na njen zaključek, ki lahko rešuje mnogokrat še tako zapletene probleme v medčloveških in mednarodnih odnosih. Sposobnost ohranjanja miru pa je zagotovo najpomembnejši nauk, ki bi ga morala vsaka vojna zapustiti človeštvu. V Posočju smo bili v zadnjih več kot dveh stoletjih priče štirim vojnim obdobjem, ki so jim je sledila po nekaj desetletij trajajoča meddobja miru. Ob stoletnici pričetka vojne v Posočju in ob sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne moramo ugotoviti, da vlada danes ob reki Soči že sedemdeset let mir. To pa je najdaljše obdobje miru med vojnami v minulih dvesto in več letih. Ta mir je bilo mogoče doseči, ko so bili vsaj deloma rešeni problemi, ki jih je ustvarila tudi prva svetovna vojna in čas neposredno po njej in ko so nam izkušnje, pridobljene v drugi svetovni vojni, tudi s slovenskim uporom in z bojem proti okupatorju v letih 1941-1945, pokazale, da je pot miru bila in je tlakovana tudi z žrtvovanjem, strpnostjo in odrekanjem,” je v Kobaridu še povedal Branko Marušič.
Na razstavi v prostorih Fundacije Poti miru v Posočju, ki sta jo pripravila oddelek za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete in Fundacija Poti miru, so razstavljeni predmeti, dokumenti in fotografije, ki pričajo o vlogi žensk v zaledju Fronte. Razstavo (odprta bo do novembra) dopolnjuje dokumentarni film Nadje Velušček in Anje MedvedNiso letele ptice.
Predsednik uprave Fundacije Poti miru Zdravko Likar meni, da pozornost zaslužijo tudi ženske v drugih vojnah. To so namreč okoliščine, v katerih prenašajo najtežja bremena. Žene brez mož, matere brez sinov morajo namreč podpirati še četrti vogal v hiši.
Usode žensk v zaledju soške fronte nas morajo opomniti tudi na aktualne tragedije v svetu. “Današnji čas nam daje za to veliko vzpodbud, razmislekov, dvomov in napovedi. Pomislimo na begunsko vprašanje s katerim smo imeli izkušnje imeli že pred stoletjem. Begunstvo danes znova trka na našo vest,” opozarja Branko Marušič.
DAVORIN KORON
