Zgodbe delavcev pivškega Javorja: “Saj nismo ovce”

Med počasnimi koraki se zalotim pri razmišljanju, kako varno se počutim, ker službo še imam. Kot da je to vse, kar določa življenje človeka! Kot da je med zaposlenimi in tistimi, ki so delo izgubili, prepad, čez katerega si nihče ne upa zakričati. Da to, kar se dogaja v naših podjetjih, ni prav, da smo vsi na istem in da z molkom podpiramo tiste, ki ožemajo delavce in podjetja. In ta tišina, ki jo sproža nemoč upiranja delodajalcem, državi, sistemu, je nalezljiva. Videla sem jo v njenih očeh in slišala v glasu sindikalista, ki je zaman iskal nekoč zaposlene v pivškem Javorju, ki bi bili pripravljeni - tudi anonimno - na glas izpovedati storjeno jim krivico.

Ko sva se z nekdanjo delavko Javor Pohištva srečali, da bi mi povedala svojo zgodbo, mi je takoj povedala, da v teh vrsticah ne želi nastopiti z imenom in priimkom. Še namreč upa, da bo morda med tistimi, ki bi jih delodajalec, če bo po stečaju Javorja oblikoval novo podjetje, vzel znova na delo. Ko povem, da sem sindikalista prosila, če bi lahko poiskal nekaj odpuščenih delavcev, ki bi bili svoje zgodbe pripravljeni deliti z drugimi (tudi anonimno), pa jih ni mogel najti, mi pove, da pri delavcih ne gre za strah. “Zadaj stoji upanje ljudi, da bi se iz tega izluščilo najboljše in da bi vsaj ena skupina znova dobila službo. Slabo govoriti čez vodstvo prav zato ni dobro. Vojne s tem ne dobimo in vrnjenega tudi nič,” pravi.

Morda ima celo prav, kajti boriti se z mlini na veter, ko ne veš, kako boš finančno krpal prihodnje mesece, morda tudi z družino, je težko. In od don Kihota dalje je malo takih, ki bi bili pripravljeni na bitke z veliko porazi in malo zmagami. “Prav je, da so delavci Luke stopili skupaj, a je zdaj vprašanje, ali jih bo kdo slišal. To je problem, ki ga je treba pravno urediti,” še pravi.

Stečaj kot strela z jasnega

Da bi bilo v tej državi treba pravno in še kako drugače urediti še marsikaj, nazorno pove njena zgodba. V Javor Pohištvu je delala 22 let. “V bistvu smo funkcionirali kar v redu. Dela je bilo ves čas dosti, nič posebnega se ni zgodilo, naročila so bila in temu se je proizvodnja prilagajala. Do prisilne poravnave, ki se je začela decembra lani. Tudi potem je bilo v redu in nihče ni pričakoval takega razpleta. Prvega julija pa je med nas priletela novica z neba: stečaj,” pravi sogovornica.

Odpoved so dobili vsi, 194 ljudi. “Ta čas je bil, logično, naporen in stresen. Vendar smo v nekem smislu imeli celo srečo, ker agonija ni trajala več kot mesec, saj smo dokaj hitro prišli na zavod za zaposlovanje, kar je za delavca pravzaprav rešilna bilka. Če se čas od odpovedi do zavoda vleče, so plačila vmes vprašljiva, saj ljudje vendar delamo za plačo,” pove sogovornica. Čeprav so delavci Javorja na zavodu pristali avgusta, torej mesec po odpovedi, so bili vseeno tri mesece brez denarja. “Podjetje je od stečaja dolgovalo eno plačo, a časovno za delavce znese tri mesece in ta čas vmes je težak,” pravi sogovornica. “A če pomislim, da naša sestrska družba, invalidsko podjetje IPP, še vedno čaka na odobritev stečaja in da prav tako tudi za nazaj niso dobili plač, je to veliko teže. Za človeka je pomembno, da se lahko obrne. Da si lahko poišče druge rešitve ali pa gre na zavod, ne pa, da mora biti na čakanju,” še doda sogovornica.

Preživeti se je dalo

Da je takšno stanje v resnici težko, dobro ve Bojan Gulja, ki je v IPP delal dve leti (in bil eden redkih, ki so se upali izpostaviti s pravim imenom). “Prej sem bil zaposlen v Javorju, po poškodbi glave v gozdu sem prešel v invalidsko podjetje,” pojasni Gulja. Na pogovoru sva se dobila pri njem doma, na Velikem Brdu v bistriški občini. Čeprav je Javor pivški, je med delavci, ki so bili ob službo, veliko Bistričanov. Občina je na gospodarskem področju veliko izgubila že takoj po osamosvojitvi, ko so se kot domine začela sesuvati večja podjetja. Danes, ko se sesuvajo še tista izven občinskih meja, je še toliko teže.

“Že na začetku so nas sicer cepili glede plače, saj so nam jo prek vseh zakonov znižali, česar ne bi smeli. Vendar je bilo delo solidno in preživeti se je dalo,” začetke opisuje Gulja. Do lani so v IPP delali normalno. “Nato je celo prišel tak naval dela, da smo morali delati še ob sobotah, česar sicer invalidi ne bi smeli, ampak smo imeli zato kakšen prost dan in tudi pri plači se je poznalo,” pojasnjuje Gulja.

“Potem pa se je oktobra prvič pokazala kriza, ko smo nekaj dni ostali brez plače, a nas je direktor pomiril, da so težave trenutne in da bomo preživeli. Potem je šlo, dela je bilo, tudi 'zdravi' delavci so nam pomagali, ko nismo utegnili narediti vseh naročil.” Tako so do junija delali po ustaljenih tirnicah, ko naj bi 18. dobili plačo. “A je ni bilo. Nekaj dni zamika smo bili vedno vajeni in smo počakali do 25. junija, ko smo začeli opozarjati, da plače ni in da naj nam kdo pove, kaj se dogaja.” Direktor IPP naj bi jim takrat omenil, da jim grozi stečaj. “Mi smo se mu smejali. Invalidi, pa v stečaju! Tega nismo mogli verjeti, saj nas polovično plača država,” pravi Gulja.

Plačo so naslednji dan sicer dobili in tudi julija so delali, dokler na plačilni dan plače spet ni bilo. “Na polovici julija so me s Pivke premestili na Bač za vratarja. Konec meseca je prišel pogledat vodja proizvodnje in sem mu dejal, naj pošteno pove, če bo plača ali ne. Rekel je, da bo zagotovo prvega, da bo pozneje verjetno hujša kriza, a da bo zdaj čas dopustov in da se bomo po njih pogovarjali dalje. Delavci smo si rekli, da bomo še nekaj dni potrpeli. Z družino sem celo šel za tri dni na morje, ko pa sem se vrnil, me je čakal opomin iz banke. Rekel sem si, da bi plača vendar morala pokriti tekoče stroške in položnice. A so mi na banki povedali, da plače za junij še ni, čeprav je bil že avgust,” pove Gulja.

Niso verjeli

Nato so prišli vsi delavci običajno na delo. “Še preden je prišel vodja izmene, smo se pogovarjali, da se bomo, ko nam bo dal delo, uprli, dokler ne dobimo plače. Vendar nam je takoj povedal, da nam dela sploh ne bo dal. Povedal je, da je dobil informacije, da plače ne bo več nobene, da smo končali in če želimo delati, lahko na svoje stroške brez njegovega razporeda. Nismo vedeli, ali se šali ali misli resno, in smo zahtevali direktorja, naj nam pride povedat, kaj se dogaja. Ko je prišel, nam je pojasnil, da je bil že 27. julija dan predlog za stečaj. Tedaj smo prav vsi ostali brez besed, saj smo še vsi delali. Rekel nam je še, naj gremo domov in da nas bo po pošti obvestil, kaj se dogaja. Takrat smo vzdignili glas, da kar tako, brez papirjev, ne gremo. Saj nismo ovce, da nas zapodijo s pašnika v štalo,” se spominja Gulja.

Na delo so naslednji dan vseeno prišli. Po papirje, da bi se lahko vsaj prijavili na zavod, pravi Gulja. “Ob 16. uri nam je naš direktor razdelil papirje o trenutnem čakanju na delo na domu, kjer je pisalo, da nam pripadajo plača in vsi stroški, a tega denarja ni še danes.”

Zadeve so skušali vzeti v svoje roke prek odvetnikov, pravnih služb, sindikata, a plačil vseeno ni bilo. “Ta teden smo dobili papirje, da nismo prejeli treh plač, a mi je direktor IPP dejal v telefon, naj ne pričakujemo od podjetja nič več. Da pa je stečaj sedaj na sodišču in da naj bi bila zadeva rešena v desetih dneh. Takrat da bomo lahko dobili delavske knjižice in šli na zavod. Torej po treh mesecih borb, ko smo ostali brez vseh pravic,” pravi Gulja.

Brez zavoda in brez dela

Brez delavske knjižice namreč ni prijave na zavod. Brez prijave pa je nemogoče iskati drugo delo. “S tem so nas blokirali, da dela ni mogel iskati niti tisti, ki ga je hotel. Vsaj za 14 dni bi se že nekaj našlo. Četudi bi šel trgat grozdje na Vipavsko in bi zaslužil 200 evrov. Pa bi družina preživela. Na čakanju pa moraš biti doma, denarja od nikjer, rezerve za tri, štiri mesece pa nima nobeden,” je razočaran.

Delavcem IPP se sicer obeta nekaj denarja. Nobene odpravnine, le tri minimalne plače, ki jim jih dolguje delodajalec, in nekaj plačanega neizkoriščenega dopusta naj bi dobili iz jamstvenega sklada države, pravi Gulja, saj ničesar, kar jim ne bi pripadalo, niti ne zahtevajo. “A to šele, ko bomo na zavodu. In zna se zgoditi, da bo december, preden bomo kaj dobili. Kako pa si predstavljajo, da bo sto delavcev z družinami pol leta, ali pa tudi samo tri, štiri mesece, preživelo brez dohodka? Šolo, internat za otroke je treba plačati, in otroci ne bi smeli biti kaznovani zato, ker so starši ostali brez službe.”

Gulja pravi, da jih je vodstvo izigralo. “Stečaj je najslabša možna oblika za delavca. Jaz sem še med najmlajšimi, toda kako bodo delo dobili starejši od 50 let, ki imajo tudi družine?” Podjetje jim je sicer ponujalo podjemne pogodbe “po tri evre na uro brez vseh pravic. A ker smo v podjetju še vedno uradno zaposleni, bi s tem mi kršili zakon, saj bi za isto podjetje delali isto delo, le pod drugim nazivom,” pravi Gulja, ki se je pripravljen v IPP tudi vrniti. “Mi smo pripravljeni delati. Dajte mi knjižico, da sem na zavodu. Se bomo dogovorili za plačo in prišli delat. Saj je vseeno, koliko bo. 200, 300 evrov, bolje nekaj kot nič.”

Potem morda tudi ne bo takih stisk, da se s sodelavcem dobiš pred trgovino in ne zaviješ na kavo. “Sedeva vsak v svoj avto in beživa domov, ker si v takem stanju niti kave ne moreš več privoščiti,” pravi Gulja.

TINA M. VALENČIČ

Brez dela v Javorju so ostali vsi: 194 delavcevStana Zavadlav