“Zgodovinar ne sme igrati vloge sodnika”
Tako je o vlogi zgodovinarja povedal Blaž Torkar. Pred letom dni je pod mentorstvom Gorazda Bajca doktoriral z delom Ozadje delovanja misij ameriške obveščevalne službe OSS v Sloveniji.
Tematika ga spremlja še iz dodiplomskih časov. Takrat je po nasvetu profesorice Marte Verginelle začel obravnavati delovanje angleških obveščevalnih služb na slovenskem območju. Iz tega se je kasneje razvilo diplomsko delo, za katero je prejel tudi Prešernovo nagrado. O medvojnem dogajanju, interesih Britancev in Američanov v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno, o razlikah med njihovimi obveščevalnimi službami, predvsem pa o usodah Slovencev, ki so jih zavezniki zaznamovali, in o objektivnosti zgodovinarjev sva se pogovarjala v Ljubljani. Nekje na sredi poti med Vojaškim muzejem v Mariboru in Parkom vojaške zgodovine v Pivki, kjer je Torkar tudi zaposlen.
> V svoji doktorski diserataciji in še prej v diplomski nalogi ste se ukvarjali s padalci. Lahko razložite, na koga se pravzaprav nanaša ta izraz?
“Padalci so bili večinoma Primorci. Med njimi so se sicer znašli tudi drugi slovenski fantje, ki so jih med drugo svetovno vojno Britanci oziroma Američani sprva zajeli kot vojake italijanske oziroma nemške vojske, potem pa so jih njihove obveščevalne službe izurile za različne naloge, za saboterje, radiotelegrafiste … Večinoma so jih najprej poslali v Jugoslovanski kraljevi gardni bataljon, tam pa so izbrali najboljše, najbolj fizično sposobne in zdrave, jih izurili in jih na koncu kot člane misij poslali v Jugoslavijo. Padalec je izraz, ki se je prejel tudi tistih pripadnikov misij, ki so bili v Jugoslavijo poslani z ladjami ali s podmornicami.”
> O angleških padalcih ste pisali že v svoji diplomski nalogi Rekrutacija in urjenje slovenskih pripadnikov misij britanske uprave za posebne operacije (1941-1945). O angleških v slovenski javnosti več govorimo, vsako leto v njihov spomin pripravljamo slovesnost v Škrbini. O ameriških pa do sedaj nismo veliko slišali oziroma brali. Zakaj so vas pritegnili prav ti?
“O njih je nekaj pisal zamejski novinar Ivo Jevnikar, ki je v reviji Mladika objavil pričevanja takrat še živečih ameriških padalcev Zdravka Menčaka in Marjana Česnika. Sem bil pa prvi, ki je bolj podrobno preiskal to tematiko. Večinoma so bili to fantje, ki so služili v nemški vojski. Zajeli so jih Anglo-Američani in jih potem iz ujetniških taborišč poslali na urjenja ameriške obveščevalne službe OSS (Office of Strategic Service). Za razliko od britanskih padalcev jih niso najprej poslali v Kraljevi gardni bataljon. Britanska obveščevalna služba je večinoma urila Primorce, ameriška pa fante iz preostale Slovenije.”
“Ti fantje, Primorci, so hrepeneli po tem, da bi se priključili partizanom in osvobodili Jugoslavijo oziroma Slovenijo. Imeli so negativno izkušnjo fašizma in poseben čustveni odnos do Jugoslavije. Pri ameriških ni tega interesa in čustev oziroma so bila manjša, zato se tudi niso množično pridružili partizanskemu gibanju.”
> Iskanje gradiva najbrž ni bilo enostavno. Kje in kako je potekalo? Ste imeli težavo pri dostopu do podatkov?
“Zbiranje podatkov je vedno nekoliko težavno, predvsem če se ukvarjamo z dokumenti obveščevalnih služb. Gradivo je v arhivih zaprto vsaj trideset let, ko pa imamo opraviti z obveščevalnim gradivom, je lahko to obdobje še nekoliko daljše. Ker gre za večinoma zaupne tajne podatke, države nimajo interesa, da jih sprostijo takoj po zaključenem dogodku oziroma vojni. Dobil sem dostop do britanske obveščevalne službe SOE (Special Operations Executive) v Nacionalnem arhivu v Londonu. Poleg tega pa sem največ raziskoval v ameriškem arhivu NARA v Marylandu, kjer sem dobival podatke o OSS. Raziskovanje je trajalo štiri leta, in sicer od 2006 do 2010.”
> Druga svetovna vojna je vsako leto bolj oddaljena. Koliko ste uporabili živih virov glede na to, da je od dogodkov, ki jih obravnavate, minilo že skoraj 70 let?
“Govoril sem z dvema pripadnikoma OSS; to sta bila Američan hrvaškega rodu Bob Plan in še edini živeči padalec Marjan Česnik. Pred kratkim je na žalost umrl. Bil je odličen sogovornik, ki je veliko vedel in veliko mi je znal tudi povedati, kaj se je dejansko dogajalo z njimi med drugo svetovno vojno.”
> Če začneva kar pri kapitulaciji Italije leta 1943. Kako, kdaj in kje se je začel nabor slovenskih fantov v obveščevalne službe, predhodnice MI6 in Cie?
“Prva urjenja se začnejo leta 1942 pod vodstvom britanske obveščevalne službe, ameriške začnejo z urjenjem 1943. Prvi fantje so bili v ujetništvu že leta 1940. Britanci so dajali soglasja glede vključitve delovanja ameriških obveščevalnih služb v Jugoslaviji. Oni so določali, kako velik vpliv dovoliti Američanom na področju Balkana, urili so svoje obveščevalne agente in se odločali, katerih operacij se bodo lahko udeležili.”
> Kako je potekalo samo urjenje?
“Urjenja so potekala tri mesece. V glavnem so fante urili v radiotelegrafiji, manjši del pa tudi v gverili in sabotaži. Pri radiotelegrafskem tečaju, kjer so se učili, kako se šifrirajo podatki, kako se oddajajo in sprejemajo signali, učili so jih o sestavnih delih radiotelegrafskih naprav, spoznali so Morsejevo abecedo. Tisti, ki so se urili v gverili in sabotaži, pa so se učili, kako razstreliti most, kako izvajati sabotaže na ladjah, na železnicah in kako uporabljati različne tipe orožja. Ti so bili dobrodošli pri partizanih, saj so se od njih veliko naučili. Zaključek pa je bil enak za vse, na koncu so morali opraviti dvotedenski padalski tečaj. Ameriška obveščevalna služba je večinoma urila radiotelegrafiste.”
> Kakšen je bil odnos Američanov do Slovencev oziroma ostalih slovanskih narodov?
“Odnos do slovenskih fantov je bil pozitiven, saj so bili vodje misij po navadi Američani z jugoslovanskimi koreninami. Načeloma so skupino, preden so jo poslali na teren, izurili tudi v medosebnih odnosih, da so delovali enotno.”
“Menim, da je pomembno, da zgodovinar ni obremenjen s časom, ki ga raziskuje, in da pri svojih raziskavah upošteva vire vseh vpletenih strani. Čim več različnih virov, bolj je slika jasna in objektivna.”
> Kako je bila ta skupina sestavljena?
“Vodja je bil po navadi ameriški častnik s činom poročnika, nadporočnika ali stotnika. Znal je jezik domačinov oziroma ga je vsaj razumel, poleg tega pa je bil dobro informiran o svoji nalogi. Te naloge so bile različne. Moral je zbirati različne informacije o nasprotniku: o postojankah, o železniškem prometu ... Njegova naloga je bila reševati sestreljene anglo-ameriške pilote in organizirati pomoč partizanskemu odporniškemu gibanju. Za podporo pa je imel slovenske fante.”
> Kakšna je bila vloga Slovencev v misijah?
“Dajali so podporo vodji. Pošiljali so sporočila v bazo. Ko je oficir dobil sporočilo, ga je moral šifrirati in ob določenih urah poslati v bazo. Nekateri padalci pa so sodelovali kot tolmači. Če je želel vodja misije govoriti s kom iz partizanskih vrst, so slovenski fantje prevajali.”
> Druga svetovna vojna je bila nepredvidljiva. Ali so Američani podpirali tudi druge odpornike poleg partizanov?
“Tako Američani kot tudi Britanci so sprva pošiljali pomoč tako partizanom kot tudi četnikom, saj so imeli oboji status odporniškega gibanja. To se zaključi s teheransko konferenco proti koncu leta 1943, ko se zavezniki odločijo podpreti Titovo vojsko kot edino priznano gibanje. Britanci stike s četniki popolnoma prekinejo, Američani pa jih še vzdržujejo. Edina misija, sicer predhodnica in neuradna vojaška misija, ki je Britanci niso poslali k partizanom, je bila prva misija spomladi 1943. Trojka slovenskih padalcev je bila namenjena k majorju Novaku. Od takrat pa so bile vse misije na Slovenskem namenjene le k partizanskemu gibanju.”
> Zakaj so Američani tako dolgo vztrajali pri stikih s četniki?
“Predvsem zato, ker jih je zanimalo, kaj se dogaja v Srbiji. Želeli so vedeti, kaj se dogaja v Romuniji in kaj se dogaja v Bolgariji. V Romuniji so bila pomembna naftna nahajališča. Predvsem pa so stike s četniki ohranjali zato, ker je na srbskem ozemlju ostalo veliko pilotov, ki so jih četniki reševali in jih pošiljali nazaj v ameriške baze. Ne smemo pozabiti, da so bili Američani hvaležni za rešitev velikega števila pilotov. Po vojni je predsednik Truman posthumno odlikoval Dražo Mihajlovića za njegova dejanja.”
> Interesi so vplivali na odločitve med drugo svetovno vojno. Kako bi torej opisali medvojno razdelitev interesov med Veliko Britanijo in ZDA na področju Jugoslavije?
“Jugoslavija je bila interesno področje Velike Britanije in Sovjetske zveze. To je bila z anglo-ameriškega vidika britanska interesna sfera. Primarno se Američani za to področje niso zanimali. Ukvarjali so se z drugimi težavami, bolj jih je na primer zanimalo, kaj se dogaja na Pacifiku in v zahodni Evropi. Njihov interes v Evropi je bil odpreti zahodno fronto na območju Francije. Nikoli niso podpirali izkrcanja na Balkanu. To so bile Churchillove želje, ki jih je Roosevelt raje odklanjal. Američani so si bolj preko vodje obveščevalne službe generala Williama Donovana želeli povečati vpliv v Jugoslaviji. Njihov interes je bil pošiljati samostojne obveščevalne službe v Jugoslavijo, da bi lahko dobili informacije iz prve roke, neposredno. Do leta 1944 so namreč Američani sodelovali samo v skupnih misijah z Britanci; nekatere misije so bile samostojne, vendar so komunicirale z britanskimi tajnimi šiframi. Šele leta 1944 dobi prvi ameriški oficir Henry Huntington v Titovem štabu enakovreden položaj, kot ga je imel angleški brigadir Fitzroy MacLean.”
> Usoda angleških padalcev je Primorcem že dalj časa znana, po vojni so namreč mnogi od njih izginili. Ameriške slovenske padalce je čakala drugačna usoda. Kakšna?
“Ameriških padalcev je bilo 12. Štirje so umrli med vojno. Za enega se sumi, da je bil likvidiran. Vsi ostali pa so se večinoma preselili iz Jugoslavije in živeli v tujini, med drugim tudi v ZDA in v Argentini.”
> Zakaj jih po vašem mnenju oblast ni tako preganjala?
“Američani so veljali za manj nevarne OZN kot Britanci. Ameriška obveščevalna služba je bila manj izkušena, amaterka v primerjavi z britansko. Drugi vzrok pa je, da je večina ameriških padalcev konec vojne pričakala izven območja, ki ga je nadzorovala jugoslovanska vojska.”
> Tudi prepričanje ameriških slovenskih padalcev in angleških slovenskih padalcev je bilo različno. Vsi, ki so jih rekrutirali Angleži, so bili pri partizanih, med ameriškimi pa le eden. Kako si to razlagate?
“Ameriški padalci so v ameriško obveščevalno službo vstopili neposredno, angleški pa so bili vmes še v Jugoslovanskem kraljevem gardnem bataljonu. Tu je imel ključno vlogo Ivan Rudolf, ki jih je domovinsko čustveno vzgojil. Ti fantje, Primorci, so hrepeneli po tem, da bi se priključili partizanom in osvobodili Jugoslavijo oziroma Slovenijo. Imeli so negativno izkušnjo fašizma in poseben čustveni odnos do Jugoslavije. Pri ameriških ni tega interesa in čustev oziroma so bila manjša, zato se tudi niso množično pridružili partizanskemu gibanju.”
> V svoji doktorski disertaciji ste preučevali temo iz polpretekle zgodovine, ki je v slovenski javnosti velikokrat obravnavana zelo črno-belo. Kako se izogniti sodbam, moraliziranju in predvsem delitvi na naše in vaše?
“To je zelo težko vprašanje. Načeloma naj bi bil zgodovinar objektiven oziroma naj bi se vsaj poskušal približati objektivnosti. Lahko vidimo, da veliko zgodovinarjev ni takih. Nekateri so pripadniki ene ideologije, drugi spet druge. Menim, da je pomembno, da zgodovinar ni obremenjen s časom, ki ga raziskuje, in da pri svojih raziskavah upošteva vire vseh vpletenih strani. Čim več različnih virov, bolj je slika jasna in objektivna. Če preučujemo slovensko odporniško gibanje, ni dovolj, da raziskujemo samo v naših arhivih, ampak je potrebno pogledati tudi, kaj so o tem pisali drugi narodi, drugi vpleteni. Temeljiti je potrebno na primarnih virih in upoštevati ustne vire, saj nam lahko pomagajo zapolniti praznine. Zelo pomembno pa je, da zgodovinar ne igra vloge sodnika.” PETRA MEZINEC
