Zgoraj usedline nafte, spodaj vodovod
Italijani mu pravijo Monte D'Oro, Zlati hrib, pa na njem ni prav nič zlatega. Pravzaprav je njegovo pravo ime Dolga krona (po italijansko Monte longo). Položno se spušča od vznožja Socerba proti Žavljam in s svojo gmoto ločuje dve dolini: na severu dolino reke Glinščice, na jugu dolino reke Osp.
Nekoč je po njegovem slemenu potekala pomembna pot, ki je zaledje povezovala z morjem, danes pa se zdi, da je to od sveta pozabljen hrib. Nanj kvečjemu opozarja grozljiva konstrukcija novega nakupovalnega središča pri Orehu, ki so mu nadeli (napačno) ime hriba, na katerega južni bok je naslonjeno - Montedoro Freetime. Nakupovalno središče je mogoče res “zlato” - ampak predvsem za tamkajšnje trgovce, ki dobičke kujejo tudi po zaslugi kupcev iz bližnje Slovenije.
Dolga krona sameva, pogreznjena v na videz idilično zelenje mediteranskega gozda in neprehodnega grmičevja. Ampak to je zgolj varljiv videz. V svojem drobovju namreč hrani prav nič idilično skrivnost. Razkrije se šele potem, ko se po ozki asfaltirani cesti iz Žavelj pri Trstu povzpneš na njegovo podolgovato sleme, s katerega se ponuja čudovit razgled na Tržaški zaliv. Tu najprej naletiš na mogočno stavbo očitno že dlje časa zaprtega Hotela Montedoro z obsežnim makadamskim parkiriščem.
Zrak je tu prepojen z dražljivim vonjem po nafti. Najprej pomisliš, da veter hlape nosi iz doline na severni strani hriba, torej od Domja in Boljunca, kjer so ogromni zbiralniki za nafto SIOT, tisti zbiralniki, ki so jih palestinski teroristi Črnega septembra leta 1972 vrgli v zrak. Ampak ne. Vonj mezi od drugod, iz tal, izpod grmičevja, izza napol porušenega obcestnega zidu. Dostop na drugo stran preprečuje visoka mreža že zelo obledele olivnozelene barve. Zdi se, da je onkraj mreže samo robidovje. Na njej prav nobenega opozorila, nobene prepovedi. Spremljevalec, ki me je vodil do sem, me opozori, da je to vojaško območje, vendar tega nikjer ni videti.
Na enem mestu je mreža popustila, odstopila od droga, kamor je bila pripeta; razprla se je luknja. Prerinem se skoznjo, zdrsnem na drugo stran, v gosto grmovje. Zdi se mi, kot da bi pristal v svetu, kamor že dolgo ni stopila človeška noga: bodeča robida, visoka trava, bori z vejami do tal. Vonj po nafti je postal močnejši, izrazitejši. Globoko v rastju zapuščena hišica, le korak, dva stran, sredi zaraščenega travnika, pa dvojno korito iz betona, prekrito z železnim, že povsem zarjavelim pokrovom. Iz njega v zrak štrli kovinska cev, podobna dimniku - očitno zračnik. Nekoliko dlje drugo korito, to z na stežaj odprtim pokrovom. Vonj po nafti je postal neznosen. Na dno cisterne so speljane železne stopničke, vgrajene v steno, v mračni globini nekaj kot saje črnega.
V gostem rastju naletim na več podobnih cistern, večinoma praznih. Skoraj vse so odprte. Pokrovi slonijo zraven, težki. Nemogoče jih je dvigniti z rokami. Stene cisterne za dlan debele. Železobetonski trebuhi so bili očitno nekoč polni nafte, tega črnega zlata, zdaj pa samevajo prazni, le tu pa tam na dnu mogoče za prst debel sloj usedline. Iz teh črnih globin je zaudarjalo in se širilo v zrak.
Stopal sem globlje v šumo, odmikal vejevje. Že močno okrušene stopnice so me vodile k hiši, zakriti z gostimi hrastovimi krošnjami. Videti je bilo, kot da je tu nekdo živel. Na dvorišču mizica za piknik, v kotu odrabljen žar. Vrata so bila na stežaj odprta, domofon je vabil roko, da bi segla po njem. V prostoru, kjer je bila nekdaj spalnica, so ležali smrdeči, gnijoči štramaci. Kuhinja s kredenco. Miza, na njej krožniki, steklenice. Vse je dajalo vtis, kot da bi nekdo na vrat na nos zbežal in ne bi utegnil pospraviti in za sabo zakleniti vrat. Na steni je visel koledar: december 1996. Mogoče zadnje leto, ko je tu nekdo živel.
V kletnih prostorih nepričakovano razkritje. Naprave v njih so dajale vtis, da je tu bila strojnica: cisterne, cevi, ventili - očitno črpalka za gorivo. Na ventilih številke zbiralnikov - ena, dve ... sedem, deset ... Cevi so izginjale v zidu. Očitno podzemni sistem cevi, predorov. Očitno je tu nekoč bilo ogromno podzemno skladišče goriva, zakritega, zamaskiranega z bogato vegetacijo. Zdaj pa je vse zanemarjeno, zapuščeno, na milost in nemilost prepuščeno zobu časa.
Vseskozi me je spremljal vonj po nafti. Blizu hiše je stal železobetonski bunker v obliki kapsule. Očitno zaklonišče za čuvaja v primeru bombardiranja. Ampak, če bi bomba prebila steno cisterne, ko je bila še polna goriva, bi ves hrib zletel v zrak. Bum! Bunker bi se v tem primeru spremenil v izstrelek, ki bi poletel visoko v zrak. Z njim pa del Žavelj in še marsikaj zraven. Zdaj, ko je vse to zapuščeno, pa skozi preperele stene cevi mogoče mezijo usedline nafte, v cisternah se nabirajo hlapi, silijo na dan. Nevarno za vsakogar, ki bi se po stopničkah spustil na dno cisterne.
Nikjer ni videti, da bi bilo to vojaško območje. Tudi ob “uradnem” vhodu, na železnih zamreženih vratih, zaprtih z žabico, nobenega napisa, samo stikalo za zvonec, ki verjetno že leta ne zvoni več. Zraven v kamniti niši zbledel, skoraj nečitljiva napis in telefonska številka. Nič drugega, samo vseprisoten vonj po nafti.
Na drugi strani ceste zapuščen hotel. Kdo ve, mogoče so ga zaprli prav zaradi nadležnega vonja. Nobene sledi življenja. Nižje pod hotelom zamreženo območje vodnega zbiralnika. Roberto Giurastante, naravovarstvenik, predsednik združenja Greenaction Transnational, je zaskrbljeno ugotavljal: “Pod hribom poteka miljski vodovod, verjetno prav pod zapuščenim vojaškim skladiščem nafte. To je prava ekološka bomba. Kdo nam lahko zagotovi, da hrib ni prepojen z nafto, kdo nam lahko zagotovi, da v vodovod ne prodira nafta? Če je vojska to območje zapustila, bi ga morala vsaj sanirati, odstraniti cisterne, izkopati preperele cevi, porušiti stare zgradbe. Ne pa, da pustijo vse tako, kot je bilo na dan prenehanja dejavnosti.”
Stojiva pred zapuščenim hotelom in gledava v dolino proti Žavljam, kjer je še videti ostanke nekdanje rafinerije Aquila-Total. V ravnici pri Orehu, kjer so pred stoletji še bile soline, pa je videli v soncu bleščeče kocke industrijske cone. “To je eno najbolj onesnaženih območij na Tržaškem,” pravi Giurastante.
Baje so podzemna skladišča za gorivo na Dolgi kroni zgradili že leta 1941. Služila naj bi za oskrbo italijanske vojske ob napadu na Jugoslavijo. Tudi po končani vojni so jih še uporabljali, vendar v povsem drugem kontekstu hladne vojne. Kakšne so dejanske razsežnosti tega skladišča še vedno ni povsem jasno. Giurastante trdi, da so v hribu zbetonirali najmanj dvajset cistern, v katere naj bi spravili približno 30 milijonov litrov goriva. So vse cisterne prazne?
Celotno območje je sicer ograjeno, vendar vanj ni posebej težko vstopiti, pa tudi nobenih opozoril o nevarnostih, ki prežijo na obiskovalce, ni. Hrib je sicer razdeljen med miljsko in dolinsko občino, vendar ne ena ne druga ne moreta o usodi tega območja odločati brez volje obrambnega ministrstva. To pa za zdaj ni pokazalo kakšnega posebnega navdušenja, da bi “zlati hrib” očistilo ali pa ga vsaj bolje zavarovalo.
ROBERT ŠKRLJ
