Živali dojemamo kot predmete brez pravic
Pred 80 leti so začeli ekologi opozarjati na to, da imajo tudi živali pravice in da moramo zanje skrbeti ljudje. Leta 1931 so namreč 4. oktober na kongresu v Firencah razglasili za svetovni dan varstva živali. Pa jih res varujemo?
Tudi to vprašanje se poraja ob prihodu v prepolno Obalno zavetišče za zapuščene, najdene in izgubljene pse v Sv. Antonu, ki ga upravlja Obalno društvo proti mučenju živali (ODPMŽ).
Zavetišče je vedno skoraj polno, obiskovalca pa iz pesjakov gleda vsaj 100 prosečih pasjih oči. Vsak pes je nekaj posebnega in vsak novega lastnika čaka na svoj način. Pri nekaterih se zdi, da so se že vdali v usodo in se za prišleke sploh ne zmenijo. Drugi delajo kraval, nase opozarjajo s skakanjem na ograjo, glasnim lajanjem in živahnim poskakovanjem po kletki. Spet tretji nesrečno cvilijo in jokajo. Marsikdo se zato s solznimi očmi obrne in iz zavetišča “uide”. A slednjih je na srečo najmanj. Večina se namreč sprehodi med pesjaki in si ne more kaj, da se ne bi pred vsakim ustavila in pozdravila kosmatinca v njej.
ODPMŽ tudi letos ob svetovnem dnevu varstva živali pripravlja velik dobrodelni koncert, ki bo drevi ob 20. uri v koprski Taverni. Za dobrobit živali bodo nastopili Big foot mama, Zaklonišče prepeva, Oni, Primorska glasbena legenda, Yan Baray in raperka Nija. Celoten izkupiček koncerta, ki ga bodo zbrali s prodajo vstopnic, bo namenjen psom v zavetišču. V soboto bo Koper v znamenju Dneva živali, na katerem se bodo od 9. ure po mestu predstavljala živalovarstvena in kinološka društva, nastopili bodo policijski psi, psi kinoloških društev, veterinarji pa bodo na voljo za brezplačne nasvete. Najmlajši bodo lahko sodelovali v zanimivih delavnicah.
V zavetišču na novega lastnika vedno čaka med 50 in 60 psov. Nekateri so tam že zelo dolgo, tudi po več let, drugi le nekaj dni. ”Ti dve sta k nam prišli v torek. Njuno mamo je nekdo ubil,” pravi Dare, eden od štirih zaposlenih, ki skrbijo za tamkajšnje štirinožce. “Optimistična” misel na to, da je mamo morda po nesreči povozil avto, v naslednjem trenutku splahni: ”Ne, nekdo jo je tako močno udaril po glavi, da so se za njeno življenje menda na veterini borili vso noč. A jim ni uspelo.” Ta nekdo je psičko baje udaril s krampom.
Prijazni mali kepici bosta verjetno kmalu našli lastnika, saj mladičke veliko laže oddajo kot starejše pse. A začetek njunega življenja je vseeno neverjeten. Tako kot zgodbe o zavrženih leglih mladičev, pa o psih, vrženih čez ograjo zavetišča, in o tistih, ki jim umre lastnik, nato pa potomci lastnino poberejo in psa zavržejo.
A tu so tudi zgodbe s srečnim koncem. In vsaka ima dve plati. ”Ko pes odide iz zavetišča z novim lastnikom, sta občutka vedno dva. Po eni strani je to slovo in ti je težko, po drugi pa si vesel,” pravi Dare. Vesel je tudi štirinožec, ki začasni dom zamenja za stalnega. Zato ni nenavadno, da si oskrbniki v zavetišču za potencialnega posvojitelja vzamejo precej časa. Poleg tega, da mu svetujejo, kateri pes bi bil primeren zanj, ga tudi “preverijo”. Prepričajo se, da ima dovolj časa, prostorskih in finančnih zmožnosti za posvojitev psa.
Po svetu je vsako leto brutalno ubitih 20 milijonov psov, torej 38 vsako minuto, ocenjujejo v Svetovni zvezi za varstvo živali (World Society for the Protection of Animals – WSPA).
Nenadomestljivi prostovoljci
Skoraj vsak, ki ima psa, pravi, da mu je “človekov najboljši prijatelj” spremenil življenje. In čeprav zahteva veliko časa, ga ljubiteljem živali ponavadi ni žal nameniti kosmatincem. Med takšnimi sta tudi ustanovitelja Facebook skupine Pes, moj prijateljTilen Paljk in Mitja Čehovin. Ves svoj prosti čas namreč namenita izobraževanju, opozarjanju na kršenje pravic živali, skrbi za njihovo dobrobit in gradnji dobrega odnosa med živalmi in ljudmi. Skupino sta ustvarila pred dvema letoma in vse, kar sta si želela, je bilo, da bi na njej objavljali fotografije izgubljenih ali najdenih psov oziroma mačk ali tistih, ki jih oddajajo. Nato pa je skupina presegla vsa pričakovanja in danes je največja “živaloljubska” skupina v Sloveniji s skoraj 103.000 člani. ”Bistvo delovanja skupine, ki se bo v kratkem predstavila tudi na spletnem portalu, je posredovati vse pomembne informacije glede odgovornega lastništva. Ponujamo tudi zanimivosti iz pasjega življenja, organiziramo dobrodelne in izobraževalne akcije in posredujemo informacije pri ukrepanju ob mučenju živali - kaj storiti, koga poklicati in kako ukrepati. Verjamemo namreč, da je dolžnost vsakega državljana prijavljanje mučenja živali,” delovanje skupine, ki je postala pravi spletni fenomen, povzema Tilen.
Ob tem pravi, da se je v dobrih dveh letih nabralo veliko zanimivih zgodb. Žal se v spomin najbolj vtisnejo tiste z žalostnim koncem, veliko pa je tudi veselih. ”Nikoli ne bomo pozabili ovčarja Nera, ki ga je iskala vsa slovenska Istra in ga je prav eden od skrbnikov skupine, Mitja, našel. Ali pa psičke Lily, ki se je izgubila nemškim turistom v Strunjanu, oglas na naši strani pa je sprožil pravo iskalno akcijo s srečnim koncem. Žal pri žalostnih zgodbah ne moremo mimo mučenega psa v Borštu, šestih najdenih mrtvih pasjih mladičev v gozdu na Šmarski cesti, najdenega shiranega psička v Kubedu, ki so ga v ODPMŽ poimenovali Sultan,” našteva Tilen. Kljub temu, da je prepričan v izboljševanje stanja na področju varstva živali, pa pravi, da do grdih zgodb prihaja, ker se ljudje še vedno premalo zavedajo, da ima tudi žival svoje pravice in da je živo bitje, ki potrebuje toplino in ljubezen. Žalostno je tudi, da živali velik del družbe še vedno dojema kot predmete. ”K sreči je mučenja manj kot včasih, so pa posamezne zgodbe veliko bolj resne in tragične,” dodaja Tilen.
Težaven mačji svet
Čeprav se ob svetovnem dnevu živali običajno največ govori o psih, je Veterinarska uprava Republike Slovenije (VURS) letos pozornost namenila prostoživečim mačkam. Z akcijo, ki so jo poimenovali Sterilizirajte in kastrirajte svoje mačke in je nadaljevanje kampanje Moja žival, moja odgovornost iz leta 2008, želijo veterinarji obvestiti lastnike mačk, kako pomembno je nadzorovano razmnoževanje njihovih živali za vzdrževanje dobrega zdravstvenega stanja in dobrobiti živali.
Da je problem mačk zelo velik, pravi tudi Iris Pahor iz Mačkona, društva za pomoč živalim Južne Primorske. Ustanovljeno je bilo lani na pobudo prostovoljk, ki so se ukvarjale s prostoživečimi mačkami. Želele so na bolj organiziran način pomagati mucam brez lastnikov, ki jih je tudi na Primorskem vse več. Koliko jih je natančno, Pahorjeva ne zna povedati. “Lahko rečem, da naš član večinoma iz svojega žepa skrbi za približno 50 mačk v Kopru in to je tudi največja kolonija, za katero vem. Kje to je, raje ne omenjam, je pa žal že javna skrivnost, saj se ljudje zelo radi odkrižajo svojih mačk tako, da jih preprosto odpeljejo na take kraje. Taki seveda, ki sploh razmišljajo, kaj bo zavržena mačka jedla, ko bo ostala brez doma. Potem so manjše skupinice po mestnem jedru, pa na obrobju, ob kakšnih porušenih stavbah, hotelih, stanovanjskih naseljih,” našteva Pahorjeva, ki ima doma tri mačke, rešene s ceste, skrbi pa še za 16 mačk na Debelem Rtiču. Krivdo za takšno stanje vidi predvsem v neodgovornih lastnikih, ki ne poskrbijo za sterilizacijo mačk oziroma kastracijo svojih mačkonov. ”Potem pa se jim zgodi, da imajo kar na enkrat večje število mačk, s katerimi ne vedo, kam, in se jih poskušajo na razne bolj ali manj nehumane načine odkrižati,” pravi Pahorjeva in dodaja: “Če bodo ljudje, ki mučijo ali trpinčijo žival, ustrezno kaznovani, se bo tudi razmišljanje večine počasi spremenilo in sčasoma utapljanje mladičev ne bo več tako normalno početje, kot je bilo do sedaj. Vemo tudi za primere, ko so mačke metali ob zid. In kar je najhuje, 'normalni, kultivirani, urejeni' posamezniki so za to početje plačali kakemu 'vaškemu revčku', ki je potem za pivo ali dve to tudi naredil in jim tako rešil problem. Žalostno. In sprenevedavo do skrajnosti”. Kot pravi, je o mladičih treba razmišljati veliko prej in ne šele takrat, ko se že skotijo. In z malo truda je mogoče tudi mladiče oddati, je optimistična.
Ekologi so 4. oktober za svetovni dan varstva živali izbrali, ker na ta dan goduje sveti Frančišek Asiški, ki je zagovarjal odgovoren in ljubeč odnos človeka do okolja in živali. “Prav je, da se ob tej priložnosti spomnimo, da je človek pred tisočletji udomačil divje živali in s tem prevzel zanje odgovornost in obveznost, da bo zadovoljeval njihove potrebe, jim nudil hrano, zavetje, ljubezen,” so ob svetovnem dnevu živali zapisali v Svetovni zvezi za varstvo živali (World Society for the Protection of Animals – WSPA).
“Hočem biti optimistična!”
Ljudje so hraniteljem mačk pogosto nenaklonjeni. Ob tem pa nočejo verjeti, da si prav oni prizadevajo, da bi se število prostoživečih mačk zmanjšalo. ”Dejstvo je, da samo z budnim spremljanjem obstoječih mačk lahko opazimo nove, ki so praviloma nesterilizirane, nemudoma odreagiramo in tako pripomoremo k postopnemu zmanjševanju števila mačk,” poudarja Pahorjeva, ki upa, da jim to tudi nekako uspeva in da je “prostoživečk”, kot takim mačkam pravi sama, vedno manj.
Tudi glede odnosa ljudi do mačk je optimistična: ”Hočem biti optimistična, zato bom rekla, da se odnos izboljšuje. Zadnja leta se veliko več govori o odgovornem odnosu do živali in morda se bo počasi to prijelo med ljudmi. Je pa nehvaležno posploševati, ker se lahko že jutri zgodi, da bomo v neki vasi naleteli na grozljiv prizor zanemarjanja živali ali poskusa pokončanja.”
Da bi se stanje izboljšalo, si v društvu Mačkon, ki danes šteje 31 prostovoljk in tudi nekaj prostovoljcev, prizadevajo za mačje zavetišče. To bi bilo zelo dobrodošlo, če ne zaradi drugega, že zato, ker “je treba upoštevati tudi dejstvo, da niso vsi ljudje ljubitelji mačk, in včasih prihaja že kar do nestrpnosti,” pojasnjuje Pahorjeva.
Med vsemi mačkoni, ki jih pozna, se ji je v srce najbolj usedel “beli lepotec s košatim repom, ki se je lani pojavil v Sončnem parku v Ankaranu, izgubljen, zmeden, z zanemarjeno dlako, žalosten, nezaupljiv do ljudi, s črno plastično ovratnico. Kot mlad nekastriran samec je bil mogoče komu odveč ali pa enostavno preveč nemiren v stanovanju in se je tako znašel na cesti. Nikoli ga nihče ni iskal,” opisuje ljubiteljica mačk, ki upa, da bo tudi “beli lepotec” kmalu našel nov dom.
TINA LEKAN
