Živali ne potrebujejo sočutja, če imajo pravice
Za mnoge Avstrijce je Martin Balluch novodobni narodni heroj. Spet za druge državni sovražnik. Doktor fizike in filozofije, ki je med drugim predaval na Cambridgeu, je obesil akademsko kariero na klin, da bi postal eden najvplivnejših živalovarstvenih aktivistov.
V Avstriji jim je uspelo doseči prepoved rejenja živali za krzno, prepoved uporabe eksotičnih živali v cirkusu, prepoved vzreje živali pod baterijsko lučjo, prepoved eksperimentov na opicah, prepoved vzreje zajcev v kletkah, vpeljali pa so celo sistem živalskih pravnih zastopnikov. A cena je bila visoka, saj je Martin Balluch pod pritiskom vplivnih industrijskih lobijev in na podlagi lažnih obtožb pristal tudi v zaporu, odkoder je prišel kot zmagovalec - še močnejši in gorečnejši zagovornik pravic živali.
“Če sprejmeš žival kot bitje, ki si zasluži tako etično obravnavo, kakršno si zaslužiš sam, si naredil korak proti pravičnosti. In ko to narediš, jih ne moreš več uporabljati, sploh pa ne ubijati, saj tudi sam ne želiš, da bi te ubili.”
O mednarodno odmevnem montiranem sodnem procesu proti aktivistu, ki je leta 2008 v zaporu preživel tri mesece, in drugim članom njegove organizacije VGT (Verein gegen Tierfabriken - Zveza proti živalskim tovarnam), govori Balluchova knjiga Živalovarstveni aktivist - Državni sovražnik, ki je pred dnevi izšla v Avstriji, na dunajskem filmskem festivalu Viennale pa so prejšnji teden predstavili še dokumentarni film Der Prozess (Proces), ki ga bo v kratkem predvajala tudi avstrijska nacionalna televizija. Ballucha, ki je med drugim leta 2005 na dunajski univerzi doktoriral iz filozofije s področja živalske etike, smo nedavno srečali v Kopru, kjer je na Fakulteti za humanistične študije predaval na mednarodnem okoljskem sestanku Živeti s posledicami. Pri založbi Krtina je prav v času globalnih protikapitalističnih protestov izšel prevod njegovega dela Upor v demokraciji - Državljanska nepokorščina in konfrontacijske kampanje, ki je pravcati učbenik sodobne državljanske nepokorščine in nenasilnega upora.
>Predavate tudi o razliki med zavzemanjem za dobrobit živali in živalskimi pravicami. Mnogi teh dveh pojmov ne ločujejo. Marsikdaj skrbimo za dobrobit živali, a verjamemo, da se zavzemamo za njihove pravice. Kaj je temeljna razlika med konceptoma?
“Glavni preklop se zame zgodi, če namesto o empatiji začnemo govoriti o pravicah. Če samo čutite z živaljo, ste se morda že odločili, da je ne boste jedli, a to ni nujno. Lahko tudi ne razmišljate o samem ubijanju, temveč se zavzemate, da žival pri tem ne trpi, ker jo boste pojedli. In če pogledate prosto rejo ali zelo majhne družinske kmetije, morda res lahko pomislite, da živali dejansko ne trpijo, zato vas to ne moti. Četudi sami ne jeste mesa. Ampak če pomislite, kakšne pravice si te živali zaslužijo, kar je po empatiji povsem nov korak, se morate vprašati: je pravično, da za svojo prehrano ubijem žival? Poglejmo zlato etično pravilo: bi si jaz želel, da bi tako ravnali z mano? V trenutku, ko ta etični pristop razširiš na živali, moraš zahtevati njihove pravice, ker jih želiš tudi zase. Če sprejmeš žival kot bitje, ki si zasluži tako etično obravnavo, kakršno si zaslužiš sam, si naredil korak proti pravičnosti. In ko to narediš, jih ne moreš več uporabljati, sploh pa ne ubijati, saj tudi sam ne želiš, da bi te ubili.”
“Mnogi se začnejo zavedati, da ubijanje živali ni pošteno, a svojega zavedanja ne spremenijo v dejanja, ker je v praksi to pretežko izpeljati. Kar je seveda obenem tudi priročen izgovor.”
>Ampak laično mnenje je, da je uživanje mesa nekaj najbolj naravnega. Mar ni?
“Pravice kot koncept, ki si ga je izmislila družba, in pa sama družba od tebe najpogosteje terjajo, da prenehaš z nečim, kar je sicer naravno. Kajti pravica močnejšega je eno najbolj naravnih pravil. Močnejši vzame šibkejšemu. Vendar smo družbo ustanovili in monopol nad močjo policiji poverili prav zato, da se pravica močnejšega ne bi udejanjala. Racionalno smo se odločili, da ima šibkejši enake pravice kot močnejši. Ponovimo vajo iz prejšnjega odgovora: postavite sebe v vlogo živali, ki naj bi jo - naravno - močnejši pojedli. Naenkrat se to, kar je naravno, ne zdi več temelj, na podlagi katerega bi odločali, kajti nihče ne želi biti mučen. Pa čeprav naj bi bilo to naravno. Morda je posilstvo v kaki živalski vrsti povsem naravno in vsi se strinjamo, da se ne sme dogajati. Policiji smo dali moč, da bi to preprečevala. Zakaj ne bi tega aplicirali na živali? Pa čeprav v odnosu do njih nismo žrtve, temveč le pridobitniki. Moramo biti pošteni in pravični, kar pa od nas zahteva, da uporabljamo enaka merila, kadar smo žrtve in kadar smo storilci.”
>Vendar je, kot tudi sami poveste, veliko udobneje plavati s tokom in jesti meso. Človek se mora zelo potruditi, če želi biti vegetarijanec. Še bolj, če se odloči za veganstvo. Že v piceriji, kjer sediva, si lahko naročite le solato ... Okolica ne podpira tovrstnega odrekanja.
“To je pravzaprav naša največja ovira. Prav zaradi nje že samo spreminjanje zavedanja ljudi še ne spremeni razmer in dejanj.”
>Kajti mnogi so osveščeni, a nimajo energije, da bi spremenili ravnanje.
“Seveda, mnogi se začnejo zavedati, da ubijanje živali ni pošteno, a svojega zavedanja ne spremenijo v dejanja, ker je v praksi to pretežko izpeljati. Kar je seveda obenem tudi priročen izgovor. Če že imaš veliko drugih težav, ne prevzameš še novih, pa čeprav meniš, da bi bilo prav. Jaz denimo soglašam, da vožnja avtomobila škoduje naravi in bi bilo bolje, da tega ne bi počel. In najbrž bi jo res lahko omejil. Ker sem pri avtomobilih jaz tisti, ki gre pogosto s tokom, moram biti razumevajoč do tistih, ki podobno doživljajo ob hranjenju z mesom ali pitju mleka. Ti mi namreč pogosto pravijo: razumem, kar praviš, in se načeloma strinjam, a v trenutnih razmerah je ta prioriteta tako nizko, da nisem pripravljen sprejeti tega bremena. Zato moramo ob spreminjanju miselnosti ljudi spreminjati tudi sistem, v katerem živijo. In tu se začnejo težave z velikimi mednarodnimi podjetji v prehrambeni industriji, ki so zelo močna in ne želijo spremembe sistema. Ta sistem potrebujejo bolj kot kdorkoli drug, saj jim zagotavlja dobiček. Na tej točki naletimo v demokratičnem procesu na zelo resne težave.”
“Moj ideal je, da bi živali obravnavali kot osebe, ki kot take imajo interese, slednje pa zastopajo institucionalizirana telesa.”
>Kako je prišlo do sprememb v Avstriji? Kako ste denimo dosegli prepoved baterijske reje (reje v kletkah) perutnine?
“Ni vedno potrebno, da bi se za doseganje takih uspehov angažirale množice. Pomembneje je, da množice vedo za tvoja prizadevanja in jih podpirajo, ker od tam prihaja javni pritisk na politiko. V primeru prepovedi baterijske reje v Avstriji se je zgodilo, da ena stranka prepovedi ni podpirala, saj je bila v neposredni navezi z jajčno industrijo. Potrebovali smo trojne volitve. Takrat postanejo stranke zelo občutljive in sovražijo posameznike, ki ne pripadajo nobeni politični opciji, a se javnost z njihovimi stališči strinja, saj taki posamezniki lahko denimo rečejo: ne voli te stranke, ker edina ne želi prepovedati baterijske reje perjadi. To smo počeli zelo odločno, s plakati, z volilnimi shodi. Vsak dan sem v različnih mestih javnosti povedal: 'Če boste volili zanje, boste volili za zlorabljanje živali. Poglejte kletke, ki jih vi želite prepovedati, ti politiki pa jih želijo ohraniti in tako ustavljajo demokratični proces. Ustavite jih!' In začeli so izgubljati glasove. Morda so jih izgubljali tudi iz drugih vzrokov, a stranka je zaznala naš vpliv in začutila, da je nevaren. Na prvih deželnih volitvah so v Salzburgu izgubili guvernerja, na drugih so izgubili 50 odstotkov glasov in v tretje so izgubili tudi na predsedniških volitvah. Takrat so nehali in podprli prepoved kletk. Skratka, nekaj sto ljudi je uspelo pritegniti pozornost javnosti. Obenem pa so bili sredstvo, ki je njeno nezadovoljstvo preneslo politikom.”
>Vendar agresivne kampanje velikokrat vzbudijo več gnusa kot simpatij. Take so tudi nekatere akcije slovenskih živalovarstvenih organizacij, ki sicer upravičeno opozarjajo na nasilje - tudi v klavnicah -, a marsikdo ob mučnih prizorih le odvrne pogled.
“Pri učinkovitih kampanjah moraš zaznati, kakšno je v tistem trenutku javno čutenje o zadevi. Posledično si tako radikalen, kolikor ti občutki dopuščajo. Vedno pravim, da gre za nekakšno kritično točko. Na nekakšni lestvici radikalnosti so ne glede na temo na eni strani povsem neradikalne, na drugi pa najradikalnejše aktivnosti, in nekje med njimi je kritična točka. Če jo presežeš, se bo javnost obrnila proti tebi. Ampak bolj kot ti uspe javnost predhodno ujeziti ob neki temi, tako kot je nam avstrijsko javnost pri nedopustnosti rejenja perutnine v kletkah, bolj lahko premikaš mejo proti radikalnejšim akcijam. A točka, ki je ne smeš preseči, je zelo pomembna. Saj lahko sicer izgubiš vso podporo in moraš začeti znova. Moj nasvet je: ostanite v bližini kritične točke, a na njeni varni strani. To točko skušajte previdno premikati in temu slediti z akcijami. To predvideva akt učinkovite kampanje.”
>Se vam zdi, da živali v času krize bolj trpijo? Premoremo manj empatije?
“Moje izkušnje pravijo, da ima čas krize slabosti in prednosti. Seveda imam raje nekrizna obdobja, ko obstaja splošna blaginja in ljudje lažje prisluhnejo, morda tudi kaj spremenijo. A takrat so tudi podjetja in industrija zelo močni, ker imajo veliko denarja in veliko možnosti vplivanja na politiko. V času krize so lahko nekatera industrijska področja zelo šibka. In če ti v tistem trenutku uspe pritisniti z javnim mnenjem, lahko lažje kaj dosežeš, morda celo zaprtje obratov in začetek nove, sprejemljive dejavnosti. Če pogledamo na industrijo krznenih oblačil in dodatkov, vidimo, da je v času krize zelo šibka, saj gre za luksuzne proizvode, ki si jih večina ne more privoščiti. Torej je lažje doseči, da krznene izdelke izločijo iz trgovskih verig. Industrija je neposreden nasprotnik, saj vse ostale lahko pritegneš na svojo stran, nje pa ne. V času krize imaš proti njej boljše možnosti.”
>Kakšen je veganska vizija popolnega sveta?
“Sam se ne ukvarjam z idealističnim stanjem, ker smo v praksi predaleč. Bolj ko govoriš o cilju, ki je omejen in obenem zelo oddaljen, več podpornikov lahko po poti izgubiš. Pomembneje je hoditi v isti smeri. In ko odpraviš prve velike težave, se najbrž pojavijo nove. Enako je bilo pri uveljavljanju človekovih pravic. Poglejmo na suženjstvo pred 250 leti. Danes je jasno - suženjstvo ni dovoljeno. Kaj pa revščina in pravice zaposlenih? Kje začrtati mejo delovnika: pri šestih, osmih ali desetih urah? To so v primerjavi z odpravo suženjstva majhne težave. Če je gibanje v embrionalnem stadiju, kot je v našem primeru, kjer ni pravic in se večinoma dogajajo zlorabe živali, lahko zlahka soglašamo o največji težavi. Če bi bila povsod prosta reja in bi vsi nehali jesti živali, bi se še vedno pojavile nove težave, kot je vprašanje zavetja za živali. Naj za zajce zgradimo domovanje, v katerem bodo luknje za zajčje brloge? A če me že sprašujete o idealih ... Interes živali bi moral biti v družbi zastopan na najbolj pošten možen način.”
>Kako bi to delovalo?
“Tako, da bi tudi v primeru izgradnje zajčjega domovanja nekdo preveril, ali so bili upoštevani vsi interesi. Danes ni javnega zastopanja interesov živali. Danes ni interesa živali, ker jih obravnavamo kot stvari, stvari pa nimajo interesov. Vedno gre za interes lastnika proti kulturno civilizacijski želji po ne pretiranem izkoriščanju živali, kar je precej neuravnotežen konflikt. Moj ideal je, da bi živali obravnavali kot osebe, ki kot take imajo interese, slednje pa zastopajo institucionalizirana telesa.”
>Vendar ste v Avstriji dosegli, da imajo živali pravne zastopnike!
“To je prvi korak k predstavljanju interesov živali. Dosegli smo tako imenovano shemo živalskih odvetnikov, v okviru katere je vsaka od devetih dežel imenovala po enega živalskega odvetnika. Ti so neodvisni od politike s petletnim mandatom in lahko pripeljejo primere do sodišč. Vendar v zakonu jasno piše, da niso namenjeni branjenju interesov živali, temveč so tu za njihovo ščitenje.”
>Najbrž odvetniki ne čakajo, da bi živali potrkale na njihova vrata.
“Kljub živalskim odvetnikom še ni sprejeto, da živali imajo interes. Ti predstavljajo interes kulturne vrednote, ki se ji reče zaščita živali in ne pravic živali. Vendar lahko začnejo pregon proti kršilcem zakonodaje o dobrobiti živali. Lahko se v imenu živali pritožijo na odločitev sodišča in postopek privedejo do prizivnega sodišča, vendar se ne morejo pritožiti na ustavno sodišče. Kar je žalostno, saj bi bilo ustavno sodišče pogosto pravi prostor za tovrstne odločitve. Le živalskim odvetnikom je pritožba na ustavno sodišče preprečena, torej še vedno obstaja neravnovesje.”
“Cerkvene interpretacije biblije so bile posebej pogubne za ženske, s katerimi so ravnali kot z manjvrednimi bitji, saj so Bog, Jezus, apostoli vsi moški, pa še duhovnice niso mogle postati. A vse to je doživelo ponoven premislek. In tako je z živalmi.”
>Ima to kakšne posledice?
“Povedal bom primer. Lov na ptice pevke je bil pred časom prepovedan. A so se lovci pritožili na ustavno sodišče, češ da gre za tradicijo. Ker ustava pravi, da je tradicijo treba varovati, je seveda ustavno sodišče zakon spremenilo in ponovno omogočilo lov. Živalski odvetniki pa se niso mogli pritožiti na ustavno sodišče in ostalo je pri lovu. No, še vedno menim, da je uvedba instituta živalskega odvetnika dober ukrep, da je ta institucija dobra. Drugi problem je, da imenujejo odvetnike deželne vlade, pri čemer nimajo vedno srečne roke. Pogosto gre za posameznike, ki niso dovolj kritični in zagreti in ne uporabijo vseh pravnih možnosti, ki so jim na voljo. Zato so naše izkušnje zelo različne. Nekateri živalski odvetniki so zelo dobri, drugi pa zelo slabi.”
>V Sloveniji imamo precej strogo živalovarstveno zakonodajo, ki pa se dejansko ne izvaja, kot bi se morala. Šele nedavno smo doživeli prvo obsodbo na zaporno kazen zaradi zanemarjanja psa, ki je dolgo umiral v istrski vasici Boršt. Lahko taka razsodba pripomore k uveljavljanju pravic živali?
“Do zapora sem načeloma kritičen, kajti ne verjamem, da ljudi lahko spremeni na bolje. Se pa zavedam, da je zaporna kazen včasih potrebna. Nenazadnje sem kot aktivist prebil v zaporu kar nekaj časa do razsodbe sodišča, da sem nedolžen. To je grozen kraj, ki ljudi ne izboljšuje, temveč jih prej utrjuje, saj postajajo neobčutljivi. Če to kritiko za trenutek odmislim, pa menim, da je zaporna kazen zelo pomemben signal za družbo, da živalovarstveno zakonodajo jemlje resno, tudi s tem, da so kazni za kršitelje tako visoke, da jih ljudje upoštevajo. Problem so velika podjetja, ki zlorabljajo živali, kazni pa so tako pičle, da jih komaj zaznajo in zanje ne igrajo nobene vloge. Moja izkušnja je, da je bil prvi zakon za dobrobit živali dojet kot šala. Nihče ga ni upošteval in v marsikaterem primeru je še danes tako. Statistika kaže, da je le majhen odstotek primerov zlorabe živali preganjan. Da je mnogo več primerov, ko organi opustijo pregon, bodisi zato, ker poznajo storilce, ali ker jih preprosto ne zanima, češ saj gre 'samo' za žival. V tem pogledu je ta sodba, zelo pomembna.”
>A kljub zakonodaji in zavedanju še vedno veliko ljudi meni, da so živali manjvredna bitja. Koliko k temu še prispeva cerkev in interpretacije Biblije?
“Vse tradicionalne institucije bodo prej ali slej imele težave z živalovarstveno problematiko. Skrb za živali pa je relativno nova stvar, saj so bili prvi argumentirani zapisi objavljeni v 18. stoletju, v času razsvetljenstva, medtem ko sta Biblija in Cerkev seveda precej starejši. A po drugi strani se celo Cerkev spreminja. Katoliška cerkev je v Avstriji še vedno zelo vplivna, in kar reče, naj bi bilo prav. V Bibliji so pasusi, ki bi jih lahko ponovno interpretirali. Nenazadnje so z njo upravičevali tudi suženjstvo. Cerkvene interpretacije biblije so bile posebej pogubne za ženske, s katerimi so ravnali kot z manjvrednimi bitji, saj so Bog, Jezus, apostoli vsi moški, pa še duhovnice niso mogle postati. A vse to je doživelo ponoven premislek. In tako je z živalmi. Na Dunaju imamo univerzitetnega profesorja katoliške teologije, ki na temelju empatije do živali promovira vegetarijanstvo. Na univerzi v Gradcu imamo predavatelja, ki pravi: če jemljemo Biblijo zares, moramo začeti pri Genezi, kjer Bog pravi: 'Dajem vam vse. Sadno drevje, katerega sadje nosi seme za hrano.' Ne pravi: dajem vam živali. Živali kot hrana pridejo šele po vesoljnem potopu, ko Bog reče: ok, ljudje ste pa res brezupni, če že mora biti, pojejte kako žival. A če to jemljete resno, kajpada ne želite biti brezupni v očeh Boga, torej boste vegani.”
>Mar niso živali za Cerkev brez duše in zato manjvredne od ljudi?
“Ja, seveda so. A tega razmišljanja najbrž ne moremo preprečiti, saj v Bibliji piše, da je Bog samo ljudi ustvaril po svoji podobi. Toda ali niso opice zelo podobne ljudem? Torej so tudi opice narejene po njegovi podobi. In kje se ta zgodba o podobi konča? Decembra imamo na Dunaju konferenco o živalskih pravicah, in na vseh konferencah imamo vedno katoliškega teologa, ki govori o živalskih pravicah. Tokrat imamo duhovnika, ki je pravkar zaključil svoj doktorat, v katerem reinterpretira Tomaža Akvinskega, pomembnega misleca katoliške dogme, ki ga na novo premišljuje v luči spoštovanja živali. Morda ga ne bomo slišali reči, da so ljudje in živali enaki, lahko pa pravi, naj raztegnemo temeljne principe empatije na živali. Si lahko predstavljate Jezusa, ki se ukvarja z vzrejo živali za krzno ali krznarstvom? Si predstavljate Jezusa na lovu? Jezus je ljubitelj miru, ki ga objema z vso svojo bitjo, in si ga ne moremo predstavljati, kako škoduje živali. Torej Akvinski morda res lahko govori o tem, da ne smeš prizadejati bolečine ne človeku ne živalim.”
>Novinarska kolegica je menda spravila v slabo voljo znano živalovarstvenico, ko jo je vprašala, ali drevesa in ostale rastline ne trpijo. Kako bi vi odgovorili na provokacijo?
“Moja osnovna skrb je avtonomija. Rad bi, da bi bitja živela tako, kot si zavestno želijo. Da bi se lahko odločila, ne da bi bila pri tem omejena bolj, kot je nujno. Če živimo skupaj, so neke omejitve vedno potrebne. A že to, da živalim škodimo, jih omejuje, to, da jih zapiramo, jih omejuje, s tem, da jih ubijamo, jih uničimo. O drevesih ne razmišljam kot o avtonomnih bitjih, ki bi se bila sposobna zavestno odločati. Kar jim primanjkuje, je zavest, zato nanje ne bi razširjal osnovne pravice do avtonomije, kajti resnično nimajo zavedanja, ki ga premorejo divje živali. Kar pa še ne pomeni, da lahko z okoljem počneš, kar se ti zljubi. A kadar govorimo o pravicah in osebnosti, mislim, da so omejene na območje zavesti.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
