Zmagujemo po TV, izgubljamo v živo

V drugi polovici mandata se parlamentarna politika ozira k volitvam. To pomeni, da preštevajo opravljeno in ugotavljajo, kaj je mogoče storiti za naklonjenost volilcev. Analize so seveda zelo različne, pač glede na to, kdo jih opravlja. Pred prvim jesenskim koalicijskim vrhom v prihodnjem tednu je veliko ugibanj o tem, ali bo premier Robert Golob osvežil vlado in tvegal krhko koalicijsko ravnovesje, ki pa ga utrjujejo funkcije z dobro plačanimi službami in drugimi privilegiji.

Številne reforme, ki naj bi Slovenijo naredile svetlejšo za njene državljane, zastajajo. Za malo davčno reformo, ki je predvsem dvig nekaterih davkov, so se ministri dogovorili dopisno. Zdravstvena vselej otopi pred sprejemanjem, naraščata tako osip zdravnikov kot nezadovoljstvo državljanov. Tudi učiteljev menda ni dovolj in po poletju je še enkrat povsem na dlani, da se odličnost v turizmu in gostinstvu lahko gredo le tam, kjer imajo izkušene in učinkovite sodelavce.

Morda bi bilo res dobro predlagati vladi, naj se nekega petka v začetku julija prihodnje leto z avtobusom odpravi na potujočo sejo iz Ljubljane do Sečovelj in prek Dragonje nazaj. Časa za pogovore bodo imeli zanesljivo zelo veliko.

Liberalci te dni spet sporočajo, češ, smo vam pravili, da država ni dober gospodar. Državni revizorji ugotavljajo, da je bilo z nakupom stavbe na Litijski vse narobe in da je odgovornost širša, kot so nam poskušali predstaviti, obenem pa se je ondan revizorka začudeno spraševala, kako so prišli pri nabavi prenosnikov za socialno šibkejše prav do številke 13.000. Ker jih pristojnemu ministrstvu ne uspe spraviti med ljudi, saj je zanimanje manjše, kot so pričakovali, se ciniki muzajo, da je očitno nekaj narobe tudi s podatki o revščini pri nas.

Po vseh poletnih športnih stresih in uspehih je kot strela z jasnega prišlo sporočilo, da Teš 6 obratuje z izgubo in da ga je treba začeti reševati, ker sicer ne bo ogrevanja za približno 35.000 gospodinjstev v šaleški regiji. Prva injekcija bo 150 milijonov evrov, kar je, za primerjavo, slaba polovica letnega šoštanjskega zneska za davščino za izpuste, ki je plod mednarodnih podnebnih dogovorov in evropskih direktiv. Ker je z emisijskimi kuponi mogoče trgovati, se je vzpostavil trg z vsemi tržnimi zakonitostmi in tudi tržnimi zmagovalci. Eden večjih je iz Slovenije, ki superprofite iz trgovanja s predpisanimi kuponi vlaga v največje slovensko kmetijsko posestvo pod rastlinjaki. To so zelo dobrodošli elementi zelenega prehoda in pot k prehranski suverenosti, ki bodo morda prepričali tudi odločevalce v državi, da brez sodobnega kmetovanja z vsaj delnim nadzorovanjem njegovih pogojev ne bo dovolj hrane. Kljub temu pa bi se bilo treba vprašati, ali ne bi bil primernejši kak drug, manj ovinkast model za distribucijo emisijskih kuponov.

Konec poletja smo zvedeli, da novih cest pri nas še dolgo ne bo. To na žalost že vemo in tudi ko se bodo zanje dogovorili, bo trajalo. Kdor se cinca v Ljubljano, si že dolgo časa lahko ogleduje gradbišče novega avtocestnega priključka Dragomer, kjer dela napredujejo po polžje, čeprav ni videti, da bi šlo za kak gradbeni presežek. Ko se sestavijo skupaj premalo odločna politika, kadrovsko in tehnološko omejena domača gradbena operativa, ki ne dopusti korenitejšega vstopa učinkovitejšim tujcem, uradništvo, ki v neskončnost kvačka potrebna dovoljenja, napredujoča centralizacija, več tranzita in še kak dejavnik, potem vemo, da se bodo zastoji na slovenskih cestah samo še zgoščevali. Morda bi bilo res dobro predlagati vladi, naj se nekega petka v začetku julija prihodnje leto z avtobusom odpravi na potujočo sejo iz Ljubljane do Sečovelj in prek Dragonje nazaj. Časa za pogovore bodo imeli zanesljivo zelo veliko.

Počasno slovensko uradništvo, ujeto med močvirjem predpisov in neodločnostjo politike, se povečuje, njegovi učinki pa so vedno manjši. Štrajk na upravnih enotah je nekatere postopke dodatno in ekstremno podaljšal. Podjetniki - med njimi tudi kmetje - ki so se pred časom pripravili na naložbe, razočarani čakajo na gradbena ali kakšna druga dovoljenja, obenem pa opazujejo, kako jim inflacija požira pripravljen investicijski denar in preštevajo izgubo zaradi zamud pri načrtih …

Slovenija nujno potrebuje temeljito reformo državne uprave. Sami je ne smejo pripraviti, ker ne bodo avtokorektorji in ne bodo posegli v bistvo, to je k oblikovanju učinkovitih postopkov v razumnih rokih. Če bi bil to cilj že zdaj, bi videli vsaj stremljenje, a smo pri konceptu “se ne da”.

Če držijo napovedi, da se bo nemška avtomobilska industrija pomembno skrčila, potem je to slaba novica tako za uradništvo kot za vso državo in državljane. Slovenska poslovna vpetost v nabavne verige za nemško avtomobilsko industrijo je namreč zelo velika. Manj bo naročil, manj bo plačil in manj bo vplačanih davkov. Po temnih scenarijih ne bo hudo samo za ene, temveč tudi za druge.

Salonarji namesto superg še ne pomenijo strumnejšega koraka. Pa vendarle ga moramo našim odločevalcem želeti. Po trdi podlagi, da lahko na polno zakorakajo. Žal je tako, da če stopajo po dreku, šprica tudi naokrog.