“Znanje prednikov nadgradimo z najnovejšimi spoznanji”

> V Parizu poteka podnebna konferenca, na kateri se dogovarjajo o zmanjševanju onesnaževanja. Istočasno pa, denimo, iz Kitajske prihajajo vesti, da se ljudje spopadajo z ogromno količino smoga, zaradi tega zapirajo trgovine, tovarne ... Je potem podnebna konferenca le dimna zavesa?

“Smog ni posledica klimatskih sprememb. Je posledica emisij industrije. Smog se je pojavljal že v Londonu v 19. stoletju, pa v 50. letih prejšnjega stoletja. Tedaj se še ni govorilo o klimatskih spremembah in segrevanju planeta. Smog na Kitajskem ima povezavo s tem, da ta država zgradi približno 200 termoelektrarn na premog letno. Tu držijo Kitajci figo v žepu.”

> V čem pa je problem klimatskih sprememb?

“Odkar se je začelo govoriti o ogrevanju planeta - najprej je bilo ogrevanje, nato je prišlo do redefinicije, sedaj se govori o klimatskih spremembah -, me pri vseh teh zgodbah okrog klime moti kar nekaj stvari. Vse se je namreč zreduciralo zgolj na delež industrije in prometa. Nobenega govora pa ni o industrijskem kmetijstvu, ki prispeva vsaj 40 odstotkov toplogrednih plinov v celotnih emisijah. In večinski delež teh emisij je metan, ki ga izrigajo krave iz vampov. Ocenjeno je, da je na planetu približno 1,3 milijarde glav goveje živine, količina metana, ki ga proizvede govedo, pa ima večji toplogredni učinek kot emisije celotnega človeškega prometa avtomobilov, letal ... A s kmetijstvom, ki je v poznih 60. letih prešlo iz kmetovanja na sončni pogon na kmetovanje na naftni pogon, se ne ukvarja nihče. Očitno imamo opravka s svetimi kravami.”

Ne le promet in industrija

> In kakšni so vaši dvomi ?

“Reševanje klimatskih sprememb ni celovito in konsistentno. Težave so usmerjene izključno na tisti del segrevanja ozračja, ki naj bi ga prispevala promet in industrija. Upoštevati pa bo treba več dejavnikov. Prvo je omenjeno industrijsko kmetovanje na naftni pogon, ki v svojem konceptu uporablja sintetične kemikalije - od kemičnih gnojil do pesticidov, ki so vse izdelane iz zemeljskega plina ali nafte. Ves ta pogon, s traktorji vred, uporablja neobnovljive vire energije in izloča velike količine CO2. Poleg tega nihče ne upošteva prometa izmenjave ogljikovega dioksida med zemljo in atmosfero. Živa prst je ogromno skladišče CO2, ki ga veže. Če s kemikalijami uničimo življenje prsti, se začne namesto vezave ogljikovega dioksida v prsti množično izločanje CO2 v atmosfero. Na enem hektarju njiv agrokemičnega kmetovanja se vsako leto 10 ton v prsti vezanega ogljika spremeni v 36,7 ton CO2, ki izpuhti v atmosfero. Glavni vir ogljikovega dioksida je namreč prst, ne atmosfera. Dokaz zato je v rastlinah, kajti vse imajo listne reže, skozi katere sprejemajo CO2, na spodnji strani listov, odprte v smeri prsti, od koder prihaja. Če torej govorimo o neenakovrednosti obravnavanja problemov - letos je svetovno leto prsti in nihče ni na to temo naredil nobene konference, nihče ni sprejemal resolucij ali konvencij na to temo, čeprav strokovnjaki za pedologijo opozarjajo, da nas le še kakšnih 50 do 60 let - ali dve generaciji - loči od uničenja humusa. Toda teh nekaj centimetrov žive prsti je vse, kar nas loči od katastrofalne svetovne lakote.”

> Potem je tudi reševanje klimatskih težav pomanjkljivo?

“Seveda. Ničesar se ne postori v smeri varovanja planetarnega geo-bio-kemičnega cikla CO2. Naj pojasnim orjaško kolo CO2 na našem planetu. Ko ogljikov dioksid v atmosferi poraste, se vklopi homeostatski mehanizem regulacije planeta, ki te viške veže tako, da se ogljikov dioksid najprej raztopi v oceanski vodi. Ob tem nastaja blaga kislina, ki se nevtralizira z raztapljanjem apnenca, ki sedimentira v karbonate na morskem dnu, delno pa ga vgradijo tudi živali v svoje skelete. V karbonate vezan CO2 pa znova pride na površje z vulkanskimi izbruhi.”

> Torej ne gre za ogrevanje ozračja? Ali ohlajanje, kot trdite sami?

“Nihanje temperatur je odvisno od tega, v katerem časovnem merilu opazujemo določene dogodke. Če gledamo temperature od leta 1980 do danes, lahko ugotovimo dvig. Če gremo nekoliko bolj nazaj, ugotavljamo padec temperature. Dinamične spremembe klime se neprestano dogajajo. To je povezava življenja planeta s fizikalno-kemičnimi pogoji. Življenje že ves čas obstoja regulira atmosfero. To lahko vidimo iz geološke zgodovine planeta - in bolj verjamem analizam geologov kot pa analizam, ki temeljijo na nekih analognih modelih računalnikov. Poglejmo si obdobje triasa pred 250 milijoni let. Velekontinent Pangea je bila orjaška puščava, ki je imela vegetacijo le ob obalah. Tedaj je bilo CO2 zelo malo, posledično je bila tudi vegetacija borna. Nato je prišlo do velikih vulkanskih izbruhov, ki so v atmosfero izbruhali ogromno vodne pare in ogljikovega dioksida. Posledica - otoplitev in večja vlažnost zaradi vodne pare in ker je CO2 glavno hranilo fotosinteze - nastanek ogromnih gozdov. V teh izjemnih pogojih so do tedaj mali dinozavri zrasli v orjaške živali. Takšna klima, vlažna, topla, z bujno vegetacijo in orjaškimi živalmi, je vladala do konca krede, ko je ta svet uničil asterioid. Zgodba se je ponovila v eocenu, ko imamo spet silne vulkanske izbruhe z veliko CO2 in vodne pare in zato ponovno močno otoplitev klime. Tedaj so izmerili desetkrat večje koncentracije CO2, kot jih imamo danes, ko zaradi njih delamo alarm. Toda ponovno se je vključil planetarni mehanizem samoregulacije. Viški CO2 so se postopno vezali v karbonate in njegova koncentracija v atmosferi se je znižala. Posledica tega je bil upad bujne flore in izumrtje takrat orjaških sesalcev. Vidimo torej, da imamo v zemeljski geološki zgodovini velika nihanja temperatur. V zadnjih 2,5 milijona let je bilo kar nekaj ledenih dob, v trajanju povprečno 100.000 let in interglacialov v trajanju povprečno 10.000 let. In če pogledamo 10.000 let zadnjega interglaciala, v katerem živimo, ponovno opazimo velika nihanja temperatur, s tem, da posamezno temperaturno obdobje traja približno 400 let. Vse je odvisno od časovnega merila, v katerem opazujemo pojav. Za kaotičen sistem, kot je klima, velja podobnost preko meril.”

Kam gre denar

> Pa vendar k emisijam in posledično nihanju temperatur nekaj prispeva tudi človek ...

“Kolikšen je človeški delež, je težko ugotoviti, ker je klima kaotičen sistem. Popolnoma nepredvidljiv in nenapovedljiv in ga je treba obravnavati na drugačen način. Pri teh napovedih odpadejo vsi deterministični modeli, tudi analogni, ki jih uporabljamo na računalnikih. Nikoli se ne morejo upoštevati vsi parametri, ker jih niti ne poznamo. Ta sistem je, kot pravijo teoretiki kaosa, intranzitiven. Torej lahko nenadno preskoči v neko novo ravnovesje in nas vse preseneti. Pojavu pravijo Noetov pojav in pomeni nezveznost. ”

> Če je torej iskanje rešitev napačno, ali pa jih sploh ni treba iskati, kam se po vašem mnenju steka ves denar, ki se namenja reševanju klimatskih sprememb? Samo zadnji primer s pariške podnebne konference - revnim državam naj bi namenili milijarde dolarjev, s katerimi bodo lahko uvajale čisto tehnologijo in se borile proti podnebnim spremembam ...

“Vemo, da večina obstoječega denarja v obtoku nima nobenega kritja in je le tiskan papir. Kot drugo pa se mi zdi, da so se že emisije CO2 kuponov izrodile v špekulacijo in način, kako bo Zahod prinesel okoli nerazviti svet. To je zelo umazana trgovina in mislim, da je tudi znanost kot taka - v tem primeru klimatologija - zlorabljena. Poznamo afero climategate v času Kopenhagenske konference, ko se je razkrilo potvarjanje meritev med klimatologi. Tu gre predvsem za pritisk centrov moči na vse tiste, ki niso 'pravoverni'. Tako se, na primer, ustavljajo financiranja raziskav, ki bi kazale drugačne rezultate. Znanstveniki so v tem svetu kot prostitutke. Delajo na področjih, kjer je denar. Ravno pred dnevi sem govoril z eminentnim doktorjem znanosti, ki mi je dejal, da se za dober denar podpiše pod vse. Vidimo torej, da vsem ni zaupati, še najmanj pa politikom. Četudi si stiskajo roke in se skupinsko fotografirajo v Parizu.”

> Tudi Slovenija, oziroma slovenska politika je vpeta v to dogajanje ...

“Piarovstvo vlade je ena zgodba. Kakšni pa so dejansko ukrepi, je pa čisto nekaj drugega. Poglejte samo primer TEŠ6 ali pa tihe politične podpore frackingu v Prekmurju, ki lahko dolgoročno uniči pokrajino in prihodnost njenih prebivalcev.”

> Če je problem v industrijskem kmetijstvu, ste torej zagovornik tradicionalnega kmetovanja, pridelave hrane?

“Sem zagovornik tega, čemur pravijo tradicionalna ekološka znanja. Kar pomeni, da znanje in izkušnje naših prednikov nadgradimo z najnovejšimi spoznanji znanosti. Ne gre za to, da se vrnemo 200 let v preteklost in vprežemo volovsko vprego. Moramo uporabiti tradicionalna znanja prednikov, ki umirajo z njimi vred. V naravi najdemo vse rešitve. Narava ustvarja popolno reciklažo. Gozda ni treba gnojiti, vse se reciklira. Gre pa tudi za samo ekonomiko kmetovanja. Industrijsko kmetovanje ima večji pridelek na enoto površine, a bistveno višje stroške, tako da je donosnost sonaravnega kmetovanja bistveno višja od industrijskega. Za preživetje enega človeka v letu dni v Sloveniji, kjer je zmerna klima, je ob sonaravnem kmetovanju dovolj 600 kvadratnih metrov zemlje. Če pa gledamo koncept monokultur, pa potrebujemo za prehrano ene osebe na leto najmanj 2500 kvadratnih metrov. Torej je sonaravno kmetovanje ugodnejše tako finančno kot prostorsko. Pa še to - lokalna oskrba s hrano po nekaterih analizah prispeva do petkrat več dohodka lokalni skupnosti kot katera koli druga dejavnost. Ob tem, da ves denar ostane v lokalni skupnosti. Tudi gledano z biološkega vidika je bioprodukcija najbolj intenzivno kemično podprte njive na nivoju polpuščav v naravi. Kaj smo torej dosegli, razen uničevanja prsti, zastrupljanja vode, izumiranja vrst in ogroženega zdravja ljudi.”

> Toda koncept sonaravnega kmetovanja je v Sloveniji in pokrajinah s podobno klimo veliko laže uveljavljati, kot v tistih, ki imajo precej slabše klimatske pogoje.

“V svetovnem merilu obsega obdelovalnih površin praktično ni več mogoče povečevati, ker je že vse zasedeno. Po drugi strani pa poteka že omenjeni proces uničevanja humusa. Vsakih deset let namreč v povprečju izgubimo sedem odstotkov rodne prsti. Ta trend je treba ustaviti. Treba se je tudi zavedati, da 3,5 milijarde ljudi - torej polovica svetovnega prebivalstva - še vedno kmetuje sonaravno, brez agrokemije. Slednja je vezana predvsem na velike površine Evrope in ZDA.”

Uničujemo prst

> Torej smo tudi Slovenci uspeli uničiti svojo prst?

“Čeprav nam je uspelo uničiti 100.000 hektarjev prsti, kar je skoraj četrtina fondov, ima Slovenija na prebivalca še 850 kvadratov rodne prsti. Če smo že prej omenili, da človek v povprečju potrebuje 600 kvadratnih metrov zemlje za celoletno preživetje, potem imamo še nekaj rezerve, da Slovenci lahko prehranimo sami sebe. Cilj je lahko tudi doseganje energetske samozadostnosti v hrani - torej, da človek na dan zaužije zadostno število kalorij za preživetje. Pri tem bi lahko veljala formula, ki so jo v svojem programu uporabili Angleži in ki pravi, da za en kilogram govedine potrebujemo 20 kilogramov žitaric. Vsakemu otroku je jasno, koliko ljudi prehranimo z enim ali drugim. Zato se pri Angležih že kaže premik, opuščajo živinorejo in se pomikajo v poljedelstvo, sadjarstvo in vrtnarstvo. To je mogoče storiti. Vendar - v svetu imajo nadzor nad proizvodnjo hrane korporacije, in to iste, ki imajo nadzor tudi nad farmacijo. Torej imamo dva prastrahova, pred lakoto in boleznijo, pod istim velekapitaliom, ki nas z eno roko zastruplja, z drugo pa zdravi. Tega bi se morali zavedati in izstopiti iz tega norega kroga.”

> Če imamo Slovenci še vedno relativno dobre pogoje za samooskrbo s hrano, zakaj smo potem dovolili vdor kitajskega česna in egipčanskega krompirja na naše krožnike?

“To je psihološko in izvira iz časa osamosvojitve Slovenije, ki smo jo razumeli zgolj kot supermarkete in obljubljeno potrošništvo. Z velikimi trgovskimi verigami pa je velik problem. Njihova strategija je sledeča: imajo tri vire financiranja, državne izvozne subvencije, prelivanje denarja znotraj korporacij in znotraj same verige. Ko takšna veriga vdre v nov trg, kot je bil slovenski po osamosvojitvi, vzpostavi za 10 do 12 let dumpinške cene, da privlečejo kupce nase. Premik kupcev v verige supermarketov pa pomeni uničenje domače pridelave, domač sistem samooskrbe. Kar se je pri nas že zgodilo. Posledica ni le to, da smo pozidali tistih 100.000 hektarjev rodne prsti, pač pa je v zadnjem desetletju v Sloveniji izumrlo 13.000 malih kmetij. Največja posledica vsega pa je, da že dve tretjini hrane uvažamo. A v kratkem bo prišel čas, ko bodo trgovske verige začele oligopolno dvigovati cene. In kaj bodo naredili Slovenci, ki imajo uničeno samooskrbo? Zato vedno poudarjam, da je pomembno, da se v lokalni mreži začne obnavljati tisto, kar smo imeli. Kajti prehranska varnost je poleg vodne varnosti danes temelj nacionalne varnosti vsake države.”

> Vodo pa so nam kljub temu želeli privatizirati. In če vmes ne bi stopili vi s somišljeniki, bi se to morebiti tudi zgodilo.

“Ta zgodba izvira iz lanskega leta, ko sem prek aktivistov iz Avstrije izvedel, da se pripravlja predlog evropske direktive, ki bi sprostil privatizacijo vodnih virov in vodovodov. Od naših šestih evroposlancev tedaj ni nobeden odprl ust. Ko sem to izvedel, sem obvestil novinarje, tako je zadeva sploh prišla v javnost. Tedaj smo tudi pri nas začeli zbirati podpise proti privatizaciji, kajti krenila je vseevropska akcija, v kateri se je zbralo več kot tri milijone protestnih podpisov, kar je bilo dovolj, da je Bruselj predlog direktive umaknil. Aktivisti smo potem sprožili postopek spremembe ustave in prek državnega sveta je bil parlament zadolžen za spremembo ustave v smislu, da je voda skupna javna dobrina in da je nihče nima pravice privatizirati. Imeli smo smolo, da je vmes prišlo do padca vlade in izrednih volitev. Sedaj je zadeva pred vrati novega parlamenta in menim, da si nobeden od poslancev ne bo drznil dvigniti roke proti temu.”

> Pa so kljub temu nekateri slovenski evroposlanci dvignili roke za čezatlantski trgovinski sporazum (TTIP). Čeprav je tajen in tisto, kar je o njem znanega, nakazuje, da bi z njim Evropejci naredili slabo kupčijo ...

“Mislim, da trgovinski sporazum ne bi bil le škodljiv, pač pa bi pomenil strahotno nazadovanje. V Evropi smo vseeno dosegli določene standarde varovanja okolja in zdravja. Tu pa gre za dogovor korporacij. Ameriške korporacije, ki imajo velike finančne težave, bi s prisilo, da Evropejci znižajo standarde, vdrle s svojo kramo na evropski trg. Ne gre samo za ekološke standarde okrog hrane, pač pa tudi za uporabo določenih strupov, ki so v Evropi že dolgo prepovedani. Sporen pa je tudi koncept arbitraž, kjer naj bi se 'neodvisni' sodniki presodili v sporih med neko korporacijo in državo.”

Vdor v suverenost držav

> Kar pomeni neposreden vdor v suverenost posamezne države?

“Profitni interes korporacij bi prevladal nad nacionalnim interesom države, da o interesu ljudi niti ne govorim.”

> Ali menite, da bo TTIP podprt? Saj ni znano niti, kdo so njegovi avtorji.

“Tudi vsebina sporazuma je še vedno tajna. Edino, kar smo kot civilna družba izvedeli, je to, kar je razkril WikiLeaks. Vse ostalo poteka za zaprtimi vrati.”

> Zakaj pa dopuščamo - ali v našem imenu politiki - da je vsebina sporazuma, ki bo posegel v mnogo por naših življenj, tajna?

“Preprosto, ker so politiki postali serviserji kapitala, ne pa podporniki ljudstva, ki jih je izvolilo. Dovolj zgovoren je primer evropske komisarke za trgovino. Ko so 10. oktobra v Nemčiji potekale demonstracije proti tovrstnim sporazumom, ki se jih je udeležilo 450.000 ljudi, je komisarka zahtevam protestnikov, naj sprejme njihove pripombe, odgovorila, da je niso izvolili ljudje. To je bistveno - da so EU politiki pravzaprav lutke bankirjev in korporacij. Glavna naloga državljanov torej je, da prisilimo politike, da delajo v interesu ljudstva, ne pa interesu kapitala.”

> Kar pa je težko. Vsaj pri nas, kjer se zdi, da se politika ne more zediniti celo o bolj enostavnih rečeh ...

“Moja zamisel je enostavna in mislim, da se z njo strinja mnogo ljudi. Politične stranke so preživela in dovolj skorumpirana oblika demokracije. Prihaja čas, ko bo treba uvesti neposredno demokracijo. To je edina pot, da lahko obnovimo resnično demokracijo, kajti to, kar imamo danes, je parodija, ki prehaja v tragedijo. Čaka nas še ena hujša kriza, kot je bila finančna.”

> Morda prehranska?

“Da in to kmalu. Ko se bo zgodila ta kriza, bo za preživetje pomembno le to, kdo ima na lokalni ravni urejeno samooskrbo s hrano. Kajti razsutje globalnega prehranskega trga bo imelo povsem druge posledice, kot sesutje denarnega sistema.”

> V povezavi s TISO, TTIP in podobnimi sporazumi ste zapisali, da gre za globalni totalitarizem, ki se ga je treba bati. Lahko razložite svojo tezo?

“Do tega sem prišel pri opisovanju področja prehranske varnosti. Le nekaj velikih korporacij obvladuje tako segment hrane kot segment zdravil, politiki pa so postali servis velekapitala. Sporazumi, kot je TTIP, so instrumenti, ki bi pravno formalizirali prevlado korporacij nad svetom. Zato je upor absolutno potreben. Treba je poskrbeti predvsem za nacionalno varnost države, ki ni le vojska in policija, pač pa tudi prehranska in vodna varnost. Zato moramo opolnomočiti lokalno skupnost za lokalno samoupravo in lokalno demokracijo. Da torej ljudje resnično gospodarijo s teritorijem, kjer živijo. Da zaradi interesov nacionalne varnosti vse osnovne biotske faktorje preživetja spravimo na lokalno raven. Vsaka lokalna skupnost mora imeti v svoji ekonomiji lokalno organizirano gradbeništvo, da nam lahko naredi streho nad glavo in popravi cesto, lokalno oskrbo s hrano in vodo, obleko in obutvijo, lokalno zagotovljene vire energije, zdravstveno varstvo in osnovno šolanje. To je temeljna naloga nacionalne varnosti, če hočemo preživeti. Ne potrebujemo nikakršnih silicijevih dolin ali svetilnikov, pač pa je treba le osnovne biotske dejavnike imeti zadovoljene na lokalni ravni.”

Anton Komat živi v Domžalah. V eni tistih prijetnih hiš, ki jih obdaja vrt (na katerem domžalski klimi navkljub vztrajno raste kaki) in katere notranjost prijetno ogreva peč na drva. Tudi to je eno izmed bistev človeka, ki naj - če hoče preživeti > - za svojega zaveznika znova vzame naravo. Ali je Anton Komat v prvi vrsti ekolog, aktivist, publicist, samostojni raziskovalec ali pisatelj, je skoraj nemogoče določiti. Vse v enem. In eno ob drugem. Sinonim za sobivanje z naravo. Pravkar je izdal svojo dvanajsto knjigo z naslovom Če boste molčali, bodo kamni govorili, ki ponuja poglobljen vpogled v manipulativna ozadja, ki so družbo pripeljala na rob zatona. In obenem nudi rešitve. Anton Komat je zgodnje otroštvo sicer preživel na bregovih Glinščice pod Rožnikom. V otroštvu se je preselili na rob Ljubljanskega barja, kjer je še poglobil svoj stik z divjino, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Komat se je po maturi vpisal na študij medicine, čeprav ga je radovednost gnala tudi na področje biologije, geologije in fizike. Medicina ni izpolnila njegovih pričakovanj, zato jo je opustil in se zaposlil v podjetju Kompas. Po vojaščini je vpisal geologijo ob delu in čez dve leti odšel v tujino. Tri leta je preživel v Iraku, v SCT Bagdad, zaposlen najprej kot prevajalec (od 1982 do 1984), potem pa kot vodja sektorja v tujini. Kasneje je bil zaposlen pri GPG Inženiringu v funkciji vodje projekta Akademije znanosti v Rusiji. Tako je v dobrem desetletju prepotoval Bližnji in Srednji vzhod, Egipt in Rusijo, kjer je prišel v stik s starodavnimi civilizacijami Mezopotamije in Nila ter hkrati študiral zgodovino, filozofijo in religije Vzhoda. Večletni stik z Orientom mu je prinesel drugo veliko izkušnjo in odločitev. Kljub donosni službi vodje projektov se je odločil za pot svobodnjaka. Tako je leta 1992 postal samozaposlen v svobodnem poklicu. Od takrat deluje kot pisec, publicist, predavatelj in aktivist.

> Ali takšen način vključuje tudi izmenjavo dobrin med različnimi lokalnimi skupnostmi? Primorci imajo trto, oljko, Prekmurci žita ...

“S kmeti sem preživel mnogo ur v pogovorih. Vsi smo se strinjali, da bi bilo dobro vzpostaviti mrežo zadrug, ki bi zapolnila večino potreb ljudi po hrani v državi. Šlo bi za izmenjavo viškov pridelkov, ki jih ena lokalna skupnost lahko ponudi drugi. Upam le, da bo šel razvoj v to smer.”

TINA M. VALENČIČ