Znanost je zamenjala begunce
Trst je kraj številnih protislovij. Je večkulturno mesto, toda v njem gnezdijo tudi izrazito nacionalistične organizacije. Je obmorsko mesto z ugodno prometno lego, a kljub temu tržaško pristanišče hira. V mestu so krasne palače, Tržačani pa ne vedo, kaj bi z njimi.
In če se skozi novi avtocestni predor povzpneš do kraške vasi Padriče, spoznaš še eno tržaško protislovje. Pregovorno leno in staro mesto je obenem kovačnica inovativnih podjetniških načrtov in znanstvenih raziskav.
Od roba Padrič proti robu kraške planote se namreč razteza znanstveni in tehnološki park. V njem domuje skoraj 90 podjetij ter javnih in zasebnih inštitutov, ki svoje delo usmerjajo v bodočnost. Na robu Trsta, ki ga še danes teži breme zgodovinskih razprtij, se približno 2300 ljudi ukvarja z delom na področjih znanosti in tehnologije.
Enzo Moi: “Naj bo jasno, mi nismo vsevedi. Lastnega znanja sploh nimamo. Vemo pa, kje se skriva. In tja usmerimo podjetja.”
Znanstveno-tehnološkemu centru pravijo Area Science Park. Njegov direktor je Enzo Moi, ki je v Trst prišel lani po dolgoletnem službovanju v deželi Veneto. “Dejavnost Aree sloni na štirih stebrih,” je pojasnil. “Najprej skrbimo za prenos znanja. Poskrbimo za to, da znanstvena in tehnološka odkritja ne ostanejo mrtva črka na papirju ali v laboratoriju, ampak da zaživijo na tržišču. V Arei tudi ponujamo izobraževalne programe za inovacije v podjetništvu in v javni upravi ter podpiramo raziskovalce in razvoj raziskovalne dejavnosti na jugu Italije in v vzhodni Evropi. Skrbimo pa tudi zase, tako da tukajšnjim podjetjem nudimo čim boljše pogoje, ali pa tako, da širimo svojo infrastrukturo.”
Area je nastala sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vendar njene korenine segajo vsaj dvajset let nazaj, in sicer v obdobje, ko so v Trstu ustanovili Mednarodni center za teoretsko fiziko. Uspešno delovanje te ustanove, ki deluje pod okriljem Združenih narodov, je v Trstu spodbudilo nekatere politike in podjetnike, da ustvarijo še znanstveni center, ki bi zlasti podjetjem v deželi Furlaniji-Julijski krajini pomagal odpraviti tehnološko zaostalost.
Pripravljalni odbor za ustanovitev Aree se je naprezal skoraj deset let preden je uresničil svoje želje. V tem času je nastalo tudi nekaj anekdot. Zlasti eno še danes omenjajo v Arei. Ko so pobudniki za ustanovitev znanstvenega parka v Trstu ob koncu sedemdesetih let obiskali Weizmannov inštitut v Izraelu, je njihov vodja Italo Rocca vprašal gostitelje za nasvet glede tega, kaj naj bi pisalo v statutu nastajajočega parka. Izraelci so mu odgovorili nekako takole: “Mi se držimo samo enega pravila: sem privabimo najboljše možgane in jih zaposlimo.”
Kaže, da je bil nasvet koristen. Že takoj na začetku osemdesetih let je tudi Trst dobil svoj center za znanstvene in tehnološke raziskave. Za njegov sedež so izbrali področje pri Padričah, kjer je nekoč bilo begunsko taborišče. “Jaz sem prišel sem na začetku devetdesetih let, in takrat je še stalo nekaj rdečih barak nekdanjega taborišča,” se spominja Leo Brattoli, ki pri Arei skrbi za stike z javnostjo.
Prosili smo ga, naj nas v (tihem) vrvežu ljudi z vseh koncev sveta napoti do koga, ki govori slovensko. V deževnem dnevu nas je mimo stavb, ki imajo večinoma zaokroženo obliko, privedel do Martine Bergant. “Sem se vozim vsak dan iz Solkana, tri četrt ure vožnje približno,” je povedala raziskovalka na medvladni ustanovi ICGEB. Gre za Mednarodni center za genetski inženiring in biotehnologijo, ki ima sedež v Trstu in dve glavni podružnici v Indiji in Južni Afriki. Z ICGEB-jem, sodelujejo tudi nekatere raziskovalne ustanove v Sloveniji. “Vodimo raziskave predvsem na področju biomedicine in biotehnologije,” je povedala Bergantova, ki večino svojega časa preživi v laboratoriju.
“Tu imam možnost, da se posvečam izključno raziskovanju v laboratoriju, kar bi bilo drugod nemogoče,” je dejala. A ko ji bo čez nekaj mesecev potekla pogodba z ICGEB-jem, bo morala vzeti slovo od tržaškega laboratorija. Pravi, da ji ne bo žal. Delo ji je sicer všeč, a po dolgem času v laboratoriju si spet želi delo “med ljudmi”.
Kljub temu da se vsak dan pelje na tržaški Kras, s Trstom nima stikov. “Tu smo nekako odrezani od sveta, kar je slabo zlasti za študente, ki nimajo avta. Sem ne vozi noben avtobus,” je pokazala na šibko točko tržaškega znanstveno-tehnološkega parka.
Martina Bergant: “Vodimo raziskave predvsem na področju biomedicine in biotehnologije.”
Je pa Area ločena od Trsta tudi v glavah Tržačanov. V mestu se namreč redki zavedajo centra, ki že skoraj trideset let uspešno deluje na robu Padrič. “V Trstu sem še premalo časa, da bi lahko sodil o tem, ali mesto zna izkoristiti Areo. Menim pa, da se zdajšnji župan zaveda pomena, ki ga ima naš center, in je uvideven za njegove potrebe,” je ocenil Enzo Moi.
Toda tržaška Area je skupaj z ducatom drugih visokoznanstvenih ustanov v Italiji odvisna od denarne podpore ministrstva za visoko šolstvo in znanost. “V zadnjem letu smo bili prikrajšani za 13 odstotkov pomoči, a smo se vseeno znašli,” je razkril Moi. “Uspelo nam je tako razviti svojo dejavnost, da pri vsakem evru, ki ga dobimo od ministrstva, ustvarimo še dva evra lastnih prihodkov.”
Area je namreč vključena v gospodarstvo. Sodeluje pri zagonu podjetniških dejavnosti in se s svojim kapitalom vključuje v delniške strukture podjetij. “A deleže prej ali slej prodamo,” je nadaljeval Moi. “Takoj ko dosežemo dobiček, se umaknemo. Kar smo zaslužili, pa investiramo v nove načrte. Po statutu namreč nismo pridobitniška ustanova.”
Glavni del dejavnosti Aree je njen direktor takole opisal: “Hodimo od vrat do vrat podjetij, ki delujejo zlasti v Furlaniji- Julijski krajini. Opozorimo jih na nove tehnološke iznajdbe, ki podjetju lahko prinesejo večji dobiček.”
In za konec še protislovje tržaškega znanstveno-tehnološkega središča: “Naj bo jasno, mi nismo vsevedi. Lastnega znanja sploh nimamo. Vemo pa, kje se skriva. In tja usmerimo podjetja.”
PETER VERČ
