Znanstveniki potrebujejo ogledalo

“Znanstvenih dosežkov ne moremo ocenjevati, če pri tem ne upoštevamo, kako so bili doseženi,” opozarja Urša Opara Krašovec, članica Komisije za ženske v znanosti, ki deluje v okviru ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. A slabih praks je pri nas veliko: avtorji ne navajajo virov, kradejo ideje in celo avtorstvo znanstvenih člankov, prirejajo rezultate raziskav, da ustrezajo željam naročnika ali predstojnika ...

Meni, da bi morali znanstveniki sami sebi nastaviti ogledalo in se vanj pogledati, če želijo ohraniti zaupanje javnosti v svoje delo. Sogovornikom ga je nastavila tudi na okrogli mizi v Kopru in jih vprašala, ali si kdo sploh upa pogledati se vanj.

Kdor opozarja na nepravilnosti, je nergač

“V Sloveniji ni odprte razprave o neetičnih dejanjih v znanosti. Pretvarjamo se, da primerov slabih praks ni. Ali pa ne želimo vedeti zanje. Nekaj zelo glasnih, ki opozarjamo na to, nas označujejo za nergače oziroma nergačke. Zgodi pa se tudi, da je žvižganje sankcionirano - kdor opozarja na neetična dejanja, naleti na velike ovire na karierni poti, pride celo do prekinitev delovnega razmerja,” je kritična Urša Opara Krašovec. Slovenska znanstvena srenja potrebuje preobrat v delovanju, nekakšno ponastavitev norm, vsak znanstvenik in raziskovalec pa bi moral prevzeti odgovornost in načela etične znanosti. Prvi bi morali biti vodilni v institucijah, da se ne bi dopuščanje kraj in goljufij prenašalo na mlade, poziva.

Prav mladi, ki stopajo na pot raziskovanja in znanstvenega delovanja, so najpogosteje žrtve starejših mentorjev in sistema točkovanja znanstvenih člankov. Članke in točke pa potrebujejo, če želijo preživeti v znanosti in napredovati.

Inflacija znanstvenih del

Rektor Univerze na Primorskem Dragan Marušič se zato sprašuje, ali je numerično ocenjevanje objavljenih člankov sploh primeren način vrednotenja znanstvenih dosežkov. “V finančno krutih in globaliziranih časih prihaja do inflacije znanstvenih del,” pravi.

Vse več je znanstvenih revij, v njih pa so objavljeni članki, ki so izmišljeni in ki znanosti nič ne dajejo. Prevzemi založb, tako kot v gospodarstvu, se dogajajo tudi v znanosti. Število revij raste za štiri do devet odstotkov na leto, na njihovo vsebino pa se ni mogoče zanesti. Prihaja do izkoriščanja znanstvenikov, ki se odpovedujejo avtorstvu v zameno za bajne zaslužke založb, našteva Marušič. Nekateri znanstveniki takšne založbe že bojkotirajo, mladi pa so v njihovo kolesje potisnjeni, ker potrebujejo točke, opozarja. Marušič proti temu nastopa z matematično znanstveno revijo, ki jo je pred sedmimi leti ustanovil s kolegom; ponudbe založb, da bi revijo kupile, pa je zavrnil, pravi.

Znanost potrebuje častno razsodišče

Tamara Lah Turnšek, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo, vidi rešitev za čast znanosti v ustanovitvi komisije oziroma častnega razsodišča, ki bi presojalo ravnanje znanstvenikov. Mednarodni etični kodeksi so že napisani, tudi singapurska deklaracija, ki je nastala na konferenci o integriteti v znanosti pred štirimi leti, je prevedena v slovenščino. “Posamezne institucije pri nas imajo etične kodekse, na primer ljubljanska univerza, a primeri nesprejemljivega ravnanja ostajajo nerešeni, o njih se govori v javnosti, nikogar pa ni, ki bi jih reševal,” pravi Tamara Lah Turnšek.

Kot predsednica odbora, ki podeljuje Zoisovo nagrado, napoveduje, da bodo v pravilnik dodali člen, ki bo predpisoval vrednotenje avtorjevega etičnega delovanja. To bo prvo sito že pri prijavi znanstvenega dela.

Z ministrstva je pogled na akademsko sfero drugačen

Pri urejanju razmer lahko pomaga tudi strožja zakonodaja, menijo nekateri znanstveniki in raziskovalci. Da država pri tem zamuja, pa je opozoril Oto Luthar, direktor Znastveno-raziskovalnega središča SAZU. Tako je na primer z zakonom o raziskovalni dejavnosti. Pri nastajanju osnutka zanj je sodeloval tudi sam, vanj pa so zapisali določilo, da morata raziskovalna in inovacijska dejavnost temeljiti na etičnosti in odgovornosti. Osnutek so pripravili že pred več kot pol leta in upali, da bo poleti že v javni obravnavi. A to se ni zgodilo in tako je izgubljenih še nekaj mesecev, opozarja.

“Želeli smo slišati vse deležnike, dva meseca smo potrebovali, da smo se sestali z njimi, jih poslušali in prišli do predlogov dveh zakonov - o visokem šolstvu in o raziskovalni ter inovacijski dejavnosti,” v zagovor pojasnjuje Peter Maček, državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Kdaj bosta zakona sprejeta, si ne upa napovedati, pravi pa: “Odlašali smo 20 let in se žal nismo zavedali, kakšno je stanje. Pozneje ko bodo narejeni koraki naprej, slabše bo za Slovenijo.”

Maček, ki prihaja iz znanstvene sfere, saj je biokemik, je šele dva meseca zaposlen na ministrstvu. “V tem času sem skušal spoznati, kako deluje znanost z drugega konca. Z vrha navzdol marsikaj vidiš drugače. Spoznavam, da so nekatere stvari drugačne, kot jih vidi akademska srenja, in ugotavljam, da moramo upoštevati vse pripombe in predloge, če želimo dobro državi,” pojasnjuje.

Predlogov in interesov pa je veliko, saj je znanost v Sloveniji zelo razdrobljena. “Imamo 15 ali 16 inštitutov, več kot 100 koncesionarjev in več kot 1000 registriranih znanstvenih ustanov. Med njimi so tudi take, ki imajo le enega ali dva zaposlena. To je velik nesmisel in institucije bi se morale povezati,” pravi Maček.

Meni, da je v znanosti kljub vsemu veliko manj neetičnih dejanj kot na drugih področjih. Da bi se še teh znebili, pa tudi na ministrstvu razmišljajo o ustanovitvi odbora, ki bi deloval na nacionalni ravni in bdel nad etiko znanstvenikov.

“Če bi imeli Picassa, ga ne bi niti prepoznali”

Povsem drugače pa razmišlja Jadran Lenarčič, direktor Instituta Jožef Stefan, čeprav domneva, da se večina z njim ne strinja. “Ko govorimo o zakonodaji, sem za deregulacijo. Čeprav je splošno mnenje, da potrebujemo večji nadzor in strožje predpise, menim ravno obratno. Dokler smo imeli meje, smo vsi 'švercali', danes, ko na mejah nimamo več carine in policije, tega nihče več ne počne,” je slikovit. “Imamo zakonodajo, ki je predeterminirana, posamezne stvari so po trikrat napisane, so nekonsistente, interpretirane drugače, kot so zapisane, izgubljajo smisel. Če bi imeli med nami Picassa, ga ne bi niti prepoznali, kaj šele da bi mu dali možnost, da gre po svoji poti.” Prav zapletanje zakonodaje po mnenju Lenarčiča spodbuja korupcijo, zato predlaga večjo svobodo, s čimer bi posamezniki dobili prostor za odločanje in večjo odgovornost: “Če hočeš biti boljši, moraš izstopiti iz sistema. Če pogledamo le zakon o javnih plačah, je jasno, da ne bomo nikoli imeli Nobelovega nagrajenca, dokler bodo tako regulirane. Ukvarjamo se z nepomembnimi vprašanji in ugotavljamo, kateri znanstvenik je boljši po točkah ... Mark Twain je rekel, da ne more opisati lepe ženske, jo pa takoj prepozna. Tako menim, da je ocenjevanje najbolj objektivno, če je subjektivno.”

HELENA RACE