“Bitka” za table
Že 25. junija 1991 zvečer delavci Cestnega podjetja Koper namestijo na mejnem prehodu Lipica novo tablo, vendar jo prelepijo s papirjem.
>5.30, Lazaret: delavci Cestnega podjetja Koper so hoteli odstraniti staro tablo in namestiti novo z napisom Republika Slovenija, vendar so bili graničarji na položajih (v jarkih) in jih opozorili, da bodo streljali, če se ne umaknejo.
>Prehod Škofije nekaj pred 9. uro: uspeli so zamenjati tablo.
>Okrog 9. ure, Škofije: posebna enota koprske milice se zbere in odide na Krvavi Potok, kjer naj bi varovali delavce Cestnega podjetja ob nameščanju tabel.
>9.50, mejni prehod Krvavi Potok: vojaki graničarji so tik ob meji, kakih 50 metrov od nje, eden tik ob cesti; miličniki (specialci) zasedejo bojne položaje; eden tik ob vojaku za drevesom pri cesti. Vojak se umakne.
> Miličniki (specialci) so pripravljeni, če bi morali streljati; napetost narašča, ker so le kakih 40 metrov od mejnega pasu na položajih vojaki v popolni bojni opremi. Cariniki se umaknejo v stavbo; vsi imajo pripete izkaznice Carina Republike Slovenije. Italijani se odločijo zapreti prehod. Pojasnilo: ”Zaradi varnosti naših državljanov. Tudi vsem potnikom odsvetujemo prehod meje.”
>Okrog 10. ure: srečata se poročnik Zoran Manojlović, vodja graničarjev, in komandir mejne milice Krvavi Potok Slavko Gerželj. Oba se strinjata, da ne želita nasilja in da je napetost treba razrešiti po mirni poti. Manojlović ima ukaz, da ne smejo dovoliti odstranitve stare table, Gerželj pa, naj namestijo novo.
> Do mejne črte prideta preverit razmere tržaški vodja mejne policije Antonio Abate in kvestor tržaške policije Antonio Lazzarini.
> Promet na meji je zaprt za 50 minut; medtem se po pogovorih graničarji umaknejo na črto 250 metrov od mejnega prehoda.
> Ko je meja zaprta, se poda peš iz Italije na slovensko stran Zofka Ž. iz Kozine: “Še nikdar me ni tako stiskalo pri srcu. Iz daljave sem čutila, kako me opazujejo vojaki (tudi kakšno čelado je videti), na položajih ob cesti in sredi ceste so oboroženi miličniki specialci. Kolena se mi tresejo.”
>Okrog 11. ure: starešina graničarjev Zoran Manojlović pove, da čaka na ukaz iz Beograda; povelje pravi, da ne smejo dovoliti odstranitve table. Če bi po opozorilu to skušali narediti, bi morali streljati. Nova tabla je prislonjena ob ograji, meter od sedanje, na tleh. Streljanja kljub dvourni hudi napetosti ni bilo, ker se oba poveljnika poznata in ne želita incidentov. Manojlović poudarja, da sta dva vojaka iz njegove enote odšla danes domov in da ima v enoti celo vojaka, katerega bratranec je miličnik specialec.
>Okrog 11.30: Delavca Kompasa Patrik in Stojan Križman prineseta miličnikom specialcem osvežilno pijačo, pol ure zatem pa tudi sendviče.
> Na meji se nakopičijo ekipe novinarjev (tudi švedske TV in tuji poročevalci iz Italije). Nihče jih ne ovira pri delu.
>16.00, mejni prehod Škofije: na položajih so vojaki graničarji nedaleč od mejnega pasu, z miličniki na meji se opazujejo, vendar je vse mirno.
>17.00, mejna postaja s Hrvaško na Dragonji in pri Mlinih: brez posebnosti, miličniki ne ustavljajo vozil.
>Portoroško letališče: vse mirno, ker je letališče (tako kot brniško in mariborsko) zaprto.
JASNA ARKO-KAMBIČ
(Prvo poročilo o dogodkih na južnoprimorskih mejah; Primorske novice, številka 51, 28. junij 1991)
