Bodo Slovenci v Italiji dobili svoj parlament?
Če bi Slovence v Italiji primerjali z letalom, bi ta čas težko spoznali, kdo sedi v pilotski kabini. Na številnih sestankih se vsi oglašajo, a nihče ne odloča. Zato se vsi strinjajo: čas je, da nekdo prime za krmilo.
Iskanje legitimnega zastopnika slovenske manjšine traja že več desetletij. V tem času se je zvrstilo že mnogo predlogov o tem, kako naj bi Slovenci v Italiji izbrali svoje voditelje, toda pravega ključa ni našel nihče. Zato tudi pri oblasteh v Italiji in Sloveniji nastane zadrega, ko je treba sprejeti manjšinske predstavnike. Podobno kot Henry Kissinger, ki je zaman iskal telefonsko številko glasnika Evrope, tudi v Rimu in Ljubljani večkrat ne vedo, kam morajo poklicati, ko se je treba pogovarjati o slovenski narodni skupnosti v Italiji.
Deželna poslanca Igor Gabrovec in Igor Kocijančič sta se odločila, da bosta skupaj poskusila razrešiti zagonetko. V trenutku, ko manjšina brez prave strategije stopica na mestu, sta se dva Igorja odločila, da bosta Slovencem v Italiji pomagala priti iz godlje. Začela sta pri peticiji, ki so jo že pred leti napisali člani društva Edinost Anton Feri, Samo Pahor in pokojni Lucijan Malalan. Trojica je apelirala na deželni svet Furlanije-Julijske krajine, naj sprejme zakon, ki bi določil, kako naj bi pripadniki manjšine izvolili svoje zastopnike. V 14 členih so predlagali, da bi Slovenci v Italiji istočasno z deželnimi volitvami imeli še “volitve v Svet slovenske jezikovne skupnosti”. Ta svet bi bil neke vrste parlament slovenske manjšine, v njem pa bi sedelo 33 izvoljenih predstavnikov. Volilno pravico bi imeli vsi, ki bi na lastni občini predložili izjavo, da želijo biti “obravnavani kot pripadniki slovenske narodne manjšine” v skladu z evropsko konvencijo o varstvu manjšin.
“To peticijo je društvo Edinost vložilo že prej, nazadnje pa na začetku te mandatne dobe (7. maja 2008 - op. ur.), in je v protokolu zabeležena pod številko ena,” pojasnjuje Igor Gabrovec, ki v deželnem svetu zastopa stranko Slovenske skupnosti. “Ko je prišla do mene, sem jo takoj poslal vodstvu svoje stranke in dvema krovnima organizacijama. Prosil sem jih za mnenje.” A na odziv je Gabrovec čakal zaman.
“Kot reka ponikalnica”
“Ta tema je kot reka ponikalnica,” pravi Igor Kocijančič, ki je bil v deželni svet Furlanije-Julijske krajine izvoljen na listi Mavrične levice. “Na potrebo po skupnem zastopstvu se vsake toliko kdo spomni, nekaj časa se o tem razpravlja, a gre potem vse hitro v pozabo. To peticijo jemljem resno, ker ne odraža samo mnenja društva Edinost. Željo po skupnem predstavništvu so namreč izrazili še drugi, tudi nekateri vidni predstavniki krovnih organizacij. Dejstvo, da smo za osnovo vzeli prav peticijo društva Edinost, je pač preprosto: gre za edino peticijo, ki je bila na to temo vložena v deželni svet.”
Dva Igorja sta konec leta 2011 na skupni novinarski konferenci napovedala, da bosta “posvojila” predlog društva Edinost. “Žal je marsikdo to napačno razumel,” meni Gabrovec. “S Kocjančičem sva jasno povedala, da ta predlog jemljeva kot izhodišče za razpravo, ki jo želimo začeti v manjšini. Nikoli nisva rekla, da se strinjava z vsem, kar tam piše.” Deželnemu poslancu Slovenske skupnosti se zdi največja pomanjkljivost peticije, da ne določa, katere bi bile naloge Sveta slovenske jezikovne skupnosti. V šestem členu predloga namreč piše, da bi si svet sam določil svoje pristojnosti, in sicer s poslovnikom, ki bi ga bilo treba sprejeti z dvotretjinsko večino.
Previdnost in strahovi
“Ne stopim na vlak, za katerega ne vem, kam pelje,” je pobudo dveh Igorjev v enem izmed prvih odzivov komentiral predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič. “Strinjam se,” je ocenila Jole Namor, odgovorna urednica beneškoslovenskega tednika Novi Matajur. Zdi se ji, da razprava teče le o obliki, ne pa o vsebini. “Dajmo se istočasno pogovarjati o obeh vidikih. Če bi obveljalo, da bi se ljudje za volilno pravico morali vpisovati v sezname, bi tvegali, da bi se jih v seznam vpisalo zelo malo. Kdo pa bi šel volit, ko pa ni jasno, o čem bi odločal, kdor je izvoljen? Ko greš na županske volitve, dobro veš, katere so pristojnosti župana. Tu pa tega ni.”
Tudi pri Svetu slovenskih organizacij (SSO) peticije Edinosti ne jemljejo kot suho zlato. To pa iz več razlogov, na katere opozarjajo še drugi. “Ne smemo razmišljati samo o tem, kakšen organ bi si morala izbrati manjšina, ampak tudi o tem, kako bi bil ta organ vključen v odnose z italijanskimi oblastmi in s Slovenijo,” opozarja novinar slovenskega uredništva rtv RAI Ivo Jevnikar. Po njegovem mnenju je treba pri iskanju najboljšega načina za izvolitev zastopstva upoštevati več vidikov, na primer tudi vprašanje demokratičnega nadzora. “Obstaja tudi nevarnost, da se zgodi tako kot na Koroškem. Tam so se tudi odločili za tak skupen organ, a en del ljudi, ki se z odločitvami ni strinjal, je šel svojo pot in ustanovil novo organizacijo, ki lahko reče, 'tudi mi predstavljamo manjšino'. Zamisel o volitvah je seveda zanimiva, a stvar je zelo zapletena. Naša skupnost mora še razčistiti nekaj starih vprašanj. Zaradi dogajanja v preteklosti ima ena stran še vedno več gospodarske in medijske moči, zato ima pri nagovarjanju ljudi prednost pred drugo,” meni Jevnikar.
“Če bo zastopstvo uspešno izražalo zahteve narodne skupnosti, potem je dobro, da se trudimo pri iskanju načina, da ga dobimo,” je za 7. val povedala sociolingvistka Majda Kaučič Baša. “Če pa bi dobili take predstavnike, ki bi namesto skupnih pogledov upoštevali samo poglede ene strani, hvala lepa za tako zastopstvo,” je komentirala profesorica na Pedagoški fakulteti v Kopru. Pri tem je omenila nedavni primer, ko je senatorka Tamara Blažina vložila novelo zakona o slovenskem šolstvu v Italiji. “Zaradi tega, ker sem na tem področju strokovnjakinja, ne pa zaradi kakšnega političnega mnenja, sem skupaj še z nekaterimi napisala svoje pripombe, ki pa jih niso upoštevali. Ko je torej govor o zastopstvu, se malo bojim.”
Manjšina se boji preštevanja
Težava predloga, ki je zdaj aktualen, tiči tudi v prvem členu. Ta določa, da bi se ljudje morali prostovoljno prijavljati, da so pripadniki slovenske manjšine, to pa bi Slovencem nenaklonjene oblasti znale izkoristiti v svoj prid, recimo tako, da bi se pri kratenju pravic izgovarjali na maloštevilnost skupnosti. “Preštevanja smo se vedno bali, ker pač še živi spomin na fašizem,” je k temu dodal Kocijančič. “Mislim pa, da je treba ta strah preseči. Navsezadnje bi se ljudje pri tej izjavi sklicevali na evropsko konvencijo, zaradi katere se mi zdi, da je bojazen pred preštevanjem odveč.” Igor Gabrovec pa dodaja, da število udeležencev na manjšinskih volitvah ni tudi število vseh pripadnikov manjšine.
Toda prostovoljno prijavljanje se zdi problematično tudi z drugih dveh vidikov. Ljudje ob meji večkrat nimajo samo ene identitete. K temu oba deželna poslanca pravita, da ljudje ne bi izražali neke pripadnosti, ki bi izključevala katerokoli drugo. “Kdor bi se vpisal na ta seznam, se ne bi ničemur odpovedal,” je dodal Gabrovec.
“Strinjam se, da tu ne bi šlo za preštevanje,” je ocenil Ivo Jevnikar. “A če bi se volitev udeležilo malo ljudi, bi potem gotovo obstajala nevarnost, da se pojavijo težave.” Jole Namor pa je dodala: “Gotovo bi se na Videmskem zaradi zgodovinskih okoliščin prijavilo manj ljudi, ampak tudi na Tržaškem in Goriškem bi bile težave.”
Župan občine Doberdob Paolo Vizintin, ki je po poklicu odvetnik, ne vidi pravnih ovir pri predlogu društva Edinost. “Teoretično pa bi lahko nastale špekulacije. Volitev bi se na primer udeleževali ljudje, ki sploh niso Slovenci. Toda ključno ni to, kdo bo volil, pač pa kako bo volil, za kaj bo volil, koga bo volil in kaj bodo odločali tisti, ki bodo izvoljeni.” Doberdobski župan vsekakor pozdravlja pobudo dveh deželnih poslancev. “Prav je, da se o tem govori. Sistem, kot ga imamo zdaj, je seveda problematičen. Manjšina mora funkcionirati tako, kot gospodarski ali pravni posli, v katerih imamo zastopnika, pooblastilo in zastopanca. Zdaj je tako, da imamo zastopnike, ki pa kakega pravega pooblastila niso nikoli dobili. Avtorizirani so, da predstavljajo svojo organizacijo ali stranko, ne morejo pa reči, da zastopajo celotno manjšino. Iskanje načina, kako priti do legitimnega zastopstva, je zelo zahtevno. Treba bo najti kompromis med vsemi strankami in organizacijami civilne družbe, drugače se bo še naprej govorilo o nekih referencah brez pooblastil.”
Kdo se boji sprememb?
Gabrovec in Kocijančič upata, da jima bo uspelo pred koncem mandatne dobe (spomladi 2013) pripraviti osnutek, ki bo zadovoljil večino. Kaj pa, če se vodstvo kakšne stranke ali organizacije ne bi strinjalo z nobenim predlogom? “Res je, pri nekaterih sem začutil neko apriorno obrambno držo pred katerokoli novostjo. A če bomo ugotovili, da se mnenje ožjega vodstva organizacije ali stranke ne odraža tudi pri bazi, bomo pač šli naprej. Ne nazadnje sem tudi pred nedavnim obiskom Benečije ob dnevu emigranta začutil veliko željo, da končno pridemo do skupnega zastopstva,” je sklenil Kocijančič. Gabrovec pa je dejal, da je previdnost nekaterih razumljiva, strah pred novim je pač ukoreninjen v vsakem človeku. “Toliko bolj pa se sprememb bojijo tisti, ki so zdaj na rentabilnih položajih,” je ocenil predstavnik Slovenske skupnosti.
Dva Igorja sta vsekakor odločena. Napovedujeta mnoga srečanja in številne posvete, da bi naposled vendarle sestavila sprejemljiv zakonski osnutek, ki bi ga nato obravnaval deželni svet. Podobno kot francoski predsednik in nemška kanclerka bosta skušala s formalnimi in neformalnimi srečanji priti do dobrega kompromisa. A zaenkrat je slovenska skupnost v Italiji v podobnem položaju kot evropska skupnost. Nihče ne ve, kam gre letalo, turbulence pa zaznavajo vsi.
PETER VERČ
